Jasna Podreka: Izjava bi morala biti sama po sebi razlog za razrešitev
»Dvajset let nazaj je bilo prijavljenih deset spolnih zlorab, pa jih je bilo devet res. Danes pa od desetih ne vem, če je ena res, ker je to del nečesa. Del sistema.« To so besede dr. Bojana Zalarja, direktorja Psihiatrične klinike Ljubljana in sodnega izvedenca klinične psihologije, ki jih je izrekel na včerajšnji novinarski konferenci. Ob njegovi sporni izjavi so se začeli vrstiti odzivi.
»Njegova izjava v osnovi kaže na veliko nesenzibilnost neke osebe za tovrstna vprašanja in nepoznavanje problema. Ta izjava je v celoti neskladna z vsemi znanstvenimi raziskavami na tem področju, statistika je ravno obratna. Ta jasno kaže, da je lažnih prijav nekje en odstotek. Takšne izjave si nekdo, ki je na poziciji tako pomembne in občutljive institucije, ki dela s tako občutljivo populacijo, ne bi smel privoščiti, ta izjava sama po sebi bi morala biti razlog za razrešitev osebe s takšne pozicije,« se je za Delo odzvala Jasna Podreka, sociologinja in strokovnjakinja za področje femicida s filozofske fakultete.
Njegove besede imajo težo za celotno družbo
Kot dodaja, očitno direktor goji prepričanja, da je vsako nasilje lažno, in ne jemlje resno, kaj neka oseba pove. »Problem je, da je to v celoti izmišljena informacija, ki je v nasprotju z vsemi znanstvenimi dognanji na tem področju. In to je skrb vzbujajoče.« Nadaljuje, da problem nastane, ko takšne izjave dajejo ljudje na tako pomembnih funkcijah, saj imajo njihove besede bistveno večjo težo in bolj vplivajo na celoten družbeni ustroj: tako na ljudi na splošno, kot na ljudi na drugih pomembnih pozicijah. Ti menijo, da imajo ljudje, kot je dr. Zalar, vendarle ustrezen vir informacij, da nekaj takega izjavijo na javni tiskovni konferenci.
»Mislijo si, da ima ta oseba podatke in znanje o temi. Ampak ta gospod tega področja očitno sploh ne pozna. In je to v popolnem nasprotju z vsemi podatki in znanstvenimi znanji. Te besede se lahko marsikomu uležejo kot strokovno utemeljene, a nikakor niso.«
»Spolno nasilje je kaznivo dejanje, ob katerem je izraženega največ dvoma v žrtev. Gre za težko dokazljiva dejanja, pri katerih so žrtve tekom sodnega postopka, kadar do njega sploh pride, popolnoma razčlovečene in ponovno viktimizirane znotraj sistema. Trpijo tudi njihovi bližnji. Trpljenje je tiho in skrito večinoma za štirimi zidovi njihovih domov,« je ob tem v sporočilu za javnost zapisala Maja Plaz, direktorica društva SOS.
Prelaganje krivde na žrtev
Odzvali so se tudi pri Društvu SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. Opozarjajo, da gre pri omenjeni izjavi za ponoven poskus utišanja žrtev spolnega nasilja in spolnih zlorab. Kot je v sporočilu za javnost pojasnila direktorica društva Maja Plaz, je realnost žrtev in tistih, ki jih spremljajo, da živimo v sistemu, kjer se jim po pravilu ne verjame, v sistemu, v katerem se nanje prelaga krivda za preživeto nasilje.
»Kjer se gre v dvomu včasih celo tako daleč, da sodnik sploh ne postavi izvedenca ali pa ta naredi poročilo zgolj na podlagi predhodne dokumentacije, ne da bi enkrat samkrat srečal osebo, o kateri poda svoje mnenje,« je opozorila. Tako naš sistem generira nove in nove žrtve na način, da jih utiša vsakič na novo. Da na koncu lažejo, da so krive one same.
»Včeraj je spet nekdo – dr. Zalar – žrtve poskušal utišati.« A kot še dodajo v društvu SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, je bil torek tudi dan, ko sta dve žrtvi na glas spregovorili o tem, kaj se jima je zgodilo. »In to zato, da se ne bi več dogajalo drugim. In odločeni, da bosta živeli polno življenje, ne glede na njuno grozljivo izkušnjo, kjer ju je sistem spregledal, poteptal, dodatno ponižal in razvrednotil. Ne bosta tiho. Ne bodo tiho. Ne bomo tiho,« ponavljajo.
V primeru tišine bo namreč prevladala normalizacija nenormalnega, kar se ne sme zgoditi. Del nečesa – sistema – mora postati (pravočasno) prepoznavanje in ustrezna pomoč in kaznovanje storilcev, in ne pometanje dejanskega stanja pod preprogo, saj s tem generiramo vsakovrstno nasilje.
Na izjavo se je že včeraj odzvala tudi ministrica Dominika Švarc Pipan. Na svojem profilu na facebooku je zapisala, da izjave ocenjuje kot neumestne in škodljive. »So odkrito špekulativne (… ne vem, če …) in brez ustreznega premisleka, kakšen učinek in posledice imajo na žrtve trditve, da naj bi bilo kar devet od desetih (!) prijav spolne zlorabe izmišljenih. V državi, kjer je spolno nasilje daleč najpogosteje izvirajoče iz intimno-partnerskih, družinskih ali skrbniških odnosov, izjemno pereč problem, nas take izjave vržejo več korakov nazaj v prizadevanjih za premik v družbeni mentaliteti ter k boljšemu razumevanju in zaščiti žrtev spolnega nasilja.«
Takšne izjave žrtvam govorijo, da nima smisla iskati pomoč
Jasna Podreka se strinja, da Zalarjeve besede mečejo luč dvoma na žrtve, obenem pa so podcenjujoče za vse tiste, ki delajo na teh področjih, do tistih, ki se vsakodnevno trudijo in opozarjajo na problem tovrstnega nasilja. »Ustvarja se družbena klima, v kateri si žrtve še manj upajo spregovoriti. So kot opozorilo žrtvam, da nima smisla iskati pomoč. Ker dobijo sporočilo, da se jim v osnovi ne bo verjelo, ker bodo ljudje njihove besede sprejeli kot lažne. V resnici se prijavi zelo majhen delež, manj kot 20 odstotkov vseh oblik spolnega nasilja in nadlegovanja. Razlog za to je tudi odnos družbe do tega nasilja, ki ga velikokrat obravnava na tak način.«
Dodaja, da je pri spolnem nasilju problem tudi ta, da žrtve nimajo nekih tehtnih dokazov (materialnih): praviloma gre za besedo proti besedi. Vsi ti strahovi, da se jim ne bo verjelo, žrtve odvračajo od tega, da o tem sploh spregovorijo oziroma nasilje prijavijo.
Na drugi strani pa je dr. Zalar storilcem sporočil, da do njihovih dejanj ni kritičen – in s tem se daje moč povzročiteljem. »Ko na tak način razumemo vsakršno spolno nasilje, nadlegovanje, se s tem dviguje družbena ignoranca do tovrstnih oblik nasilja, ker v osnovi mečejo luč dvoma na vsako besedo oseb, ki potem spregovorijo o nasilju: to se nam že kaže v družbi, ne samo v družbi, tudi v institucijah, ker se velikokrat že ob prijavi nasilja pristopi s skepso, žrtve pa ne dobijo ustrezne obravnave in podpore v samih postopkih,« je še dejala Jasna Podreka.
Zlorabe pripisujejo izzivalnemu oblačenju ali obnašanju
»Vsaka peta oseba je v otroštvu doživela vsaj eno obliko spolnega nasilja. Vsaka sedma dve ali več. Zgolj šest odstotkov jih je vložilo kazensko ovadbo,« so navedli v društvu SOS. Kot opozarjajo, se le polovica primerov zaključi s sojenjem. Vsaka četrta kazenska ovadba pa se konča brez obsodbe. Gre za podatke iz raziskave ministrstva za pravosodje iz leta 2020, ki je pokazala tudi, da kar 15 odstotkov vprašanih meni, da so žrtve, in ne storilci odgovorni za svoja dejanja in da kot žrtev stereotipno vidijo dekle, zlorabo pa pripisujejo izzivalnemu oblačenju ali obnašanju.
Dr. Zalar: Treba je najti prave žrtve
»V zadnjih letih je primerov spolnega nasilja, tudi v sodni praksi, precej več kot v preteklosti. Različne institucije, policija, socialni centri na leto prejmejo od 300 do 500 prijav. Pri tem naj opozorim, kot sem v enem od lanskih intervjujev, da se velikokrat zgodi tudi to, da domnevna žrtev poda prijavo, a se izkaže, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno,« se je po očitkih na njegovo izjavo odzval dr. Zalar.
»Spolno nasilje je treba ostro obsoditi, če je bilo storjeno, pa tudi tisto, ki je prijavljeno in ni bilo storjeno. Vpliv mačizma, dominantnost moškega spola, ki smo mu bili priča v preteklosti, se kaže tudi danes. Ljudje premlevajo in vedno več stvari prihaja na dan. A val lahko udari tudi v drugo smer, ko se pojavijo podtikanja. Ko sem imel pred 20 leti deset prijav spolnih zlorab, je spolni napad doživelo osem žrtev. Danes sta od desetih prijavljenih resnični žrtvi le ena ali dve. Tiste ljudi, ki to izkoriščajo v lasten prid, je treba sankcionirati. To škoduje tistim, ki so prave žrtve in so zaradi velikega števila lažnih prijav, tudi zaradi takšnih izmišljotin, lahko spregledani, problem pa s tem izgublja resnost. Moramo biti tako natančni, da nam prava žrtev ne uide. Vsako pravo žrtev spolnega nasilja pa je treba obravnavati resno in strokovno,« je v takratnem intervjuju za Siol dejal dr. Zalar.
Iz ministrstva za zdravje pa so za Delo pojasnili, da je njihov cilj, da se »v vseh zdravstvenih zavodih in ustanovah pacienti, zaposleni in obiskovalci v vsakem trenutku počutijo povsem varno, za kar so odgovorna vodstva. Za prijave kršitev veljajo določeni protokoli, ki jih je potrebno upoštevati in zagotoviti, da se kršitve, če do njih pride, nemudoma odpravijo.«
