Slovenija kriči zaradi bolečine drugega

Lansko jesen je tudi Slovenijo dosegel odmev zdaj že skoraj pet let trajajoče krvave vojne v Siriji, med katero je moralo svoje domove zapustiti več milijonov ljudi, več sto tisoč se jih je podalo na tvegano pot proti severnim evropskim državam.

Njihove zgodbe je v Italiji, Grčiji, Makedoniji, Srbiji, na Madžarskem in v Turčiji beležil Delov novinar Boštjan Videmšek. Reportaža Sirska oda radosti, nominirana za novinarsko nagrado odličnosti European Press Prize, je nastala na makedonsko-grški meji, kjer je med čakanjem prebežnikov na vlak proti srbski meji zapela violina 24-letnega Ramija Basisaha iz sirskega Homsa. »Po zbirnem centru je odmevala Beethovnova Oda radosti. Evropska himna. Ironija? Dobra šala? Genialna politična analiza? Spontana psihoterapija?«

Neprekinjena kolona človeške tragedije, ki jo Evropa poskuša nasilno ustaviti, je po mnenju Boštjana Videmška, tudi avtorja knjige o beguncih Na begu, ki bo izšla to pomlad, popolno ogledalo človeštva.

Kako pomembna je zgodba o begunski krizi za Evropo?

V Evropi begunske krize ni. V EU je toliko sirskih beguncev kot v Istanbulu ter manj, kot jih je v Libanonu, ki ima brez beguncev dobrih štiri milijone prebivalcev, zdaj pa jih ima veliko več kot pet. Vsakokrat, ko dobim priložnost, poskušam to poudariti, saj je Evropa iz sebe naredila žrtev ob tragediji drugih. Tukaj prednjači Slovenija, skozi katero begunci le potujejo, se v njej ne ustavijo … Slovenija kriči zaradi bolečine drugega.

Kakšno vlogo imajo v begunski zgodbi mediji?

Številni novinarji so svoje delo opravili fantastično, številni mediji pa katastrofalno. Na terenu me je najbolj zmotilo to, da so mediji na teren pošiljali novinarje, ki nimajo znanja o krajih, državah, konfliktih, iz katerih prihajajo ti ljudje. Postavljali so jim pokroviteljska, večkrat celo žaljiva vprašanja. Namenili so jim 30, 50, 70 sekund, niso iskali poglobljenih stikov.

Najhuje je, da so novinarji sami spraševali begunce, zakaj bežijo, zakaj se ne borijo. Ta odgovor morajo najti sami – pojdite v Sirijo, prepričajte se o tem, pojdite v Irak, v Helmand, Kandahar, potem neumnosti ne boste spraševali, potem teh ljudi ne boste dodatno žalili.

Katere zgodbe si najbolj pogrešal?

Manjkalo je močnih osebnih zgodb – ne nujno tragičnih, govorim o intimnih močnih zgodbah, ko bi si novinar vzel čas in preživel teden ali več z enim samim človekom, ga pospremil del poti, si ustvaril celostno sliko ... Nikoli prej ni bilo logistično lažje, in če smo tudi okoljsko in časovno oportunistični, tudi ceneje, delati takih zgodb. To sem v slovenskih medijih pa tudi drugod močno pogrešal.

Kakšno vlogo imajo mediji pri oblikovanju javnega mnenja?

Tako mediji kot politiki so sledili odzivu ulice, namesto da bi ustvarjali refleksijo, ki bi nato morda lahko pripomogla k razsvetljevanju ulice. Proces je potekal od spodaj navzgor, in to je zelo slabo. Izkazalo se je, da v resnici ni treba veliko, da sovražni govor in gostilniški diskurz postaneta uradna politika. In uradni novinarski jezik.

V trenutku, ko je bilo treba brezkompromisno nastopiti, se je večina medijev odločila slediti javnemu mnenju in so z dopuščanjem in spodbujanjem začeli ustvarjati ozračje sovražnega govora, ki smo mu priča zdaj.