Prišel je kot deček in se vračal kot raziskovalec
Zgodovinarji bi morali svoje znanstvene dosežke bolj približati ljudem, meni Ignacij Voje, avtor Vodnika po starodavnem Dubrovniku, ki je izšel pred kratkim.
Odpri galerijo
Ko je bil Ignacij Voje kot šestletni deček prvič v Dubrovniku, si ni mislil, da bo prav zgodovina tega mesta temelj njegovega življenjskega delovanja. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Zgodovinar prof. dr. Ignacij Voje je od upokojitve leta 1993, ko je bil star 66 let, ves čas zelo dejaven, napisal je pet knjig in več zgodovinskih razprav. Pred kratkim, v njegovem 94. letu, je pri Mohorjevi družbi v priročni obliki, kot nalašč za popotnike, izšel njegov Vodnik po starodavnem Dubrovniku.
»Ko sem se upokojil, sta mi zet in hči priskrbela računalnik, vse rokopise svojih knjig, razprav in ocen sem pretipkal in shranil na diskete. Osnove računalnika sem zelo hitro usvojil, danes pa moj 11-letni vnuk zna več kot jaz in mi včasih kaj popravi. Računalnik je danes nepogrešljiv in razvoj gre naprej.«
Več kot pol stoletja je raziskoval srednji vek na Balkanu in o tem poučeval na ljubljanski filozofski fakulteti. Med drugim je pri založbi matične fakultete v okviru znanstvenega inštituta objavil publikacijo o turških vpadih in njihovih posledicah, s poglavjem o ustnem izročilu.
Dubrovnik je prvič obiskal kot šestletni otrok, leta 1932, ko ga je oče, takrat ravnatelj tovarne baterij Zmaj, skupaj z mamo vzel na službeno pot, med drugim so se ustavili tudi v tem srednjeveškem mestu. Ko ju je takrat, 7. julija, z mamo ujel v objektiv fotoaparata pred Malim Onofrijevim vodnjakom, si ni predstavljal, da bosta prav to mesto in njegova zgodovina postala temelj njegovega življenjskega delovanja.
Vanj se je večkrat vračal kot raziskovalec, ko je zbiral gradivo in brskal po tamkajšnjem bogatem arhivu. Po diplomi leta 1951 je postal asistent za zgodovino južnih Slovanov pri prof. Gregorju Čremošniku in prav on ga je usmeril v raziskovalno delo v Dubrovniškem arhivu. Po njegovi prezgodnji smrti je prevzel katedro, najprej kot docent in nato kot redni profesor. Mentorstvo pri njegovi doktorski disertaciji pa je prevzel prof. Jorjo Tadić z beograjske univerze, ki je bil eden najboljših poznavalcev Dubrovniškega arhiva. Doktoriral je leta 1964 na temo Kreditna trgovina Dubrovnika v srednjem veku.
V arhivu je moral obdelati notarsko serijo knjige zadolžnice, ki so jo notarji uvedli samo v Dubrovniku. Po uredbi dubrovniške vlade so morali namreč vse kreditne pogodbe, ki so jih trgovci sklepali med seboj, vpisati v notarsko knjigo. Vlada je verjetno tako želela imeti nadzor nad kroženjem denarja, tega pa ni bilo v nobenem drugem italijanskem srednjeveškem mestu, pripoveduje. Pregledal je veliko gradiva, ki so mu ga dovolili dati na mikrofilme, te kolute pa je zdaj podaril Arhivu Slovenije.
Leta 2011 je pri Mohorjevi družbi izšla njegova knjiga Starodavni Dubrovnik v besedi in sliki na kar 330 straneh. V njej je predstavil dubrovniško zgodovino od nastanka do urbanističnega razvoja, organe oblasti, simbole države, gospodarstvo, pomorstvo, vprašanje položaja žensk, stike s hrvaškimi deželami. Katastrofalni potres leta 1667 je uničil skoraj vse hiše, obzidje pa je obstalo v celoti.
»To je bil nekakšen prelomni trenutek, ko je nastal baročni Dubrovnik, ob ostankih starega gotskega in renesančnega. Dubrovnik je arhitekturni in urbanistični fenomen, kakršnega ne najdete nikjer drugje. Že leta 1296, ko je velik del mesta pogorel, je dubrovniška vlada izdala ukrep, kako morajo biti razporejene ulice. Še danes so te ulice lepo pravokotno razporejene. Pozneje, po požaru, ko je bilo veliko hiš še lesenih, so predvsem v 15. stoletju vsako leto izžrebali določeno število hiš in lastniki so morali lesene podreti, država jim je dala apno in drug material in so morali v določenem času postaviti zidano hišo. Kdor tega ni storil, se je moral izseliti. Tako je to načrtno oblikovano mesto,« razlaga.
Ker se je njegovim znancem in sorodnikom knjiga zdela preobsežna– nekateri so si iz nje naredili vodnik in vodili manjše skupine po Dubrovniku, in tako niso bili odvisni od lokalnega vodnika – je nastala pobuda za manjši knjižni vodnik. Vse fotografije so iz njegovih diapozitivov, saj je ob obiskih mesta veliko fotografiral. »Dubrovnik je še vedno privlačen, med drugim za šolske ekskurzije in poročna potovanja. Podobno kot v Benetkah pa so tudi tu začeli omejevati pristajanje velikih ladij, saj je bilo treba zmanjšati število ljudi, ki jih spustijo v mesto.«
Takoj po upokojitvi je na Univerzi za tretje življenjsko obdobje (UTŽO) tri leta predaval o zgodovini, bilo je veliko poslušalcev, se spominja. Med drugim o romanju Celjskih grofov, predvsem Ulrika II. Celjskega k sv. Jakobu v Komposteli. Pri zbiranju gradiva mu je pomagala študentka iz Španije, prinesla mu je kroniko kastiljskih kraljev, v kateri je opisano to romanje. V Mohorjevem koledarju je pozneje objavil še več različnih tem, poljudno je pisal tudi za druge revije, na primer Obzornik Prešernove družbe in posebno rubriko v Družini.
»Zgodovinarji bi morali svoje znanstvene dosežke bolj približati ljudem. Slovenci imamo bogato zgodovino, ki pa je preveč zaprta v strokovne kroge,« je prepričan. »Imamo ogromno fevdalcev, niso bili slovenskega rodu, imeli pa so pokrajinsko zavest. Njihovo sled najdemo v arhitekturi, kulturi, gospodarstvu …« Tu bi se lahko zgledovali po Dubrovniku, kjer ni bilo vse idealno: »Bile so zarote, med plemstvom so se dogajali uboji, oblikovale so se različne skupine, ki so drugače gledale na razvoj kakšnega področja. Ko pa je šlo za državo, so bili vsi enotni, ta vrednota jih je stalno spremljala.«
Aktiven je še na drugih področjih, v enoti Tabor ljubljanskega doma upokojencev Center je predsednik sveta stanovalcev. Tudi kulturno je zelo dejaven, lani je sodeloval pri pripravi štirih recitalov ob stoletnici Cankarjeve smrti in recitala o Zoisu in Vodniku. »Odlomke iz Cankarjevih del so brale štiri gospe, recitale pa smo opremili z ustrezno glasbo. Dvorana je bila polna, prišli so tudi svojci.« V domu je pripravil cikel predavanj o Dubrovniku. Zbral je slike Ljubljane, kakršne ni več, poimenoval jih je Biseri Ljubljane, od katerih mnogi že propadajo. Terapevt Darko mu jih je pomagal presneti na ključek, da so jih lahko predvajali. Uživali so tudi v posebnem klubu prijateljev lepe glasbe, organizirali so izlete. Zdaj so te dejavnosti zaradi razsajanja koronavirusa zamrle in stanovalci jih pogrešajo.
»Ko sem se upokojil, sta mi zet in hči priskrbela računalnik, vse rokopise svojih knjig, razprav in ocen sem pretipkal in shranil na diskete. Osnove računalnika sem zelo hitro usvojil, danes pa moj 11-letni vnuk zna več kot jaz in mi včasih kaj popravi. Računalnik je danes nepogrešljiv in razvoj gre naprej.«
- Dr. Voje je ob upokojitvi vse rokopise svojih knjig, razprav in ocen pretipkal na računalnik in shranil na diskete.
- Kolute z mikrofilmi z gradivom o Dubrovniku je podaril Arhivu Slovenije.
- Na UTŽO je predaval tudi o romanju Ulrika II. Celjskega k sv. Jakobu v Komposteli.
Več kot pol stoletja je raziskoval srednji vek na Balkanu in o tem poučeval na ljubljanski filozofski fakulteti. Med drugim je pri založbi matične fakultete v okviru znanstvenega inštituta objavil publikacijo o turških vpadih in njihovih posledicah, s poglavjem o ustnem izročilu.
Dubrovnik je prvič obiskal kot šestletni otrok, leta 1932, ko ga je oče, takrat ravnatelj tovarne baterij Zmaj, skupaj z mamo vzel na službeno pot, med drugim so se ustavili tudi v tem srednjeveškem mestu. Ko ju je takrat, 7. julija, z mamo ujel v objektiv fotoaparata pred Malim Onofrijevim vodnjakom, si ni predstavljal, da bosta prav to mesto in njegova zgodovina postala temelj njegovega življenjskega delovanja.
Brskanje po obsežnem Dubrovniškem arhivu
Vanj se je večkrat vračal kot raziskovalec, ko je zbiral gradivo in brskal po tamkajšnjem bogatem arhivu. Po diplomi leta 1951 je postal asistent za zgodovino južnih Slovanov pri prof. Gregorju Čremošniku in prav on ga je usmeril v raziskovalno delo v Dubrovniškem arhivu. Po njegovi prezgodnji smrti je prevzel katedro, najprej kot docent in nato kot redni profesor. Mentorstvo pri njegovi doktorski disertaciji pa je prevzel prof. Jorjo Tadić z beograjske univerze, ki je bil eden najboljših poznavalcev Dubrovniškega arhiva. Doktoriral je leta 1964 na temo Kreditna trgovina Dubrovnika v srednjem veku.Že leta 2011 je Mohorjeva družba izdala njegovo knjigo Starodavni Dubrovnik v besedi in sliki, ki je s 330 stranmi zelo obsežna, zato je nastala pobuda za manjši knjižni vodnik. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
V arhivu je moral obdelati notarsko serijo knjige zadolžnice, ki so jo notarji uvedli samo v Dubrovniku. Po uredbi dubrovniške vlade so morali namreč vse kreditne pogodbe, ki so jih trgovci sklepali med seboj, vpisati v notarsko knjigo. Vlada je verjetno tako želela imeti nadzor nad kroženjem denarja, tega pa ni bilo v nobenem drugem italijanskem srednjeveškem mestu, pripoveduje. Pregledal je veliko gradiva, ki so mu ga dovolili dati na mikrofilme, te kolute pa je zdaj podaril Arhivu Slovenije.
Arhitekturni in urbanistični fenomen
Leta 2011 je pri Mohorjevi družbi izšla njegova knjiga Starodavni Dubrovnik v besedi in sliki na kar 330 straneh. V njej je predstavil dubrovniško zgodovino od nastanka do urbanističnega razvoja, organe oblasti, simbole države, gospodarstvo, pomorstvo, vprašanje položaja žensk, stike s hrvaškimi deželami. Katastrofalni potres leta 1667 je uničil skoraj vse hiše, obzidje pa je obstalo v celoti.
»To je bil nekakšen prelomni trenutek, ko je nastal baročni Dubrovnik, ob ostankih starega gotskega in renesančnega. Dubrovnik je arhitekturni in urbanistični fenomen, kakršnega ne najdete nikjer drugje. Že leta 1296, ko je velik del mesta pogorel, je dubrovniška vlada izdala ukrep, kako morajo biti razporejene ulice. Še danes so te ulice lepo pravokotno razporejene. Pozneje, po požaru, ko je bilo veliko hiš še lesenih, so predvsem v 15. stoletju vsako leto izžrebali določeno število hiš in lastniki so morali lesene podreti, država jim je dala apno in drug material in so morali v določenem času postaviti zidano hišo. Kdor tega ni storil, se je moral izseliti. Tako je to načrtno oblikovano mesto,« razlaga.
Ker se je njegovim znancem in sorodnikom knjiga zdela preobsežna– nekateri so si iz nje naredili vodnik in vodili manjše skupine po Dubrovniku, in tako niso bili odvisni od lokalnega vodnika – je nastala pobuda za manjši knjižni vodnik. Vse fotografije so iz njegovih diapozitivov, saj je ob obiskih mesta veliko fotografiral. »Dubrovnik je še vedno privlačen, med drugim za šolske ekskurzije in poročna potovanja. Podobno kot v Benetkah pa so tudi tu začeli omejevati pristajanje velikih ladij, saj je bilo treba zmanjšati število ljudi, ki jih spustijo v mesto.«
V Dubrovnik se je večkrat vračal kot raziskovalec, ko je zbiral gradivo in brskal po tamkajšnjem bogatem arhivu. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
O romanju Ulrika II. Celjskega
Takoj po upokojitvi je na Univerzi za tretje življenjsko obdobje (UTŽO) tri leta predaval o zgodovini, bilo je veliko poslušalcev, se spominja. Med drugim o romanju Celjskih grofov, predvsem Ulrika II. Celjskega k sv. Jakobu v Komposteli. Pri zbiranju gradiva mu je pomagala študentka iz Španije, prinesla mu je kroniko kastiljskih kraljev, v kateri je opisano to romanje. V Mohorjevem koledarju je pozneje objavil še več različnih tem, poljudno je pisal tudi za druge revije, na primer Obzornik Prešernove družbe in posebno rubriko v Družini.
Slovenska zgodovina je preveč zaprta v strokovne kroge
»Zgodovinarji bi morali svoje znanstvene dosežke bolj približati ljudem. Slovenci imamo bogato zgodovino, ki pa je preveč zaprta v strokovne kroge,« je prepričan. »Imamo ogromno fevdalcev, niso bili slovenskega rodu, imeli pa so pokrajinsko zavest. Njihovo sled najdemo v arhitekturi, kulturi, gospodarstvu …« Tu bi se lahko zgledovali po Dubrovniku, kjer ni bilo vse idealno: »Bile so zarote, med plemstvom so se dogajali uboji, oblikovale so se različne skupine, ki so drugače gledale na razvoj kakšnega področja. Ko pa je šlo za državo, so bili vsi enotni, ta vrednota jih je stalno spremljala.«
Svet stanovalcev bi moral imeti večjo vlogo
V enoti Tabor ljubljanskega doma upokojencev Center imajo svet stanovalcev s sedmimi člani, na katerem pretresajo nekatera vprašanja, pride tudi direktorica, ki sproti pojasnjuje in odgovarja. Po Vojetovem mnenju bi moral svet stanovalcev imeti večjo vlogo, zmotilo ga je, da v predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je bil v javni obravnavi, sploh ni bil omenjen. Dr. Voje, ki se ves čas odziva na problematiko starejših, je zelo kritičen: »Ne vemo, kakšen bo zakon. Vsebina ni razumljiva, se ponavlja in je birokratsko napisana. Predvidene so tri vrste domov, bivalni, oskrbovalni in negovalni. Nikjer ni pojasnjeno, ali se bo nekdo, ki pride v bivalni dom in se mu stanje poslabša, moral seliti v drug dom, kar je kršitev človekovih pravic. Prav tako ni jasno, ali bodo koncesionarji sami določali cene ali pa bo država nad njimi imela nadzor. Strinjam se s predlogom Srebrne niti, da bi potrebovali posebno ministrstvo za starejše, ki bi skrbelo za vprašanja te skupine prebivalstva.« O demografskem skladu pa pravi, da bo lahko deloval samo, če bo imel dovolj sredstev.
V enoti Tabor ljubljanskega doma upokojencev Center imajo svet stanovalcev s sedmimi člani, na katerem pretresajo nekatera vprašanja, pride tudi direktorica, ki sproti pojasnjuje in odgovarja. Po Vojetovem mnenju bi moral svet stanovalcev imeti večjo vlogo, zmotilo ga je, da v predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je bil v javni obravnavi, sploh ni bil omenjen. Dr. Voje, ki se ves čas odziva na problematiko starejših, je zelo kritičen: »Ne vemo, kakšen bo zakon. Vsebina ni razumljiva, se ponavlja in je birokratsko napisana. Predvidene so tri vrste domov, bivalni, oskrbovalni in negovalni. Nikjer ni pojasnjeno, ali se bo nekdo, ki pride v bivalni dom in se mu stanje poslabša, moral seliti v drug dom, kar je kršitev človekovih pravic. Prav tako ni jasno, ali bodo koncesionarji sami določali cene ali pa bo država nad njimi imela nadzor. Strinjam se s predlogom Srebrne niti, da bi potrebovali posebno ministrstvo za starejše, ki bi skrbelo za vprašanja te skupine prebivalstva.« O demografskem skladu pa pravi, da bo lahko deloval samo, če bo imel dovolj sredstev.
Tudi kulturno dejaven
Aktiven je še na drugih področjih, v enoti Tabor ljubljanskega doma upokojencev Center je predsednik sveta stanovalcev. Tudi kulturno je zelo dejaven, lani je sodeloval pri pripravi štirih recitalov ob stoletnici Cankarjeve smrti in recitala o Zoisu in Vodniku. »Odlomke iz Cankarjevih del so brale štiri gospe, recitale pa smo opremili z ustrezno glasbo. Dvorana je bila polna, prišli so tudi svojci.« V domu je pripravil cikel predavanj o Dubrovniku. Zbral je slike Ljubljane, kakršne ni več, poimenoval jih je Biseri Ljubljane, od katerih mnogi že propadajo. Terapevt Darko mu jih je pomagal presneti na ključek, da so jih lahko predvajali. Uživali so tudi v posebnem klubu prijateljev lepe glasbe, organizirali so izlete. Zdaj so te dejavnosti zaradi razsajanja koronavirusa zamrle in stanovalci jih pogrešajo.
