Minister meni, da je direktor Psihiatrične klinike naredil napako
Zaradi očitkov, da se je na Psihiatrični kliniki Ljubljana (UPKL) zvrstila vrsta hudih nasilnih ravnanj nad pacienti in da so odgovorni premalo hitro in odločno ukrepali, je danes svoje videnje dogodkov že predstavilo vodstvo Klinike (posnetek spodaj), zdaj so pred javnost stopili še na ministrstvu za zdravje. Predstavili so, kaj se je do zdaj glede nanizanih očitkov naredilo v okviru možnosti, ki jih imajo. »Odgovornost za vse, kar se dogaja v Psihiatrični kliniki nosi direktor zavoda, nad njim je svet zavoda, ministrstvo nima nobenih vzvodov za nadzor nad direktorjem,« je spomnil minister za zdravje Danijel Bešič Loredan.
»Naredili smo vse«
Minister meni, da so do zdaj naredili vse, kar je v njihovi moči, in da ne čuti nobene odgovornosti, da bi moral na to temo odstopiti. Z zadevo so se ukvarjali v tihoti, a skrbno, saj si niso želeli, da bi ljudi, ki se zdravijo na psihiatrični kliniki, še dodatno stigmatizirali, je pojasnil. Poudaril je, da direktor Zalar ni nikoli zahteval izrednega strokovnega nadzora zdravniške zbornice. »Oprl se je torej samo na notranje strokovne nadzore. Pa vemo, da gre za zelo kočljivo tematiko, zato bi od tako izkušenega direktorja pričakoval, da uporabi zunanji strokovni nadzor, po možnosti z mednarodnimi s strokovnjaki.« Tu je, kar se ministra tiče, naredil napako.
»Ko smo zdaj pridobili veliko informacij o poslovanju psihiatrične klinike, se zato postavljajo vprašanja, ali je direktor opravil vse, kar je potrebno v luči najbolj ranljive skupine, da dokaže, da je klinika upoštevala vse veljavne smernice in da je zaščitila dostojanstvo pacientov in zaposlenih.«
Ko smo dobili vse informacije, so odredili sistemski nadzor, veliko prej, ko se je v javnosti to razplamtelo. Podali smo tudi kazensko ovadbo proti neznani osebi, več možnosti pa ministrstvo nima, je še pojasnil minister.
Dodal je, da lahko kdorkoli, ki je bil ustrahovan, pride do njega osebno in da bo sam poskrbel za varnost. Proučujejo tudi možnost zakonodajnih sprememb, na podlagi katerih bi lahko na občutljivih delih psihiatričnih klinik namestili videonadzor, piše se tudi zakon o duševnem zdravju, v katerem bo naslovljeno vse, kar do zdaj ni bilo, je našteval.
Aleš Šabeder, direktor urada za nadzor kakovosti in investicije v zdravstvu, je v nadaljevanju objavil kronološko zaporedje dogodkov. Najprej so septembra lani dobili anonimno prijavo, na podlagi katere je bil izveden tudi inšpekcijski nadzor, zadeva je bila zaključena s sklepom. Naslednje pismo so prejeli 3. februarja letos, v odgovoru pa so na Psihiatrični kliniki zapisali, da so opisi v tem pismu zelo nedoločni in skopi. Dodali so poročilo, da so v zadnjih treh letih obravnavali tri pritožbe zaposlenih in da nobenega od teh primerov niso potrdili uvedeni strokovni nadzori na kliniki.
V začetku marca so na direktoratu za zdravstveno nego prejeli prvo poročilo opravljenega izrednega strokovnega nadzora.
Direktor Psihiatrične klinike Bojan Zalar je danes dejal, da je nenavadno, da je takšna vsebina eskalirala zdaj, pa čeprav so že pred časom praznovali 130-letnico. »V celotni zgodovini se niti en tak dogodek ni pojavil. Pojavil se je zdaj, pa ne vem, ali je zdaj toliko nekega tvornega ozadja, resnicoljubnega ozadja za vsem tem, kar je eskaliralo,« je dodal.
In še: »Morda me napačno razumevajo mediji, da branim kliniko in da nekaj prikrivam.« Ozadje, ki se je razplamtelo, po njegovem nima ne ušes ne oči, a vztraja. S samimi izvori tega pa se po njegovem srečujejo že dlje časa. »Lahko me zamenjajo, lahko zamenjajo tudi vlado, to so samo formalizmi,« je dejal. Zdi se mu, da njihovih argumentov nihče ne upošteva, pa čeprav so na trdnih tleh.
Strokovna direktorica Klinike Blanka Kores Plesničar je pojasnila, da vse nasilne dogodke vestno beležijo. V zadnjih štirih letih so imeli 150 primerov fizičnega nasilja in v povprečju tudi 150 primerov verbalnega nasilja. Večina primerov nasilja je bilo uperjenih proti osebju, zaradi napadov in poškodb, ki pri tem nastanejo, pa imajo vsako leto v povprečju deset ljudi, ki so bolniško odsotni.
Vodja zdravstvene nege na sprejemnem oddelku Nataša Mikez je predstavila potek sprejemanja pacientov proti njihovi volji. »Ko pacienta fizično oviramo na postelji, smo mi tisti, ki moramo poskrbeti za njegove temeljne življenjske aktivnosti 24 ur na dan, in smo mi tisti, ki smo njegov zaupnik in skrbimo zanj in smo njegov glas, ko ne zmore povedati. Glede obtožb s strani anonimk pa: v timu je zaposlenih skoraj 40 članov osebja, kjer bi se vedno nekdo oglasil, če bi se dogajale kakršnekoli nepravilnosti ali kakršnokoli agresivno vedenje, usmerjeno proti pacientu. In bi se v tem delu vedno pokazalo, da nekdo morda ni ustrezen ali da neustrezno odreagira na določene stvari.«
Doc. dr. Jurij Bon je bil v 20 letih, kolikor dela v različnih bolnišnicah, vedno priča, kako je kolektiv na oddelku vedno izločil koga, ki bi kazal tendence nagnjena k nasilju. Pogosto se te tendence po njegovem pokažejo že v postopku sprejemanja na delovno mesto in v poskusni dobi. »Te obtožbe so zato zame in kolektiv zdravnikov tukaj zelo težke. Ker si nam je težko predstavljati, da ob vsem, kar počnemo, in tudi ob vsej tej toleranci do nasilja pacienta, ker vemo, da je bolan, in ne ve, kaj počne, si težko predstavljamo, da bi sistematično zlorabljali paciente in da bi to počeli v skupinah. In ne da bi izvajali samo fizične zlorabe, ampak da nam očitajo že spolne. To je nekaj, kar je za nas popolnoma nerazumljivo, zakaj so se take obtožbe pojavile v medijih.« Želijo si, da se to dokončno razišče, saj gre po Bonovih besedah tudi družbena klima v smeri, da se institucijam vse manj zaupa.
Medicinska sestra Aljoša Lipovec, ki je na UPKL zaposlena 23 let, se počuti prizadeto zaradi navedb, ki so jim priča. Povedala je, da je njihovo delo zelo specifično, saj velikokrat delajo s pacienti, ki njihovo pomoč odklanjajo. »Vsaka intervencija, vse, kar želimo pacientu ponuditi, je proti njegovi volji in je poseganje v integriteto pacienta. Ta specifika nas pripelje do tega, da je zelo malo osebja, ki to delo zmore, in zelo malo kadra, ki si to želi delati, zato smo pri postopkih izbire zelo natančni in zelo natančno spremljamo vse na novo zaposlene.«
Psihiater Damijan Perne je v nadaljevanju prebral čustven dopis vseh zaposlenih v bolnišnici. Med drugim so zapisali, da imajo ničelno toleranco do nasilja in da za zaposlene, ki bi bili nasilni, v njihovi ustanovi ni prostora. »Vsako pritožbo obravnavamo zelo resno,« je še dodal Perne. Kolikor si je pogledal pričanja pacientov, pa ti govorijo o mrežnicah, ki jih že 30 let ni v psihiatriji.
Bojan Zalar pravi, da so odprti za vse nadzore, a naj jim dajo prave nadzore, ne megle oziroma ugibanj v smislu, mogoče pa nekaj je. »Nadzor je bil iz organizacijskega vidika dober, vsebine pa ni,« je bil kritičen do opravljenega izrednega nadzora Zbornice-Zveze.
Direktor je opravil 16 pogovorov z zaposlenimi vodilnimi in tehniki. Na teh pogovorih je bila prisotna tudi vodja pravne službe in strokovna direktorica, zaposlene pa so vprašali, ali so videli kakšno nasilje.
Na tiskovno konferenco ni prišla pomočnica direktorice zdravstvene nege in direktor je pojasnil, da je v zadnjem letu in pol izjemno veliko odsotna.
Mnenje poznavalke sistema
Dr. Zdenka Čebašek Travnik je nekdanja Varuhinja človekovih pravic, nekdanja predsednica Zdravniške zbornice, na zadnjem razpisu za vodstveno delovno mesto na Psihiatrični kliniki, pa je bila protikandidatka Bojanu Zalarju.
Glede na to, da je dobra poznavalka sistema, nas je zanimalo, kako vidi informacije o nasilju na Psihiatrični kliniki in kdo je odgovoren, da se to dogaja oz. se je dogajalo, če navedbe držijo. Kakšni bi morali biti ukrepi? So po njenem prepočasni?
Čebašek Travnikova meni, da je treba vse informacije o domnevnem nasilju v ustanovah, kjer so hospitalizirani oziroma nastanjeni pacienti z duševnimi motnjami ali boleznimi (torej v psihiatričnih bolnišnicah, domovih za starejše, socialnovarstvenih zavodih), obravnavati z največjo mero skrbnosti in odgovornosti. Pri tem je treba po njenem raziskati tudi ozadja anonimnih prijav (te sprejema tudi policija in javna uprava). »Razumljivo je, da se ljudje iz ranljivih skupin, kamor sodijo tudi tisti z motnjami v duševnem zdravju, bojijo osebno izpostaviti, saj potrebujejo oskrbo v teh ustanovah še naprej.«
Če je do nasilja res prišlo, je treba po besedah nekdanje Varuhinje človekovih pravic zagotoviti, da se storilce obravnava v skladu z zakonodajo. Še prej pa je - tako pravi - treba doseči, da se vsi sumi raziščejo ne le v internih nadzorih, temveč tudi s pomočjo ustanov, ki imajo takšna pooblastila (zdravniška zbornica, zbornica medicinskih sester in babic, varuh človekovih pravic, v določenih primerih tudi policija).
»Ukrepi za preprečevanje nasilja morajo biti sestavni del rednega izobraževanja vseh zaposlenih v vseh zgoraj omenjenih ustanovah. V primerih, ko je do nasilja prišlo, je najprej treba zagotoviti varnost pacientov oz. oskrbovancev s tem, da se storilca odstrani iz tega delovnega okolja. Ustanova pa bi morala zaposlenim omogočiti pomoč zunanjih svetovalcev, ki se poklicno ukvarjajo s problematiko nasilja - v obliki podpornih skupin, delavnic in/ali supervizije. Razmisliti je treba tudi o zaščiti žvižgačev, to je zaposlenih, ki za nasilje vedo, pa ga ne upajo razkriti iz strahu pred reakcijo delovnega okolja. Hkrati pa je treba zagotavljati tudi varnost zaposlenih, saj so tudi oni pogosto izpostavljeni nasilju s strani pacientov ali njihovih bližnjih.«
Danes je minister za zdravje dejal, da bi moral direktor Psihiatrične kliniki prositi za zunanji nadzor tudi Zdravniško zbornico. Glede tega je Čebašek Travnikova dejala, da Zdravniška zbornica nima pristojnosti preverjati očitkov o nasilju, ki naj bi jih izvajali zdravstveni tehniki. To bi se seveda spremenilo, če bi imeli indice o določenih vlogah zdravnikov pri nasilnih obravnavah. A iz do zdaj objavljenih anonimnih pričevanj izhaja, da naj bi nasilno ravnali le tehniki zdravstvene nege.
»Smiseln bi bil tudi sistemski nadzor, ki bi razjasnil vloge vseh poklicnih skupin,« je dodala.
