Prednost ima pravica do svobode izražanja

Ljubljana – Okrožno sodišče je v ponovljenem sojenju pri tehtanju med pravico Janeza Janše do časti in dobrega imena na eni ter svobodo novinarskega izražanja na drugi strani prednost dalo drugi. Zato je zavrnilo njegovo tožbo zoper Magnusa Berglunda in finsko televizijo YLE ter Bojana Potočnika.

Potem ko je višje sodišče razveljavilo prvostopenjsko sodbo, po kateri bi morala Berglund in finska televizija plačati predsedniku največje opozicijske stranke 15.000 evrov in umakniti izjavo, da je človek, ki je v Patrijinih dokumentih označen z J, Janša in da je Patria podkupila predsednika slovenske vlade, Potočnik pa bi moral po tej sodbi odšteti 6500 evrov in umakniti svoje mnenje, da je Janša oviral policijsko preiskavo nakupa osemkolesnikov, je okrožni sodnik Matej Papler znova odločal o tožbi.

Sodišče spremenilo stališče

Dokazni postopek je v ponovljenem sojenju dopolnil z zaslišanjem toženega novinarja in treh prič (med njimi nekdanjega notranjega ministra Dragutina Mateja) in po pretehtanju vseh okoliščin spremenil svoje stališče v zvezi »s pomenom uporabe glagolskega načina pri novinarjevem sporočanju«, s tem pa tudi svojo odločitev.

»V postopku smo dokazali, da je Berglund pri pripravi Resnice o Patrii ravnal skrbno, zato ni dolžan umikati svojih izjav ali plačati kakršne koli odškodnine. Sodba je hkrati pomembna z vidika svobode novinarskega poročanja, saj pomembno dopolnjuje domačo sodno prakso na tem področju. Veseli me, da v tem delu sodba sledi praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. Ta poudarja, da je pravica do svobode izražanja eden od temeljev demokracije,« je sodbo komentiral pooblaščenec Fincev, odvetnik Andrej Kirm iz odvetniške družbe Kirm Perpar.

Enako kot pri Berglundu je sodišče tudi glede Potočnika presodilo, da je »raven dopustnosti oziroma sprejemljivosti izjav o političnih vprašanjih, metodah dela v državnih organih in ravnanju politikov visoka, zato je za omejitev svobode govora pri vprašanjih, ki so v interesu javnosti, malo prostora«. Ne nazadnje je imel Potočnik kot nekdanji v. d. direktorja policije v začetku mandata Janševe vlade podlago za takšno izjavo glede na pretekle lastne izkušnje oziroma stike z Janšo kot predsednikom vlade in Matejem kot ministrom, ugotavlja sodišče.

Čeprav je Potočnikova izjava, da je Janša prek takratnega notranjega ministra vplival na potek predkazenskega postopka oziroma onemogočal sodelovanje med finsko in slovensko policijo v zvezi z nakupom osemkolesnikov, po mnenju sodišča objektivno žaljiva, gre vendarle le za njegovo mnenje, da ne trdi, da se je to v resnici tudi zgodilo.

Potočnik je namreč med sojenjem povedal, da je takratni minister večkrat posegel v njegove pristojnosti kot direktorja policije in se pri tem skliceval na predsednika vlade, na novinarjevo vprašanje, ali je smiselno verjeti, da je minister za notranje zadeve ustavil preiskavo o Patrii in da je prejemal ukaze od premiera, pa je upravičeno odgovoril, da za to nima dokazov, a da je skoraj prepričan, da je tako, ugotavlja sodišče.

Tehtanje med pravicama

Sodišče je tako tehtalo med Janševo pravico do časti in dobrega imena na eni ter svobodo novinarskega izražanja na drugi strani, pri čemer se je tehtnica prevesila v korist druge. Pri tem sodišče kot bistvo svojih vzrokov za takšno odločitev izpostavlja pomen Janši očitanega ravnanja za javnost, »ki je tako očiten, da ga ni treba posebno pojasnjevati«. Poleg tega sodnik meni, da je imel Berglund zadostno podlago v zbranih informacijah »za z zadostno skrbnostjo oblikovano mnenje, da je bil tožnik [Janša, op. a.] podkupljen«.

Glede zatrjevane odškodnine je sodnik presodil, da Janša ni izkazal, da je trpel duševne bolečine kot pravno priznano škodo. Zgolj njegovi neprijetni občutki, da se mora zagovarjati pred obtožbami, kar je navedel kot posledice finske oddaje, za izkušenega, dolgoletnega politika, ki je bil v kritičnem času premier, očitki pa so se nanašali ravno na način opravljanja te funkcije oziroma njeno zlorabo, vendarle ne zapolnijo zadostno standarda duševnih bolečin, ki bi morale biti intenzivne in trajne, še dodaja sodišče. Sodba sicer še ni pravnomočna.

Odškodnino je bil Janša zaradi izjav v oddaji zahteval tudi od direktorja Sistemske tehnike Milana Švajgerja, a je sodišče tožbeni zahtevek zanj že pred časom pravnomočno zavrnilo.