Tiskane izdaje
Ljubljana - Sinoči je preminil gospodarstvenik, politik in vidni član Slovenske demokratske stranke (SDS) Jože Zagožen.
Rodil se je 3. marca 1951 na Ljubnem ob Savinji.
V svoji raznoliki poslovni in politični preteklosti je bil med drugim tudi poslanec, gospodarski minister, direktor Holdinga slovenskih elektrarn, nadzornik Teša, Gorenja, Petrola.
V zadnjih letih se je umaknil z vidnejših funkcij, je pa proti njemu potekal sodni proces v zadevi Patria. Iz postopka so ga začasno izločili zaradi resnih zdravstvenih težav. Iz obsodilne sodbe v zadevi Patria pa je mogoče prebrati, da je bil Zagožen posrednik oz. da je »predstavljal vezni člen« z Janezom Janšo.
***
Iz Sobotne priloge, 6. februarja 2010
Preletimo v svetlobi njegovih pogledov na poslovno in politično etiko najbolj zanimive dogodivščine dr. Jožeta Zagožna.
Kmečki otrok z Ljubnega ob Savinji po poniglavostih v srednji električarski šoli vztrajno študira, nazadnje z Gorenjevo štipendijo. Kronisti o njegovem delovanju v sedemdesetih letih odkrijejo, da se navdušuje nad nauki Mao Zedonga, nasprotuje emancipaciji žensk in sodeluje v vodstvih slovenskih in jugoslovanskih študentov. Pod Ivanom Atelškom se zaposli v Gorenju in v osemdesetih tam ostane kot član sanacijske ekipe Hermana Rigelnika. Je družbenopolitično izjemno angažiran, nikoli ne vstopi v partijo, a fotografije s partijskih debat v Gorenju ga vedno kažejo sedeti v prvi vrsti. Ko v Sloveniji pride do političnega preobrata, se včlani v predhodnico današnje SDS, Rigelnik pa mu da vedeti, da nanj ne računa več. Toda Zagožen si je že blizu z Janezom Janšo in na obrambnem ministrstvu prevzame urad za logistiko.
Sledi selitev v Ljubljano, nekaj smrdi pri zamenjavi Gorenjevega stanovanja za državno, a izcimi se nič. Leto zatem se znajde v Izraelu v delegaciji ministrstva in tam sreča delegacijo slovenskih teritorialcev; oboji so prišli kupovat izraelska letala. Neumnost povezujejo z Walterjem Wolfom, ki se mnogo let kasneje pojavi pri Patrii, a Zagožen kakšne povezave z Wolfom zanika. Nič ne ve o tem, kdo je vedel za orožje, leta 1993 najdeno na mariborskem letališču, čeprav o tem veliko govori. Zanika tudi povezavo z anonimko, ki skuša diskreditirati Rigelnika kot predsednika parlamenta. Odločno zavrne namige, da naj bi bil pod imenom Napoleon tajni sodelavec Udbe, nasprotno, po vsej uspešni družbenopolitični in službeni karieri izjavi, da je pravzaprav žrtev Udbe.
Sledi nekaj kislih let. Z Depalo vasjo skupaj Janšo z ministrstva odleti tudi Zagožen. Zaposli se v tiskarni Ljudska pravica, ta kmalu neslavno konča, on pa postane ljubljanski mestni svetnik. Pomaga ustanoviti časopis Demokracija in milijonske izgube zasuče tako, da je na izgubi samo financer Demokracije, povratnik Ludvik Čanžek.
Leta 1996 se Zagožen zavihti na poslanski sedež in za kratek čas pod Bajukovo vlado prevzame gospodarsko ministrstvo. Na ministrstvu najde prisluškovalno napravo in kovček z razstrelivom, a za oboje se izkaže, da ni nič od tega. Že takrat se morajo kriminalisti lotiti preiskave, ali ni morda čudno poslovanje ministrstva pomagalo financiranju SDS. Po Zagožnovem naročilu mora Gorenje kupiti delnice tega časopisa. S tem pomaga sprožiti niz dogodkov, ki imajo kasneje usoden učinek na zaplete z lastništvom medijev v Sloveniji in tudi na zgodbe o tajkunih. Mednje, morda po hudi krivici, mediji Zagožna nikoli niso uvrščali.
Sicer pa pravijo njegovi znanci - celo general Kolšek, ki se pred svojo smrtjo sicer zaradi nezaupanja do SDS z Zagožnom ni hotel sestati, ali nedavno preminuli slikar Jože Horvat Jaki -, da je zasebno Jože Zagožen izjemno dober človek. Bližnjemu, če je le mogoče, bo vselej pomagal, poiskal zvezo, dal dober nasvet.
