Tiskane izdaje
Danes so na Žalah v Ljubljani pokopali pesnika, esejista, profesorja dr. Aleša Debeljaka, ki je prejšni četrtek tragično umrl, star 54 let.
Šok in pretresenost zaradi nepričakovane smrti se še nista polegla, solze na obrazih njegovih prijateljev, ki so se prišli zadnjič poslovit od velikega in toplega človeka, se še niso posušile. Ob 13. uri, ko se je imela pogrebna slovesnost začeti, se je pred mrliško vežico sv. Nikolaja vila kolona več sto ljudi, ki so se želeli tam pokloniti Alešu in izkazati sočutje njegovi od bolečine strti družini − ženi Erici, otrokom Klari, Simonu in Lukasu, staršem in sestri. Skorajda ni bilo slovenskega pesnika, ki ne bi stal v tej vrsti, bile so številne javne osebnosti, sodelavci, zdajšnji in nekdanji študenti, vsi prijatelji, kajti Aleš je znal biti prijatelj tudi tistim, ki si tega niso zaslužili.
Ljubljano je danes, četrtega februarja, grelo mlačno spomladansko sonce, zvončki so pogumno kukali iz zaplat zemlje za Plečnikovimi vežicami; pred tednom dni, prejšnji četrtek, na dan smrti so še malo oklevali.
Natanko ob 13. uri se je med svojce in prijatelje razlila glasba. Koga drugega kot Azro bi si želel še zadnjič slišati Aleš Debeljak, oboževalec roka in jugoroka pa jugokulture, jugosubkulture ... Azrina pesem Ljudi samoće je še močneje vlila občutek minljivosti, številni navzoči so jo veliko preposlušali, tudi skupaj z Alešem. Besedilo gre v prostem prevodu takole: OOO, nekdo me ima rad / sanja o meni / gleda me kradoma / a ne vem, kdo / OOO, nekdo me ima rad / ko se potikam po mestu / prečka cesto / tako kot jaz ... / nocoj ponovno povprašuj po meni / daj roke v žep / in pojdi, pojdi v noč.
Zatem je pesnik Boris A. Novak govoril o Alešu kot pesniku, prijatelju z obilo patetike, ampak pogrebni govori so praviloma patetični. Med dolgim govorom sem se spomnila na Iva Andrića, ki ga je imel Aleš tako rad, da je znal citirati številne njegove stavke. Ko je Andrić umrl, je bil star 83 let, v njegovi beležnici pa je ostal zapis: »Mi vsi umremo enkrat, veliki ljudje pa dvakrat − prvič, ko izginejo z zemlje, in drugič, ko propade njihova zapuščina.« Že samo tisti del zapuščine, ki jo je naštel Boris A. Novak, je tolikšen in takšen, da Aleš Debeljak zelo verjetno ne bo umrl tudi drugič.
Prav posebej je zbrane ganil Vlado Kreslin, ki je ob kitari zapel svojo Generacijo.
Aleš Debeljak je imel veliko prijateljev, zelo iskrenih in zelo iz srca pa, tako kot vsak človek, bolj malo. Trije od srčnih − Manca G. Renko, Igor Štiks, Andrew Zawacki − so nastopili s po eno Aleševo pesmijo in anekdotičnim spominom nanj.
Sledilo je presenečenje, ko se je za mikrofonom pojavil duhovnik, saj je znano, da je bil Aleš Debeljak ateist. Alek Zwitter, župnik župnije Sveti Križ (Žale), je že v prvem stavku razblinil porajajoče se dvome, ko se je zahvalil Erici, da je prisluhnila Aleševima staršema, ki sta želela njegovo navzočnost na pogrebu. Župnikovo sodelovanje je bilo povsem nekonvencionalno, zunaj standardnih okvirov, ko je pogreb cerkven. Prebral je odlomek iz Lukovega evangelija o ljubezni in zatem rekel, da bo zmolil Oče naš ter da naj skupaj z njim molijo tisti, ki želijo. V nagovoru je še dejal, da se življenje s smrtjo ne konča in da mu je pokojnikova mama v vežici rekla, kako ima občutek, da nas Aleš opazuje. Aleš potrebuje molitev, je še dejal, in izrazil prepričanje, da mu bo Bog odpustil grehe.
Pesem Tender (Nežno) britanske rokovske skupine Blur je izvabila nove solze. Prosti prevod pesmi: Nežna je noč, / ki poleg tebe leži, / nežen je dotik nekoga, ki ga imaš preveč rad. / Nežen je dan, / ko demoni izginejo, / Gospod, moram najti nekoga, ki mi lahko ozdravi dušo. ... Nežen je duh, / Duh, ki ga imam najraje. / Skriva se pred soncem, čaka, da pride noč. / Nežno je srce moje, / uničuje mi življenje. / Gospod, moram najti nekoga, ki mi lahko ozdravi dušo.
Ponovno in zadnjič Azra, še enkrat in zadnjič Ljudi samoće. Pesem se je izgubljala za povorko, ki je krenila h grobu. In ob odprtem grobu zbor Kombinatke s portugalsko pesmijo Grandola, vila morena. Primerno za Aleša. Ob njej so še zadnji, najbolj trdni, potočili solze. Tu sem se zlomil, mi je rekel kolega, ki je Alešu objavljal kolumne v Sobotni prilogi Dela. In zdaj res poslednje slovo. Konec. Prah.
