Volivci lahko slabe zakone zavrnejo

Ljubljana – Nedeljski referendum o arhivih je bil prvi, ki je potekal po novi ustavni ureditvi o izražanju ljudske volje, vendar zaradi specifičnosti teme, o kateri so volivci odločali in okoliščin, v katerih je potekal, značilnosti modela zavrnitvenega referenduma niso mogle priti do izraza, je prepričan ustavni pravnik dr. Igor Kaučič.

Ali je po vašem mnenju nova referendumska ustavna ureditev dosegla svoj namen?

Za to oceno je še prezgodaj. Nedeljski referendum ni bil reprezentativen iz cele vrste razlogov, tako zaradi same vsebine kot zaradi konteksta, v katerem je potekal. V mislih imam številna glasovanja, ki so pred in za nami. Nasičenost z glasovanji in volitvami je nedvomno vplivala na zelo nizko udeležbo, najnižjo med vsemi zakonodajnimi referendumi v Sloveniji doslej. Zato tako imenovani model zavrnitvenega referenduma ni mogel v celoti priti do izraza in je preuranjeno sklepati o tem, ali se je njegova zasnova potrdila ali ne. Mislim, da moramo počakati na drugo vsebino in okoliščine, na bolj relevantno temo, ki prizadeva in pritegne veliko število volivcev.

Kaj je model zavrnitvenega referenduma?

To ni nič drugega kot ljudski veto, ki sloni na naslednji doktrini: parlament sprejme zakon in volivci ga imajo pravico s takim referendumom zavrniti.

Mediji so premalo promovirali ta model referenduma. Ogromno je bilo napačnih informacij. Govorili so, na primer, da se mora za veljavnost referenduma udeležiti petina volilnih upravičencev, kar ni res. Poznamo modele s kvorumom udeležbe, vendar to ni naš model. Naš model je povezan z udeležbo, vendar tako, da mora zakon zavrniti določeno število volivcev. To je kvorum zavrnitve. Večina glasujočih mora biti proti zakonu, in ta večina ne sme biti manjša od dvajset odstotkov volilnega telesa.

Kaj so po vašem mnenju prednosti tega modela?

Ta model je strožji, zahtevnejši od prejšnjega in politikom zunaj parlamenta v marsičem veže roke, medtem ko vladni koaliciji omogoča lažje vladanje. Imamo parlament, ki ga volimo in ima neposredno legitimnost, da sprejema zakone. Volivci pa smo tisti, ki to nadziramo in slabe zakone zavračamo. V tem je filozofija.

Iz česa ste izhajali?

Pri spreminjanju prejšnjega sistema smo izhajali iz njegovih slabosti. Sistemi so po državah različni. Ni mogoče samo na podlagi primerjalne prakse soditi, ali je nek dober. Model moramo vgraditi v konkretne družbene in politične razmere in ga tam testirati, ali deluje. Ta je bil pripravljen na podlagi naših slabih izkušenj in ne zato, ker bi se v kateri drugi državi pokazal kot zelo dober. Vanj smo poskušali vgraditi izkušnje vseh dosedanjih 17 zakonodajnih referendumov in upoštevati slabosti, ki so se ob njih pokazale.

Izhajali smo iz smisla referenduma – vsi, ki so v zadnjih 20 letih potekali v Sloveniji, so bili referendumi proti. Ljudje so jih zahtevali zato, da bi preprečili nek zakon. Nov sistem je šel v korak s pričakovanjem volivcev, naj se potrudijo tisti, ki zakonu nasprotujejo.

Korelacija med stabilnostjo političnega sistema in referendumi je zelo velika. Ker je v Sloveniji prostor zelo turbulenten in nasprotujoč, je referendum vedno služil kot sproščanje energij.

Predlagatelji bodo imeli več dela.

Ena od prednosti, ki se bo pokazala na dolgi rok, bo, da bodo morali predlagatelji referenduma, ki so po novem samo volivci, premisliti o možnosti svojega uspeha. Prej ni bilo treba, bilo je veliko naključnih razlogov za tak ali drugačen izid.

Večina dosedanjih referendumov je bila obremenjenih z očitkom skromne udeležbe, češ da je odločitev sprejeta že, če prideta glasovat dva. Zdaj potrebuje predlagatelj resno vprašanje, da prepriča volivce, da gre za splošno družbeno ali politično vprašanje, do katerega se morajo opredeliti. V preteklosti so politične stranke pogosto spopad iz parlamenta prenesle na referendum. Poslej ne bodo več uspešne, če ne bodo te teme take, da jih bodo volivci prepoznali kot zelo pomembne. To je prednost za volivce, predlagatelje pa popolnoma razumem, da jim je težje in bi raje imeli prejšnji model.

Slišati je očitke, da takšna ureditev spodbuja volilno abstinenco.

Ta tip referenduma omogoča volivcem, ki se z zakonom strinjajo, da na referendum ne pridejo. To ne pomeni, da spodbuja abstinenco, ampak kvečjemu bi lahko rekli, da spodbuja abstinenco prepričanih v zakon, ki ga je sprejel državni zbor. Z druge strani pa zahteva, da petina volilnega telesa stori nasprotno, torej da na glasovanje pride in poskuša preprečiti uveljavitev določenega zakona.

Na očitke, da je sistem strog, pa lahko odgovorim, da je 20 odstotkov volilnega telesa najmanjši odstotek v evropskih državah, ki poznajo ta model. Drugod praviloma zahtevajo tretjino ali četrtino volilnega telesa, pri nas je pa petina.

Ima pa ta model še en element, in sicer omejitve referenduma, ki v tem primeru ni prišel v poštev. Ko se bo to prvič zgodilo, bo razprava, kaj je sploh dopustno, postala še bolj živahna.