Ničesar se ni treba bati! To pove vse
V torek, 5. decembra, bodo znani nominiranci za Delovo osebnost leta 2023, ki jo bomo skupaj z bralci razglasili v začetku januarja. Priznani graditelj mostov, gradbeni inženir Marjan Pipenbaher, ki je s Pelješkim mostom povezal Hrvaško, Slovencem in drugim Evropejcem s severa pa skrajšal pot do južne Dalmacije (in nazaj), je v začetku leta slavil kot Delova osebnost leta 2022. Kot pritrjuje, mu je naziv prinesel še večjo prepoznavnost.
»Priznanje ljudi, ki so glasovali zame, je mogoče razumeti kot potrdilo, da si strokovnjak in si nekaj dosegel tako na svojem področju kot tudi za Slovenijo. Inženirsko odličnost so mi priznali tudi na Hrvaškem in drugje v tujini. Pelješki most je prinesel marsikatero pozitivno točko Sloveniji. Dobil sem ogromno čestitk in fotografij kolegov z dopusta, kar nekaj nemških inženirjev se je tam fotografiralo in mi tako čestitalo, kar kaže tudi na to, kako gledajo na malo Slovenijo. Tu sta znanje in strokovnost in se lahko enakovredno primerjata s strokovnostjo najboljših nemških inženirskih podjetij,« poudarja (so)ustanovitelj podjetja Ponting in podjetja Pipenbaher inženirji, poleg tega pa tudi predavatelj na mariborski fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo. Po poplavah je bil imenovan za vodjo vladnega sveta za obnovo.
V teh dneh ste zelo zaposleni, dejali ste, da vas pot vodi v tujino. S čim vse se ukvarjate poleg tega, kar delate kot vodja sveta za obnovo?
Letos smo imeli odprtje dveh mostov Loka–Kandija in Irča vas čez Krko v Novem mestu, za slednjega smo z Jereb in Budja arhitekti prejeli nagrado Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije zlati svinčnik za odlično izvedbo. To so lepe stvari. Veliko časa mi jemlje gradnja viaduktov Vinjan in Gabrovica na trasi drugega tira, to sredo smo ravno narinili zadnji segment pri Gabrovici in tako končali izgradnjo. Tudi viadukt Vinjan mora biti končan do konca leta.
Sicer pa je treba razmišljati širše. Problem Slovenije so velika investicijska nihanja, zato upam, da se bo začela gradnja tretje razvojne osi, ki bo trajala štiri leta. Na njej bomo zgradili štiri večje objekte, kar bo nekakšna galerija za naše podjetje pa tudi za Slovenijo.
Bo pa spet treba poiskati kakšen posel v tujini, brez tega ne gre pa tudi škoda je, da ne bi izkoristili referenc. Te so v tujini ključne, da se k projektu sploh lahko prijaviš. Tu je še popoplavna obnova. Lepo je delati doma, tako odpadejo dolge službene poti, čeprav mi pot na Pelješac oziroma v Dalmacijo nikoli ni bila neprijetna, narava je tam zelo lepa. Nekaj drugega pa je potovati v Turčijo ali Severno Afriko, tudi po Nemčiji je pot hitro dolga vsaj tisoč kilometrov.
Za kako veliko referenco se je v letu in pol pokazal Pelješki most?
Pri naših rekah ali kanjonih gre za premoščanje le sto- ali 150-metrskih razponov, kolikor ima viadukt Črni Kal, ki šteje za lep primer dolinskega viadukta tudi v evropskem in svetovnem merilu. Toda v tujini za referenco štejejo minimalni razponi po 200 ali 300 metrov, tako zahtevni nalogi sta bila mostova, ki smo ju projektirali čez Evfrat v Turčiji. Zelo me veseli, da pri močnem potresu v Turčiji v začetku letošnjega leta nobeden ni bil poškodovan, čeprav sta bila v neposredni bližini epicentra.
To verjetno šteje še kot dodatno priporočilo, potrditev.
Pri zahtevnih projektih, ki sem jih imel v tujini, so vedno združeni trije problemi: izjemno zahtevno temeljenje, vetrovi – navadno gre za izpostavljene lokacije, kjer hitrost vetra dosega od 150 do 200 kilometrov na uro –, povrh vsega pa so to območja z visoko seizmično intenziteto. V Turčiji denimo smo morali upoštevati dva do trikrat večje akceleracije (pospešitve, op. p.), kot jih je treba na območju Ljubljane. Ob tem bi rad poudaril, da medtem ko na veliko trošimo evropski denar za energetsko sanacijo zgradb, pozabljamo, da ogromno ljubljanskih stavb ni potresno varnih.
Denar bi morali preusmeriti predvsem v zagotavljanje potresne varnosti. Če bi Ljubljano streslo, kot je Zagreb pred tremi leti, bi nastala ogromna škoda in bile bi tudi smrtne žrtve, za katere pa bosta zaradi svoje brezbrižnosti odgovorni tako stroka kot politika. Denar namenjamo le za energetske in lepotne popravke; konstrukcijski posegi so bistveno globlji, zahtevnejši, dolgotrajnejši in dražji. V tem se kaže vsa nerazumnost evropske birokracije, ki zagotavlja nepovratna sredstva.
Na kateri svoj dosežek ste najbolj ponosni v tem letu?
Vesel sem, da smo dokončali mostova čez Krko v Novem mestu, ki sta zares lepi in inventivno zasnovani strukturi. Zanimiv bo tudi železniški viadukt Gabrovica pod Črnim Kalom, ki ga je bilo zelo težko umestiti v prostor. Obstoječemu, v prostoru umirjenemu cestnemu viaduktu je bilo treba dodati še enega, ki je kot smrkavec, ki se očetu suče med nogami in mu je nekako napoti. Na koncu se jima bo pridružil še en železniški, ki bo prav tako videti kot hiter potniški vlak, ki švigne čez dolino. Vse to pa bo jasno berljivo naključnemu opazovalcu.
Projektant mostov ima zelo veliko odgovornost do prostora, v katerega umešča tako ogromne skulpture, a pomembno je, da zna prisluhniti tudi investitor, saj je za minimalno razliko v ceni mogoče zgraditi objekt, ki je v sozvočju s prostorom in v njem ne deluje nasilno. Zdi se mi, da ko bom končal kariero, bom lahko mirne duše pogledal na viadukt Črni Kal, ki je največji v Sloveniji. Deluje umirjeno in skladno, ima lepe proporce, ki se približujejo zlatemu rezu.
A tudi Pelješki most, ki je ogromna skulptura s 75.000 tonami jekla in 70.000 kubičnimi metri betona in je dolg 2,5 kilometra, deluje lahkotno in umirjeno. Hrvati pravijo, da je zelo lep in skladen s prostorom. Vanj vstopa ponižno in tvori z okoliško krajino harmonično celoto.
Projektirali ste več kot dvesto mostov v Sloveniji in tujini. Mnogi so klonili med avgustovskimi poplavami, tudi kateri vaš?
V teh poplavah so bili od 260 mostov na državnih cestah porušeni oziroma poškodovani samo štirje, in še to tisti stari med trideset in petdeset let. Problematični so bili manjši mostovi, ki so jih gradile občine in niso bili ustrezno zasnovani in strokovno revidirani. Med poplavo se je porušilo veliko manjših mostov na občinskih cestah, ker je voda porušila cestne nasipe in spodkopala obrežne opornike.
V analizi državne tehnične pisarne se je pokazalo, da je več kot petsto mostov, za katere slovenske občine nimajo niti pregleda, zato smo predlagali pripravo katastra občinskih mostov. Pomembno je, da se mostove tudi vzdržuje, za kar je treba zagotoviti ustrezna sredstva. V življenjskem ciklu mosta – torej v sto letih – je treba za vzdrževanje nameniti med 60 in 80 odstotki investicije, torej skoraj toliko, kot bi stala novogradnja. Treba je obnavljati ležišča, dilatacije, opremo, vozišče in tako naprej.
Posebne smernice za gradnjo mostov preko hudourniških rek in potokov, ki jih pripravljamo, bodo predvidevale predvsem globoko temeljenje in izogibanje podporam v reki. Da bi bilo čim manj vzdrževanja, bodo morali biti to integralni mostovi brez ležišč in dilatacij, s čimer se bodo zmanjšali stroški vzdrževanja.
Sodelovali ste tudi pri obnovi po poplavah leta 1990, kakšne izkušnje ste pridobili takrat?
Največji problem je – podobno kot v zdravstvu – spremeniti, oziroma povečati učinkovitost, odzivnost in način dela. To so razgalile tudi te poplave. Pred prvim sestankom vladnega sveta za obnovo sem preveril, kako pogoste so bile poplave v zadnjem stoletju in ugotovil, da je bila na vsakih deset let ena velika poplava, vsakih dvajset let pa katastrofalna. A smo se iz vsega tega zelo malo naučili.
Dve, tri leta po posamezni poplavi so se izvajali ukrepi, potem pa je skrb zamrla. Najpomembneje je, da se kontinuirano urejajo vodotoki in da država zagotavlja sredstva za njihovo vzdrževanje. Te poplave so velika priložnost, da stvari korenito spremenimo in postavimo na novo. Vodi smo nenehno jemali prostor in gradili, kjer ne bi smeli. Treba bo vzpostaviti suhe in mokre zadrževalnike, kjer se bo voda ob velikih deževjih lahko prosto in brez škode razlila.
Dejali ste, da bo sanacija trčila ob številne interese. Kateri se že kažejo, kaj še pričakujete?
Največji problem bodo ljudje, ki jih je treba preseliti. Moramo jih razumeti; človek si je z velikim trudom in odrekanjem zgradil hišo in prihodnost, zvečer gre spat, potem pa zjutraj ugotovi, da je ostal brez vsega in dobesedno nima kaj obleči. Toda nesmiselno bi bilo zagotavljati poplavno varnost v Strugah, ki jim grozijo še plazovi, ki so bistveno večji problem kot vodotoki.
Reke in potoke se da razmeroma enostavno in hitro urediti s poglobitvijo struge, ureditvijo in utrditvijo brežin, plazovi pa so velika prikrita nevarnost, sanacija bo zelo dolgotrajna in draga. Ljudem pa je treba predvsem zagotoviti varnost.
Vsa čast gasilcem in civilni zaščiti, tudi odzivu Slovencev ... Takšne solidarnosti, tolerantnosti in sodelovanja bi moralo biti več tudi v politiki. Več mostov bi morali zgraditi, premalo jih je med ljudmi, slovenski narod je preveč razdeljen.
Kdo bi vas kot Delova osebnost lahko nasledil letos, kdo je po vašem najbolj zaznamoval minulo leto?
Težko rečem, a veliko je mladih, ki so se uveljavili na področju visoke tehnologije, čeprav so tako kot midva z Viktorjem Markljem začeli dobesedno iz nič, danes pa imajo vrhunska visokotehnološka podjetja, zaposlene v drugih državah. Sam bi izbral katerega od njih. Oni so prihodnost Slovenije, ključno je znanje, saj kot majhna država v delovno intenzivnih panogah ne moremo konkurirati.
Sam dobro vem, kaj pomeni prebiti se in uspeti v svetu. To dobesedno pomeni, da večino svojega življenja in ves prosti čas posvetiš nenehnemu učenju in delu. Delo te mora tudi veseliti, brez tega ni nič, mora biti izziv. Za uspeh pa so potrebni um, srce in pogum.
Kakšno bi bilo vaše sporočilo mladim?
Ničesar se ni treba bati! To pove vse.
