V nadaljevanju preberite:

V rockerskih logih je bil priljubljen že v 70. letih prejšnjega stoletja, še bolj od leta 1983, ko je postal frontman benda Martin Krpan. Ob osamosvojitvi Slovenije je poživil svoje prekmurske korenine in v sodelovanju z Beltinško bando izvedel pravo malo glasbeno revolucijo. Priljubljenost sodobne interpretacije tradicionalnih prekmurskih melodij in etno glasbe nasploh je poletela v nebo. Vsekakor bi bilo premalo reči kaj manj, kot da je Vlado Kreslin, ki bo 29. novembra praznoval 70. rojstni dan, legenda.

Okrogli jubilej bo proslavil tudi s tremi večernimi koncerti od 6. do 8. decembra v Cankarjevem domu v Ljubljani, kar ob tem času sicer počne že 32 let, tokrat pod naslovom Generacija 53, in izdajo novega albuma Kje si bla doslej. Na odru se mu bodo pridružili tisti, s katerimi največ sodeluje, torej benda Beltinška banda in Mali bogovi, ter mladi pevki Nina in Masayah. Ko Vlado Kreslin reče, da gre domov, gre na grič z razgledom na vso Ljubljano, ko gre domov, domov, pa seveda na vzhod, na levi breg Mure.

Gospoud, tisto črno gitaro, ki je bíla res dòbra, še mate?

Seveda.

Koliko je stara?

Leta 1947 jo je oče kupil za prvo plačo. Za moje kitare skrbi Luka Zaletel, prej je to počel njegov oče Nace, ki je včasih delal v tovarni, v kateri so jo izdelali, Melodiji Mengeš. Luka je velik mojster in pred kratkim mi je rekel, da bi pogledal to črno kitaro, da jo malo porihta, poštima. Predlagal sem očetu in rekel mi je, da ni govora, da mu ne bi kaj pokvaril. Pojasnil sem mu, da mu jo bo samo malo polakiral in popravil, da bo zdržala še 70 let in več. Z veliko muko mi je oče dal kitaro in odnesel sem jo Luki. Ko sem šel čez 14 dni k njemu, je bila kitara na mizi, razstavljena na deščice. Rekel sem mu: »Luka, stari me bo ubil, si nor, kaj si naredil?!« Povedal mi je, da bo vse zložil nazaj, kot je treba. Čez en teden je bila kitara res kot nova, bleščeča, na novo polakirana. Luka mi je povedal, da je v njej našel cigareto. Počakaj … [Gre in v plastični škatlici prinese prastaro, presušeno cigareto.] Očeta sem, ko sem mu kitaro nesel nazaj, vprašal, kaj v njej počne cigareta. Odgovoril mi je: »Vlado, misliš, da smo po vojni igrali za denar? Špilali smo za cigarete!« Ker so jih metali v resonančno luknjo kitare, je moral z nje po vsakem nastopu vzeti strune, da so si razdelili honorar.