Alenka Artnik je v potapljanju dosegla Olimp: bila je tako svetovna rekorderka kot svetovna prvakinja. Paradoks je, da to ni razlog za njeno nominacijo za Delovo osebnost leta. Dosegla jo je namreč še nekaj večjega in pomembnejšega. V dobi, ki slavi junake in pohodi poražence, v času, ko mediji povzdigujejo edinole rezultate in številke, je na najpomembnejši tekmi v življenju dosegla najpomembnejšo osebno zmago, ki pa je lekcija za vse: tako za vrhunske športnike kot za slehernika.






Takole je bilo: dan pred njenim zadnjim nastopom je v zraku visel nov svetovni rekord Alenke Artnik. V Deanovem modrem breznu na Bahamih se je zakuhal epski troboj med Italijanko Alessio Zecchini, Japonko Hanako Hirose in Alenko. Vse tri so si s 105 metri globine delile svetovni rekord. Alenka je med vsemi delovala najbolj zanesljivo, potapljala se je lahkotno in z veliko rezerve. Da bo dosegla novo največjo globino v zgodovini ženskega globinskega potapljanja je bilo tako logično kot sončni vzhod vsako jutro na toplih Bahamih. Pričakovali so jo mediji, prijatelji, sotekmovalci. Novinarji smo že pisali naslove, ji polagali besede v usta in šteli spletne klike. V preteklih dneh in mesecih je svetovni rekord pričakovala tudi sama.



In potem je naredila nekaj nenavadnega. Niti poskusila ni odplavati rekorda. Američani temu rečejo »talk the talk, walk the walk«. V slovenščini bi lahko rekli, da je dokazala, da ne naklada. Mesece pred tekmovanjem je namreč imela veliko intervjujev, na katerih je previdno govorila o tem, da nerada napoveduje metre in rekorde. Za Delo je, denimo, povedala takole: »Biti ženska, ki se potopi najgloblje na svetu, se lepo sliši. Ampak v resnici se ne omejujem s to številko. Dopuščam vse možnosti: mogoče bo letos, mogoče bo šlo še globlje, mogoče sploh ne. Po mojem mnenju bo rezultat prišel prej ali slej, če si bom le prisluhnila. Številke so samo rezultat nečesa globljega – potovanja vase.«

Te besede bi prav lahko bile samo hitro pozabljene puhlice. Nekaj, kar se lepo sliši in dobro proda zgodbo. Konec koncev vsi vemo, da je najpomembnejši rekord. Kajne? Ampak Alenka se je svojih besed dan pred odločilnim potopom še kako dobro spomnila. Naslednji dan je skrivnostno priplavala na start in se v posmeh pričakovanjem, prenapihnjenemu egu in zbeganim opazovalcem potopila na nesramno navadnih osemdesetih metrov globine. Umirjeno, lahkotno in z notranjim nasmeškom. V športu, ki ne dovoljuje napak in kjer je edino jamstvo, da se ne zgodi nesreča, sposobnost potapljača, da ostane miren in prisluhne sebi, se ni želela spustiti v banalno bitko za metre in rekorde.

No, če kaj, potem je gotovo, da ji v resnici ni bilo lahko. Ob takšnem hrupu okolice je treba prisluhniti sebi. Takšen športnik mora biti trmast, zelo discipliniran, strog do sebe, videti mora prek popolnoma vsega, kar bistveno sovzpostavlja odnose, kar je prevladujoča paradigma našega sveta: enodimenzionalna tekmovalnost, instantno čaščenje junakov. A danes v pogovoru pove, kako se je izkušnja počasi usedla vanjo kot najpomembnejša lekcija minulega leta. Poslušati sebe, svoje telo, ko ti za vratom sedi ves svet in čaka, da izpolniš prerokbo. Ne samo to: ko ti za vratom še najbolj težaško sedijo lastna pričakovanja, lastni ego.



Alenka Artnik je potapljanje našla po nizu težkih življenjskih preizkušenj. »Okolje, v katerem sem odraščala, je bilo zelo nevarno. Bila sta prisotna alkoholizem in narkomanija. Pri dvajsetih so se pokazale posledice. Nisem zmogla čez vse travme, nisem znala, bila sem depresivna, apatična, nisem imela vizije, želje, dokler nisem dosegla točke, ko mi je vesolje očitno na pot pripeljalo prosto potapljanje. Še zdaj se spomnim prvih treningov na bazenu. Bila sem neskončno srečna, počutila sem se tako, kot ko se do konca zaljubim,« nam je zaupala v pogovoru za Sobotno prilogo. Potop v popolno tišino in odsotnost vsega živega jo je odrešil. Zanimiva lekcija za vsakdanjo uporabo? Namesto da bi se upirali in v času težkih preizkušenj obupano poskušali držati glavo nad gladino, se morda lahko prepustimo, se spustimo v globino in poskusimo slišati, kaj nam želi povedati.

Alenka je torej nominirana zaradi rekordne globine, a hkrati paradoksalno tudi zato, ker je ni dosegla. Na prvi pogled je to nenavadno, tako nismo vajeni razmišljati. A navdihujoče je, ko športnik, človek pokaže pot onkraj dosežka, onkraj številk. Je svetovna prvakinja, ki je šampionka zato, ker se zna obrniti, ko je čas, se zna ustaviti pred svojimi pričakovanji in pričakovanji drugih. Ki je ne ponese slava, ego. Kaže nam, kako je mogoče uspeti ter ohraniti sebe in čisto vest: tako, da pozabimo na uspeh in preprosto počnemo tisto, kar imamo radi in uživamo v tem – pozabimo na cilj.