Največja evropska mačka je za zdaj rešena
Še pred nekaj leti je kazalo, da bodo risi pri nas izumrli, a zaradi projekta Life Lynx, v katerem so v Slovenijo in na Hrvaško preselili rise s Karpatov, se je število risov v Sloveniji podvojilo. Projekt se prihodnje leto končuje, največja evropska mačka je za zdaj pri nas rešena, za njen dolgoročni obstoj pa bo treba povezati dinarsko populacijo s populacijami iz drugih delov Evrope.
V sedemletnem projektu so v Slovenijo in na Hrvaško preselili 18 risov iz Slovaške in Romunije. V Slovenijo so jih preselili 12, na Hrvaško šest, ker je tamkajšnja populacija nekoliko manj ogrožena od slovenske, obe pa sta del ogrožene dinarske populacije.
Večina preseljenih risov se je uspešno vključila v lokalno populacijo in poskrbela za njeno povečanje. V Sloveniji je bilo pred začetkom projekta manj kot 19 odraslih živali, zdaj jih je približno 40. Samo lani je bilo zabeleženih osem samic z mladiči. Samica ima povprečno dva mladiča, a ne preživijo vsi. Umrljivost je zelo velika, največ mladičev umre v obdobju osamosvajanja od matere. Na Hrvaškem so v sezoni 2022–2023 našteli 26 mladičev, tamkajšnja populacija pa ima približno 70 odraslih živali. Trije preseljeni risi se v lokalno populacijo niso vključili, njihova usoda ni znana.
V projektu je bilo v Slovenijo in na Hrvaško preseljenih 18 risov.
Najuspešnejši je prvi preseljeni ris Goru.
Po začasnih podatkih je v Sloveniji 40 odraslih risov.
Natančnejši podatki o številčnosti populacije tako v Sloveniji kot na Hrvaškem na podlagi posnetkov iz fotopasti bodo znani do konca januarja prihodnje leto, rezultati genetskih analiz in projekcije prihodnjega razvoja populacije pa ob koncu projekta, je povedal njegov vodja Rok Černe z Zavoda za gozdove Slovenije. »Dosegli smo vse cilje, ki smo si jih postavili oziroma smo jih celo presegli. Tudi genetske analize kažejo, da se je parjenje v sorodstvu zmanjšalo, populacija v Sloveniji se povečuje.«
Uspešna je bila tudi vzpostavitev nove populacije risov v slovenskih Alpah – lani so vse tri tja preseljene samice imele mladiče –, kar ni samoumevno, je poudaril Černe. Italija je, denimo, letos spomladi v projektu ULyCA2 v svoje Julijske Alpe izpustila pet risov, a če ne bi bilo slovenske doselitve risov v Alpe, bi bilo vseh pet živali izgubljenih, saj so odšle iz alpskega območja. Tako pa je vsaj ena od italijanskih risinj našla slovenskega risa. Če se bodo letos v Slovenijo preseljeni risi vključili v lokalno populacijo, novih preselitev v okviru projekta Life Lynx ne bo več, je še pojasnil Černe.
Goru je že dedek
Vsem preseljenim risom ob izpustu namestijo telemetrične ovratnice GPS, s katerimi ugotavljajo, kako se vključujejo v populacijo. Strokovnjaki z zavoda za gozdove in biotehniške fakultete jih spremljajo skupaj z lovci. »To pomeni, da gremo skupaj z njimi na teren. Izmenjamo informacije, kje so opazili rise ali sledi, ki kažejo na nanje. Na tista mesta nato nastavimo avtomatske kamere in na podlagi fotografij preverjamo, koliko risov je prisotnih. Risov kožuh je namreč nekaj takšnega kot naš prstni odtis, vsak ima svoj vzorec pik, po katerem jih lahko ločimo,« je pojasnil Černe.
Na podlagi spremljanja z avtomatskimi kamerami raziskovalci vedo, da je najuspešnejši romunski ris Goru, ki je bil prvi preseljeni ris v projektu leta 2019. Goru je zaplodil več potomcev, postal pa je tudi že dedek. Lokalni lovec je septembra projektni ekipi poslal videoposnetek risinje s tremi igrivimi mladiči. Ekipa jo je prepoznala kot domačo samico, potomko Goruja in lokalne risinje Teje. Skotila se je leta 2020. Poleg tega sta Goru in Teja najpogosteje fotografiran risji par. V petih sezonah spremljanja z avtomatskimi kamerami so Tejo posneli 62-krat, Goruja pa kar 160-krat. Skupaj so do zdaj z avtomatskimi kamerami v Sloveniji zabeležili 1236 risjih dogodkov.
Priložnost za razvoj ekoturizma
Lokalno prebivalstvo na območjih, kamor so preselili rise, je nove tihe in nevidne prebivalce gozdov dobro sprejelo, za kar so v projektu poskrbeli s sprotnim obveščanjem o aktivnostih in vključevanjem različnih javnosti vanje. Pri vzpostavljanju nove populacije v Alpah sta bila tako poleg lovcev pomembna partnerja Triglavski narodni park in občina Bohinj.
Da lahko prisotnost risa in drugih velikih zveri prinaša koristi za lokalno skupnost ter ponuja priložnosti za razvoj ekoturizma in obogatitev turistične ponudbe, dokazujeta Risova učna pot na Kočevskem in nova meddržavna kolesarska pot, ki povezuje Snežnik in narodni park Risnjak.
V projektu je nastal tudi dokumentarni film Skupaj za rise, ki govori o prizadevanjih projekta za rešitev risov pred ponovnim izumrtjem, napisani sta bili tudi knjigi o risih za otroke, Huda risinja Boštjana Gorenca Pižame in Pogumni Maks Dese Muck.
Projekt se bo zaključil konec marca prihodnje leto, s tem pa skrbi za rise še ne bo konec. Po besedah Černeta bo morala njihovo vlogo prevzeti država. Predvsem bo treba vsake dve leti izvajati nadzor ter z njimi spremljati število risov in njihovo genetsko sliko.
Life Lynx financira večinoma EU, v Sloveniji pa ga sofinancira ministrstvo za naravne vire in prostor. Vodilni partner projekta je zavod za gozdove, slovenski partnerji pa so lovska zveza, univerza v Ljubljani in zavod za varstvo narave. Na območju Slovenije je ris na začetku 20. stoletja izumrl. Ponovno so ga leta 1973 vrnili lovci in gozdarji, dokler se ni pred leti spet znašel na robu izumrtja. Največja težava je bilo parjenje v sorodstvu, zaradi česar se je začelo število risov spet zmanjševati.
