Tiskane izdaje
Ljubljana - Nesojeni predsedniški kandidatki Moniki Malešič je uspelo s tožbo proti Radiu 1 zaradi objave prispevka in posnetka o domnevnem kupovanju volilnih glasov. Ljubljanska okrožna sodnica Doris Jarc je njeni tožbi ugodila po temelju, o višini odškodnine pa bo odločala, ko oziroma če bo vmesna sodba prestala sito višjega sodišča.
Po zadnjih dveh odločitvah prvostopenjskih sodišč v primerih (relativno) javnih osebnosti (primera Login), ko je sodišče pri tehtanju med pravico posameznika do zasebnosti in pravico javnosti do obveščenosti dalo prednost prvi, je zanimiv tudi primer Malešič, saj znova v ospredje postavlja vprašanje, kje so meje pravice javnosti do obveščenosti.
Radio 1 je 18. oktobra 2012 namreč na spletu objavil prispevek Monika kupuje podporo volivcev Denisa Avdića in avdioposnetek, ki naj bi dokazoval, da se Malešičeva pogaja za nakup podpisov volivcev, ki bi ji omogočili kandidaturo na takratnih predsedniških volitvah.
Malešičeva je z začasno odredbo najprej dosegla umik prispevka in posnetka, zdaj pa ji je uspelo tudi s tožbo. V njej zatrjuje, da je radijska postaja kršila njeno osebnostno pravico, posegla v njeno dostojanstvo in jo z objavo razžalila, saj je bila v javnosti prikazana kot oseba, ki z nezakonitim postopanjem želi doseči določene cilje.
Ni vedela, da jo »Luka« in »Sašo« snemata
Pravi, da je umaknila kandidaturo 15. oktobra 2012 in to objavila na družabnih omrežjih, s tem pa je izgubila status relativno javne osebe, medtem ko statusa absolutne javne osebe nikoli ni imela. A jo je kljub temu naslednji dan poklical »Luka iz Ljubljane« in ji ponudil 3000 podpisov volivcev ter vprašal, koliko je pripravljena plačati zanje. Odslovila ga je, pravi, in takoj prijavila policiji, a ga je nato poklicala nazaj, da bi preverila, ali je to sploh resnično. Oglasil se je drug moški (»Sašo iz Ambrusa«).
Radio 1 je prepričan, da je z objavo posnetka opravljal nadzor nad delovanjem politika.
Foto: Leon Vidic/Delo
Skupaj je opravila šest pogovorov, v sodelovanju s policijo, nekatere klice celo z grosupeljske policijske postaje, vse to pa je storila zato, da bi ju policija prijela, pravi Malešičeva in vztraja, da je bil pogovor posnet in predvajan brez njenega vedenja in pravne podlage, na radiu pa so ga predvajali, ne da bi prej preverili njegovo resničnost.
Da je Radio 1 z objavo pogovorov, posnetih brez vednosti oziroma soglasja Malešičeve, posegel v pravico slednje, se je strinjala sodnica Doris Jarc, ki meni, da so imeli članek in posnetki zaničevalen namen, nikakor pa ni bil njihov namen informirati javnost o ravnanju Malešičeve, češ da je pripravljena za dosego svojih ciljev ubrati tudi nepoštene poti. Medij bi moral po mnenju sodišča pred objavo preveriti resničnosti vsebine posnetkov, Malešičevi, za katero sodišče meni, da je imela status javne osebe v času zbiranja podpisov za kandidaturo, pa povedati, da bodo posnetek objavili oziroma jo zaprositi za soglasje za objavo; prav tako bi moral medij na policiji preveriti njene izjave o vloženi kazenski ovadbi, česar ni storil.
Malešičeva je s tožbo sprva terjala 160 tisočakov, nato pa zahtevek zmanjšala na 27.000 evrov. Kolikšen denarni obliž ji pripada, bo sodišče odločilo potem ko oziroma če bo vmesna sodba pravnomočna. Toženi medij namreč sodbo izpodbija na višjem sodišču. Vztraja, da so posnetek in prispevek objavili, ker so bili v tistem času prepričani, da je Malešičeva nameravala kupiti glasove, ko pa so jo pri tem ujeli, je spremenila zgodbo. In ko se je zavedla, da jih ne bo mogla kupiti, je šla na policijo, da bi ustvarila videz, da tega namena nikoli ni imela.
Nesojeni predsedniška kandidatka Monika Malešič. Foto: Jani Dolinšek
Radio 1 je prepričan, da je Malešičeva s tem, ko je kandidirala za predsednico države, postala absolutna, in ne relativna oseba iz javnega življenja, ta status pa ji ni ugasnil z obvestilom o umiku kandidature. Ko je ekipa Radia 1 dobila brezplačno v roke sporni posnetek, se je znašla v situaciji, ko je vedela, da je prodaja glasov šala, a to, da je nek politik pripravljen sploh razmišljati o čem takem, ni smešno, zato je bila objava članka in posnetkov v javnem interesu, pravijo.
Pravica javnosti
Pooblaščenec Radia 1 odvetnik Miha Kunič je prepričan, da ima javnost pravico seznaniti se z ravnanjem predsedniške kandidatke, s tem, ko je radio objavil ta posnetek, pa je opravljal nadzor nad delovanjem politika. V pritožbi uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka zaradi izključitve javnosti z dela sojenja, sklicuje se tudi na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, med drugim na primer Drakšas proti Litvi, v katerem se je sodišče jasno opredelilo, da ima medij pravico objaviti takšne posnetke, ker ima tudi javnost pravico seznaniti se z njimi.
Pozabiti ne gre niti na tako imenovano lobistično afero, ki so jo v evropskem parlamentu leta 2010 zakuhali novinarji britanskega časnika Sunday Times, ko so se pod krinko lobistov z več evropskimi poslanci dogovorili, da bodo ti v zameno za denar poskrbeli za sprejetje določenih dopolnil k evropski zakonodaji, svoje navedbe pa je časnik podkrepil s skrivaj narejenimi videoposnetki. Tudi na podlagi slednjih so bili vpleteni štirje evroposlanci obsojeni, vključno z nekdanjim slovenskim evroposlancem Zoranom Thalerjem.
