Nad dolgotrajno brezposelnost z – delavnicami

Ljubljana – Da se brezposelnost v državi še naprej zmanjšuje, že nekaj mesecev sporočajo z zavoda za zaposlovanje. Uradna statistika podobno sliko kaže tudi za glavno mesto. Toda razlogov za optimizem vendarle ni.

Konec julija je bilo v evidenci brezposelnih v ljubljanski občini prijavljenih nekaj manj kot šestnajst tisoč ljudi, kar je štiri odstotke manj kot pred letom dni. Stopnja registrirane brezposelnosti je sredi letošnjega leta znašala 12,5 odstotka, medtem ko je bila pred letom dni 13,3, leta 2008, denimo, pa 5,7 odstotka.

Na zavodu pojasnjujejo, da se brezposelnost v ljubljanski občini zmanjšuje »zaradi znižanja števila novoprijavljenih v evidenco«. V prvih sedmih mesecih leta jih je bilo po njihovih podatkih za skoraj desetino manj. Prav tako je upadlo število novoprijavljenih iskalcev prve zaposlitve in tistih, ki se na zavod prijavijo po izteku zaposlitve za določen čas, stečaju podjetja ali pa jih v evidenco prijavijo kot 'trajno presežne delavce'. Po njihovem se je prav tako zmanjšalo število odjavljenih iz evidence brezposelnih, in sicer za slaba dva odstotka.

Raziskovalka Romana Zidar s fakultete za socialno delo pri tem opozarja na »skrb vzbujajoče podatke« o izbrisu iz evidence brezposelnih zaradi kršitev obveznosti. Čeprav se njihovo število po letu 2012, ko je bilo iz evidence na ravni države izbrisanih skoraj dvajset tisoč ljudi, zmanjšuje, je bilo denimo samo julija letos zaradi kršitev obveznosti izbrisanih nekaj več kot tisoč brezposelnih.

»Ne vemo, koliko med njimi je bilo prejemnikov denarne socialne pomoči, vendar so to pravico izgubili sočasno z izbrisom. Kakšne strategije preživetja bodo ubrali, ne vemo, morda bodo našli delo na črno,« razmišlja Zidarjeva. »Paradoks, mimo katerega ne moremo, je, da država po eni strani briše ljudi iz evidenc in jih na neki način potiska v sivo ekonomijo, po drugi strani pa izvaja z emocijami nabito kampanjo proti sivi ekonomiji s slogani kot Kdo mi jemlje prihodnost? in Kdo mi jemlje dostojanstvo?.«

Dobra volja dela čudeže?

Struktura registriranih brezposelnih v ljubljanski občini se v zadnjih nekaj mesecih ni bistveno spremenila. Tretjino med vsemi prijavljenimi predstavljajo tridesetletniki, skoraj primerljivo visok je delež brezposelnih Ljubljančanov, starih nad 55 let. Več kot polovica med vsemi pa je dolgotrajno brezposelnih, kar pomeni, da so brez dela že najmanj leto dni. »Med brezposelnimi ostajajo težje zaposljive osebe, kot so starejši, invalidi, neustrezno izobraženi, ki so za delodajalce manj zanimivi, in zato prehajajo v dolgotrajno brezposelnost,« pojasnjujejo na zavodu za zaposlovanje. Toda podatki kažejo, da se v evidenci brezposelnih povečuje delež visokoizobraženih; julija jih je bilo že več kot petina vseh prijavljenih v ljubljanski občini.

Medtem pa več kot tretjina vseh prijavljenih v ljubljanski evidenci brezposlenih, to je 5777 ljudi, prejema denarno socialno pomoč. Podoben odstotek je tudi na ravni države. Da so brezposelni prejemniki denarne socialne pomoči pogosto brez »ekonomskega, socialnega in kulturnega kapitala«, s pomočjo katerega bi si priskrbeli solidno plačano in varno delo, opozarja raziskovalka s fakultete za socialno delo. Njihova socialna mobilnost je po njenih besedah posledično nična, priložnosti kariernega napredovanja pa ne glede na pridobljeno izobrazbo, znanja ali spretnosti tako rekoč zanemarljive. »Obveznost sprejeti vsako delo ne ustvarja priložnosti, kvečjemu začarani krog življenja na robu revščine, iz katerega se bodo težko izvili, vmes pa se bodo morali soočati še s prijateljsko razpoloženimi strokovnjaki, ki jih bodo z retoriko pozitivne psihologije prepričevali, da dobra volja dela čudeže,« je kritična Zidarjeva. Opozarja tudi, da je pot do denarne socialne pomoči otežena, ostro pogojena in rezervirana za najrevnejše: »Govorimo o tretjini brezposelnih, ki resnično nimajo drugih virov za preživetje. In to skupino ljudi so začeli sistematično kriminalizirati, njihovo brezposelnost pa obravnavati kot moralno kategorijo.« Diskurz o tem, da se ljudje, ki prejemajo denarno socialno pomoč, polenijo, se je po njenem pojavil predvsem po visokem porastu prejemnikov denarne socialne pomoči leta 2004 in se nato samo utrjeval. Vsekakor pa je zelo problematičen: »Državo je skrbela rast stroškov v ta namen in se je odločila za krepitev diskurza o 'izkoriščanju', s katerim je te stroške mogoče zelo uspešno obvladovati.«

Manjši obseg zaposlovanja

Ob takšnem zniževanju registrirane brezposelnosti, kot ga zaznava uradna statistika, bi sicer po besedah Zidarjeve pričakovali, da se bo po drugi strani večal izhod v zaposlenost. Toda od januarja do julija letos je bilo odjav iz evidence zaradi zaposlitve skoraj dva tisoč manj kot v enakem obdobju lani. Na zavodu v zadnjem poročilu to pojasnjujejo takole: »Manjši obseg zaposlovanja v letošnjem letu je predvsem posledica manjših možnosti vključevanja brezposelnih v programe subvencioniranega zaposlovanja.« Raziskovalka s fakultete za socialno delo pravi, da to potrjujejo tudi podatki o številu vključitev v ukrepe spodbujanja zaposlovanja, ki jih pripravljajo na ministrstvu za delo in izvajajo na zavodu. Tako je bilo v letošnjih prvih sedmih mesecih to število za več kot 90 odstotkov nižje glede na enako obdobje lani, pri čemer se je število vključitev v programe subvencij za zaposlovanje znižalo z 2638 na zgolj eno. Zidarjeva ob tem spomni, da predlagani načrt aktivne politike zaposlovanja za letos predvideva manj denarja kot lani. »Z junijsko spremembo so sredstva za programe aktivne politike zaposlovanja sicer dodatno povečali, toda to je še vedno manj od lanske realizacije,« opozarja. Čeprav se po njenem ukrepi kažejo kot učinkoviti, ko gre za zaposlovanje mladih, pa bi bilo treba pretehtati smiselnost ukrepov, ko gre za brezposelne prejemnike denarne socialne pomoči: »Socialno pravico namreč prekvalificirajo v nezasluženi privilegij, nekakšno posojilo, ki ga je treba vrniti v obliki družbeno koristnega dela. In ob tem ne pozabimo, da povprečna mesečna denarna socialna pomoč znaša 268 evrov«.

Nova industrija – industrija sreče

Po drugi strani, nadaljuje raziskovalka, se zaposleni oklepajo svojega delovnega mesta, kjer pa niso srečni. Pri tem spomni na Gallupovo raziskavo iz leta 2013, ki je med vzorce iz 142 držav vključila tudi Slovenijo. Pokazala je, da je kar 70 odstotkov delavcev v Sloveniji neangažiranih, psihološko odtujenih od dela, petnajst odstotkov pa celo aktivno neangažiranih in svoje delo sovražijo. »Oditi ne morejo, saj je položnice vseeno treba plačati. Zaposlitev je posledično strategija preživetja, ki ne prinaša zadovoljstva ali izzivov, kvečjemu izgorelost. Mnogo delodajalcev kadrovsko politiko oblikuje na grožnjah, češ da bo na tisoče ljudi z veseljem opravilo tvoje delo za pol manj denarja,« opozarja raziskovalka. »Več ko je ljudi na zavodu, večja je moč kapitala, ki s čustveno retoriko govori o zmagovalcih in poražencih, o tistih, ki se odrekajo, in tistih, ki jemljejo. Svet se vse bolj polarizira, kar je priložnost za vzpon nove industrije, tako imenovane industrije sreče v obliki raznih delavnic pozitivnih misli, čiščenja negativne energije in kvazipsihoterapije,« še razmišlja Zidarjeva.

Na zavodu za zaposlovanje medtem sicer opozarjajo na problem dolgotrajne brezposelnosti, toda tudi za njegovo reševanje predlagajo – modularne delavnice: »Zaradi potreb po pridobivanju dodatnih znanj in kompetenc te populacije z izvajalci ukrepov aktivne politike zaposlovanja načrtujemo tudi prilagojene oblike institucionalnega izobraževanja. Zaradi omejitev pri zaposlovanju na trgu dela bomo povečali tudi intenzivnost svetovalnih in specialističnih obravnav.«