Otroci v času počitnic potrebujejo predvsem svobodo, saj jih že med šolskim letom prevečkrat obravnavamo kot majhne odrasle. Vrtec se vedno bolj spreminja v pripravo na osnovno šolo, ta je priprava za srednjo in slednja je spet za fakulteto, kot da je že zgodnje šolanje kariera, ne pa nekaj, kar spodbuja radovednost, sooblikuje otrokovo osebnost, mu ponuja neko širšo sliko znanja, ga uči socializacije in tovarištva z vrstniki.

Na drugi strani pa so otroci vedno bolj nesamostojni. Nič več ne znajo storiti sami. Misel, da bi otrok sam doma preživljal počitnice, je skoraj bogokletna. Psihologinja in profesorica Gabi Čačinovič Vogrinčič pravi, da smo otrokom vzeli sedanjost. »V sedanjosti je radoveden, v sedanjosti je prijatelj, v sedanjosti pomaga. A jih že v vrtcu mentalno pehamo v osnovno šolo oziroma nekam v prihodnost.«



Vogrinčičeva meni, da otroštva nič več ne dojemamo in ne spoštujemo kot posebnega, edinstvenega in dragocenega življenjskega obdobja. Spoštovati moramo otrokovo uživanje v otroštvu, ne pa, da ga dojemamo kot neki nepotreben prehodni čas, skozi katerega ga moramo čim prej poriniti. Počitnice so morda pravi čas, da se odrasli tega zavedemo.Šolske počitnice so veselje za otroke, a za starše so predvsem izvir skrbi in mnogkorat veliko breme. Nekateri starši lahko računajo na to, da jih bodo otroci preživeli pri babici in dedku, drugi najmlajše vpišejo na različne počitniške dejavnosti, ki so pri nas sicer dobro organizirane in mnogokrat subvencionirane, a največkrat so draga obšolska industrija, ki si je mnogi ne morejo privoščiti. Cene se namreč gibljejo od sto do dvesto evrov na teden.

Nekoč smo bili otroci v tem času sami, cele dopoldneve smo se igrali v družbi prijateljev in imeli smo tudi svoje dolžnosti. Zdaj tudi med počitnicami hodijo na dejavnosti, se učijo jezikov, ne prepustijo se stvarem, ki bi jih sprostile. Kakšne bi morale biti počitnice, da bi otroci od njih imeli največ? Rajko Tekalec, učitelj na osnovni šoli Dragomelj, je prepričan, da bo imel otrok lepe počitnice, če bo počel stvari, za katere med letom ni imel dovolj časa. »Največkrat so starši tisti, ki organizirajo otrokov čas, saj ga niso dovolj naučili, da bi mu lahko sploh naložili kakšno odgovornost. Sam sem moral dati med počitnicami vsaj kuhat krompir ob določeni uri. Zdaj je to že otroško delo, ki ga je treba preganjati. Bravo za starše, ki svojim potomcem toliko zaupajo, da jih pustijo same doma in jih ne preverjajo vsak trenutek po telefonu.« Kaj bi svetoval staršem, kako naj izberejo počitniške dejavnosti? »Sam bi poiskal brezplačno varstvo v okolici in zaupanja vredno varstvo. Ni vse, kar je plačljivo, tudi kvalitetno. Najboljša je ustna reklama, zato bi se posvetoval z drugimi starši.«



Podobno razmišlja tudi Jožica Frigelj, profesorica razrednega pouka in sekretarka civilne iniciative Kakšno šolo hočemo. »Šolski otroci potrebujejo odmik od klasičnega učenja, zato so najboljše tiste počitniške dejavnosti, ki mu omogočajo sprostitev, oddih, prosti čas, druženje in veliko samostojne igre brez vmešavanja odraslih.« Frigljeva je navdušena nad medgeneracijskimi centri, ki rastejo po večjih mestih. Veliko starejših bi z veseljem naučilo otroke peči piškote, ti pa bi jih v zameno naučili, kako se na primer uporablja facebook.

Bogataš in revež

Kot ugotavljajo strokovnjaki, se največje socialne razlike med otroki zgodijo ravno med počitnicami, ko so tisti iz manj situiranih družin prepuščeni sami sebi – a zato mnogokrat počitnice polno užijejo –, bogatejši pa jih pošljejo na angleške tečaje v tujino. Ko nastopi novo šolsko leto, se zgodi, da je znanje slednjih boljše, saj so se učili tudi med počitnicami. Tekalec predlaga, naj se starši najprej sami povprašajo, katerih trenutkov iz otroštva se najbolj spomnijo. »Verjetno tistih, ki so jih preživeli v družbi vrstnikov, ki so jih imeli radi. Drag tečaj angleščine v luksuznem internatu znane univerze ni garancija za megapočitnice. Pomembno je, s kom jih preživljaš. Pozabljamo, da smo ljudje, ki smo živeli v pomanjkanju, morda večkrat bolj iznajdljivi, trpežni, močnejši. A žal je tako, da če otrok ne gre na tisoč in eno aktivnost, ker ni denarja, je to za večino staršev sodobnega časa, v katerem smo razvajeni in bombardirani z idealom sreče, največja travma.«



Glede vedno večjih razlik Čačinovič Vogrinčičeva pravi, da žal socialna pravičnost in človekovo dostojanstvo, javno dobro in socialna država niso več zagotovljen temelj našega življenja. Šola po njenem mnenju vedno bolj razslojuje, saj so revni otroci v šoli čedalje pogosteje slabše ocenjeni. »V neoliberalnem kapitalizmu ni prostora za spoštovanje otroštva, jasno, saj potrebuje sužnje. Spoštovanje otroštva moramo soustvariti ljudje. Zdaj, mudi se.«

Dober čas

Kako lahko počitnice za otroke postanejo izkušnja samostojnosti, občutka svobode, ki je prav tako del odraščanja? Vsi trije sogovorniki so si edini, da morajo starši otrokom predvsem zaupati, in to ne le v času počitnic, ampak vse leto. »Doživeti svobodo pomeni doživeti zaupanje in tvegati,« ugotavlja Frigljeva, saj odrasli otrokom na vsakem koraku sporočamo, da jim ne zaupamo. »Starši pospremijo otroka v šolo, mu do razreda prinesejo torbo, se pozanimajo o njegovih nalogah, si izpišejo ocenjevanja znanja.« Ves čas jih usmerjamo in rešujemo njihove probleme, s tem jim vsiljujemo tudi svoj način reševanja konfliktov. »Da ne govorim o tem, da izkušnje tveganja sploh ne poznajo več. Plezanje na drevo je prepovedano, dir po hribu navzdol tudi ... Potem se pa čudimo, da niso samostojni.« Tekalec predlaga, naj imajo otroci med počitnicami dolžnosti, naj imajo izbiro in načrt, kaj bodo počeli. »Mlajši se veselijo zaupanja staršev, saj imajo tako občutek lastne vrednosti. Če smo ga vzgajali z zaupanjem, bo otrok vedno našel svoj kompas, kaj je prav in kaj narobe. To še ne zagotavlja, da ne bo kakšne ušpičil. Ko sva bila s sestro med počitnicami sama, sva nekoč splezala na mamino posteljo in skakala po njej s svinčnikom v roki, dokler nisva počečkala vse stene. Tudi to je cena odraščanja in moralnega razvoja. Ali bo otrok počel to, kar je prav, ali tisto, kar je fajn? Če bi imela takrat varuško, si nobeden od naju ne bi dal duška.«

Potopiti se v igro

Na začetku je bila igra. In težava je v tem, da se danes otroci, ob računalnikih in pametnih telefonih, vedno manj igrajo. Poletja zato niso več tako dolga kot nekoč, ko smo bili otroci na krilih domišljije veliki raziskovalci in pustolovci, liki iz naši najljubših knjig Julesa Verna, Bobrov ali Karla Maya. So počitnice tudi čas, da se sodobni otroci spet naučijo igrati?

V 70. letih je profesor psihologije Toger Hart v manjšem angleškem mestu preučeval igro osnovnošolskih otrok. Sčasoma so mu začeli tako zaupati, da so ga odpeljali v gozd in na travnik, kamor so se vsak dan hodili igrat. Presenečen je bil, kako posebne kraje so našli in kako so jih preoblikovali - naredili so si hišice na drevesih, bunkerje, ceste - pravo malo mesto, kamor nikoli ni stopila noga odraslega. Starši niso vedeli, kam se hodijo popoldne igrat njihovi otroci. Starejši, ko so bili, dlje od doma so si upali in bili zaradi tega ponosni nase. Leta 2004 se je vrnil, da bi videl, kako se igrajo otroci njegovih poskusnih zajčkov iz 70. let. Vse se je spremenilo. Najmlajši brez spremstva staršev sploh niso zapustili domačega dvorišča in starejšim se je zdelo nepredstavljivo, da bi jih pustili v gozd, kjer so se sami nekoč igrali. V zahodnem svetu je igra otrok v zadnjih desetletjih izumrla kot kakšna ogrožena žival. Otroci največ časa preživijo z odraslimi, ne s sovrstniki, velja tudi prepričanje, da se od njih lahko največ naučijo, a zato ponavljajo tudi njihove vzorce vedenja, mišljenja in čustvovanja. Otroci izgubljajo občutek, da imajo življenje v svojih rokah in da so sami odgovorni za svoje odločitve, ne znajo več sodelovati, česar so se naučili prav z igro, ampak le še tekmujejo. Prav tako upada sočutje, saj kot kažejo raziskave, gledajo le v pametne telefone namesto v obraze prijateljev, zato znajo vedno slabše prepoznavati čustva drugih, česar se naučimo prav v otroštvu. Tekalec je prepričan, da se z igro otroci učijo pravil, rešujejo navidezne konflikte, izživijo ustvarjalnost. »Igra zdravi, osvobaja, neguje in uči. Ni manjvredna dejavnost od šolskega učenja.« Tudi dolgčas je koristen. Ko se otroci pritožujejo, da se dolgočasijo, starši takoj poskočijo in naredijo vse, da bi jih animirali, ali pa jim podtaknejo računalniške igrice. Tekalec opaža, da imajo otroci, ki so manj priključeni na sodobne naprave, veliko bolj razvito domišljijo. »Odletijo dlje in globlje.«

Kako zelo narobe je, da se nam zdi podoba otroka, ki sedi na veji, zvoni z nogami in gleda oblake, povsem čudaška - nekoč je bila del poletja.