Smrt izjemnega alpinista, ki je plezalno opremo zamenjal za pisalni stroj na Delu
Ne le alpinist, bil je pobudnik akcije Podarim - Dobim, novinar in urednik, ki je močno zaznamoval slovenski medijski prostor.
Odpri galerijo
Ante Mahkota s svojo fotografijo iz leta 1960. FOTO: Jure Eržen/Delo
Umrl je Ante Mahkota, izjemen alpinist, reporter, fotoreporter, del Delovega kolektiva med letoma 1960 in 1994. Kot novinar in urednik je močno zaznamoval slovenski medijski prostor ter v njem oral ledino z revijami Jana, Stop, Avto in drugimi. V največji medijski hiši je med drugim opravljal delo dopisnika, bil je generalni direktor časopisne hiše ČPG Delo, pa tudi vodja izgradnje znamenite Črne stolpnice (za katero so mu, zgolj kot zanimivost, dali kredit Arabci).
»Če štejem honorarno pisanje o plezanju po hribih, potem je moje sodelovanje z Delom starejše, kot pa časopis sam,« je Mahkota, ki je umrl v 83. letu starosti, dejal davnega leta 1989.
V 60. letih prejšnjega stoletja je bil eden najboljših alpinistov na svetu, a prišel je čas, ko je moral izbrati med varno službo in družino ter visokimi stenami. Izbral je - novinarstvo. Neprecenljivega doprinosa k Delu mu nihče ne more očitati, nekateri so ga poimenovali celo za največjo novinarsko legendo, ki jo je Delo kdajkoli imel.
»Ko je bil Mahkota v tej hiši, je bil čas razcveta Dela,« je povedal Jure Apih, ki je bil pokojnikov sodelavec dobrih 30 let. Na vprašanje, kako to, da je bil strojnik tako močno podkovan v pisani besedi, je ostalo pri: Bil je pač človek mnogih talentov.
Njegova velika odlika je bila, da je znal najti dobre in sposobne sodelavce in jih tudi obdržati ob sebi, jih motivirati in jim zaupati. »Ni jih držal nazaj, to je bila največja vrednost,« je dejal Apih. Podobno je o nekdanjem sodelavcu povedal fotograf Joco Žnidaršič. »Jezikovno je bil odlično podkovan, imel pisateljsko žilico, govoril kakšne tri jezike. Znal je pripovedovati, bil zabaven in nas spravljal v smeh, da o njegovi telesni pripravljenosti niti ne govorim.«
Eden redkih je bil, ki je uspel združiti vrhunsko plezanje in poročanje o njem. Prav poročanje z uspešnih odprav ga je pripeljalo na novinarsko pot, oboje je združil še na en nenavaden način - njegova je bila namreč ideja o pohodu 100 žensk na Triglav, s katero se velikokrat radi bahajo drugi. »Uspele akcije imajo vedno več očetov, a v resnici je bil Mahkota edini, ki je takšen organizacijski zalogaj lahko uspešno speljal,« je povedal Apih. Ni se ustavil le pri njej.
Leta 1986 je »po naključju, kot pritiče marsikateri veliki zadevi«, ustanovil in desetletje vodil akcijo za napredek in razvoj slovenskega vrhunskega športa Podarim – Dobim. Po avstrijskem vzoru so naredili načrt, predvideli, da bodo prvo leto prodali okrog 200.000 darilnih kartic, a se hudo zmotili. »Prodali smo jih 814.000,« je v enem od intervjujev dejal Mahkota, vedno znan kot človek z velikimi idejami. Se je pa od drugih razlikoval (tudi) po tem, da jih je znal uresničiti. To je bila njegova novinarska plat, še pred tem je bil ... Alpinist z dušo in telesom.
Njegov alpinistični rezime je neizmerno bogat in ga postavlja ob bok najboljšim, čeprav je v nekem trenutku vrhove gora zamenjal za pisalni stroj. Kot alpinist je med letoma 1955 in 1966 opravil 16 prvenstvenih vzponov, bil je prvi Slovenec, ki se je povzpel nad 7000 metrov nadmorske višine. Lani je od tega podviga minilo natanko 50 let.
14. avgusta leta 1967 so z brzojavko, ki so jo poslali na uredništvo Dela, alpinisti tako poročali o svojem velikem uspehu: »Uspeh odprave na Pik Lenina. 14. avgusta so se povzpeli na vrh Franci Ekar, Ante Mahkota, Lipovškova, Ščetinin, 16. avgusta pa Sandi Blažina in Pavle Dimitrov. Mahkota in Ekar sta opravila prečenje v smeri C, Ščetinina pa v smeri B,« so pred leti zapisali na Gore in ljudje.
S telegramom je Slovenija in z njo Jugoslavija izvedela za podvig šestih alpinistov, petih (takrat še) tovarišev in tovarišice, ki so kot prvi predstavniki svoje države stali na samostojnem vrhu, višjem od 7000 metrov – na 7134 metrov visokem Piku Lenina. Nobenih telefonskih klicev, sporočil po internetu, samo zagoneten telegram štiri dni po podvigu v osrčju Pamirja na meji s Kitajsko.
»S tem vzponom smo vsej svetovni javnosti dokazali, da Slovenci nismo le povprečni plezalci, pač pa vrhunski alpinisti,« je v spominih na doseženi vrh za Delo danes povedal Franci Ekar. »Dosegli smo polno zaupanje, v očeh vseh pa postali vrhunski alpinisti.«
»Rusi so tokrat prvič odprli to mejno, skrbno varovano področje s Kitajsko. Ante je že v domovini izdelal projekt oz. predlog, da se izvede celotno prečenje sedemtisočaka s skoraj 30 km dolgim grebenom z osvojitvijo vrha. To je »držal« v tajnosti, saj ruske oblasti tega ne bi dovolile. Ko je prišel čas za »naskok« na vrh, sva se zavedala, da gore ne smeva podcenjevati, saj ima na vesti že preveč alpinistov, ki so za večno ostali umrli na njej. Ko sva v vihravem vremenu ob vzpenjanju prišla na vrh 7132 metrov visoke gore, me je Ante napodil, naj grem hitro do piramide vrha, da pač potrebuje »fotografijo«. Tako se je odrekel, da bi bil sam prvi Slovenec na tem sedemtisočaku,« je o skromnosti plezalnega prijatelja ob njegovi 80-letnici pripovedoval Ekar.
To še zdaleč ni bil ne prvi ne zadnji uspeh Anteja Mahkote. Z Nadjo Fajdiga sta kot prva plezalca že leta 1956 v mešani navezi preplezala severozahodno steno Cima su Alto. Opravil je prvi pristop na Trisul II, splezal na Elbrus, na seznam ob vsem omenjenem uvrstil Zahodno steno Dru Aiga.
Mahkota je bil izjemen alpinist, ob tem pa tudi odličen novinar, reporter, nadarjen pisec plezalne literature. Morda še najbolj ga je vznemirjala Sfinga, zloglasna večstometrska previsna stena v Triglavu, ki je dolga leta veljala za neosvojljivo. Mahkota jo je z plezalcem Petrom Ščetininom preplezal v vsega štirinajstih urah. O tem podvigu sta posnela tudi film, Mahkota pa je o podvigu napisal tudi knjigo s preprostim naslovom - Sfinga.
»Šla sva, kot bi naju hudič z gajžlo preganjal. Peter je namreč odličen plezalec. Vedela sva, ker smo do roba strehe že preplezali; kako od tam naprej, nisva vedela, ker je še en rob. Ko je Peter prišel čez, sva vedela. Je pa seveda res, da so se klini majali, vendar se ni nobeden izpulil,« se je pred leti spominjal, kako je »padla« znamenita triglavska stena.
Mahkota, sicer soprog pevke Marjane Deržaj, je pozneje plezal v svetovnih gorstvih, a mu je bila, tako so pravili tisti, ki so ga najbolje poznali, prav Sfinga vedno najbolj blizu. Za Sobotno prilogo je novinarju Borisu Ježu leta 2011 razkril, da ima »vsak alpinist svojo Sfingo«.
Dve leti nazaj, ko je praznoval svoj 80. jubilej, je odgovoril - najbrž ne prvič - na vprašanje, od kod ta silna potreba po plezanju, vzponih. Zakaj prav na najvišji vrh in zakaj po najtežji smeri? Odgovor ni presenetil nikogar. Gre za pustolovščino, izziv in preizkus samega sebe, čeprav je vprašanje, ali je Mahkota temu v resnici verjel. Ni vedel, ni mogel vedeti, je aprila 2016 zapisal Jure Apih.
Je pa Mahkota v tem istem zapisu brez dvoma potrdil, da so ga v njegovi plezalni karieri vedno vodili notranji duh, genij, demon, poltergajst, kakor bi nekateri temu rekli. Spet drugi so to poimenovali intuicija, glas nadrazumske zavesti, ki domuje v pljučih, srcih ali glavah. Vse to nas žene proti vrhu, je povedal vrhunski alpinist, ki se je najraje predajal Alpam. Samo najvišji, najtežji, še neprevladani problemi so ga v resnici privlačili.
V pogovoru z Apihom je dejal, da je pod srhljivimi previsi zbiral pogum, v še nikoli preplezanih smereh preizkušal intuicijo in vseskozi iskal svojo pot, na zanesljivost v skalo zabitega klina obešal usodo in v navezah s soplezalci gradil zavezanost sodelovanju in zaupanju. Nikoli ni soliral, se je pa večkrat na novo rodil, med drugim tudi na že omenjeni odpravi v Kavkazu, ko je padel v globoko jamo. Usoda, ki se je imenovala Franci Ekar, mu ni namenila, da v njej tudi ostane.
»Z Antejem sva takrat opravila celotno prečenje in ko sva bila na višini okrog 7100 metrov, je zašel v boljši, mehkejši sneg, da bi si skuhala čaj. Kar naenkrat mi je izginil izpred oči. Padel je v globoko razpoko, a na srečo obstal v sifonu. Pripravil sem vrvi, sidrišča, mimo sta prišla še dva Rusa in mi ga pomagala izvleči,« se spominja Ekar, ki je z Mahkoto v Črni Gori skupaj služil vojaški rok. Menda je takrat celo po malem začel verjeti v čudeže, se je pridušal Ekar.
Poznavalci so Mahkoto uvrščali med deset najboljših alpinistov sveta, a izgubili ob spoznanju, da mu prekletstvo odličnosti ne dovoljuje dveh absolutnih poslanstev. Plezalno opremo je namreč postavil v kot in se usedel za pisalni stroj. Izjemna pridobitev za Delo, izguba za vrhunski alpinizem.
»Če štejem honorarno pisanje o plezanju po hribih, potem je moje sodelovanje z Delom starejše, kot pa časopis sam,« je Mahkota, ki je umrl v 83. letu starosti, dejal davnega leta 1989.
V 60. letih prejšnjega stoletja je bil eden najboljših alpinistov na svetu, a prišel je čas, ko je moral izbrati med varno službo in družino ter visokimi stenami. Izbral je - novinarstvo. Neprecenljivega doprinosa k Delu mu nihče ne more očitati, nekateri so ga poimenovali celo za največjo novinarsko legendo, ki jo je Delo kdajkoli imel.
»Ko je bil Mahkota v tej hiši, je bil čas razcveta Dela,« je povedal Jure Apih, ki je bil pokojnikov sodelavec dobrih 30 let. Na vprašanje, kako to, da je bil strojnik tako močno podkovan v pisani besedi, je ostalo pri: Bil je pač človek mnogih talentov.
Njegova velika odlika je bila, da je znal najti dobre in sposobne sodelavce in jih tudi obdržati ob sebi, jih motivirati in jim zaupati. »Ni jih držal nazaj, to je bila največja vrednost,« je dejal Apih. Podobno je o nekdanjem sodelavcu povedal fotograf Joco Žnidaršič. »Jezikovno je bil odlično podkovan, imel pisateljsko žilico, govoril kakšne tri jezike. Znal je pripovedovati, bil zabaven in nas spravljal v smeh, da o njegovi telesni pripravljenosti niti ne govorim.«
Plezalno opremo je postavil v kot in se usedel za pisalni stroj. FOTO: Arhiv Dela
Podarim - Dobim, 100 žensk na Triglav
Eden redkih je bil, ki je uspel združiti vrhunsko plezanje in poročanje o njem. Prav poročanje z uspešnih odprav ga je pripeljalo na novinarsko pot, oboje je združil še na en nenavaden način - njegova je bila namreč ideja o pohodu 100 žensk na Triglav, s katero se velikokrat radi bahajo drugi. »Uspele akcije imajo vedno več očetov, a v resnici je bil Mahkota edini, ki je takšen organizacijski zalogaj lahko uspešno speljal,« je povedal Apih. Ni se ustavil le pri njej.
Leta 1986 je »po naključju, kot pritiče marsikateri veliki zadevi«, ustanovil in desetletje vodil akcijo za napredek in razvoj slovenskega vrhunskega športa Podarim – Dobim. Po avstrijskem vzoru so naredili načrt, predvideli, da bodo prvo leto prodali okrog 200.000 darilnih kartic, a se hudo zmotili. »Prodali smo jih 814.000,« je v enem od intervjujev dejal Mahkota, vedno znan kot človek z velikimi idejami. Se je pa od drugih razlikoval (tudi) po tem, da jih je znal uresničiti. To je bila njegova novinarska plat, še pred tem je bil ... Alpinist z dušo in telesom.
Brzojavka, ki prileti na uredništvo Dela
Njegov alpinistični rezime je neizmerno bogat in ga postavlja ob bok najboljšim, čeprav je v nekem trenutku vrhove gora zamenjal za pisalni stroj. Kot alpinist je med letoma 1955 in 1966 opravil 16 prvenstvenih vzponov, bil je prvi Slovenec, ki se je povzpel nad 7000 metrov nadmorske višine. Lani je od tega podviga minilo natanko 50 let.
14. avgusta leta 1967 so z brzojavko, ki so jo poslali na uredništvo Dela, alpinisti tako poročali o svojem velikem uspehu: »Uspeh odprave na Pik Lenina. 14. avgusta so se povzpeli na vrh Franci Ekar, Ante Mahkota, Lipovškova, Ščetinin, 16. avgusta pa Sandi Blažina in Pavle Dimitrov. Mahkota in Ekar sta opravila prečenje v smeri C, Ščetinina pa v smeri B,« so pred leti zapisali na Gore in ljudje.
S telegramom je Slovenija in z njo Jugoslavija izvedela za podvig šestih alpinistov, petih (takrat še) tovarišev in tovarišice, ki so kot prvi predstavniki svoje države stali na samostojnem vrhu, višjem od 7000 metrov – na 7134 metrov visokem Piku Lenina. Nobenih telefonskih klicev, sporočil po internetu, samo zagoneten telegram štiri dni po podvigu v osrčju Pamirja na meji s Kitajsko.
Brzojavka iz leta 1967, s katero je odprava javila na Delo, da so dosegli Pik Lenina. FOTO: Arhiv Dela
»S tem vzponom smo vsej svetovni javnosti dokazali, da Slovenci nismo le povprečni plezalci, pač pa vrhunski alpinisti,« je v spominih na doseženi vrh za Delo danes povedal Franci Ekar. »Dosegli smo polno zaupanje, v očeh vseh pa postali vrhunski alpinisti.«
»Rusi so tokrat prvič odprli to mejno, skrbno varovano področje s Kitajsko. Ante je že v domovini izdelal projekt oz. predlog, da se izvede celotno prečenje sedemtisočaka s skoraj 30 km dolgim grebenom z osvojitvijo vrha. To je »držal« v tajnosti, saj ruske oblasti tega ne bi dovolile. Ko je prišel čas za »naskok« na vrh, sva se zavedala, da gore ne smeva podcenjevati, saj ima na vesti že preveč alpinistov, ki so za večno ostali umrli na njej. Ko sva v vihravem vremenu ob vzpenjanju prišla na vrh 7132 metrov visoke gore, me je Ante napodil, naj grem hitro do piramide vrha, da pač potrebuje »fotografijo«. Tako se je odrekel, da bi bil sam prvi Slovenec na tem sedemtisočaku,« je o skromnosti plezalnega prijatelja ob njegovi 80-letnici pripovedoval Ekar.
To še zdaleč ni bil ne prvi ne zadnji uspeh Anteja Mahkote. Z Nadjo Fajdiga sta kot prva plezalca že leta 1956 v mešani navezi preplezala severozahodno steno Cima su Alto. Opravil je prvi pristop na Trisul II, splezal na Elbrus, na seznam ob vsem omenjenem uvrstil Zahodno steno Dru Aiga.
Vsak alpinist ima svojo Sfingo
Mahkota je bil izjemen alpinist, ob tem pa tudi odličen novinar, reporter, nadarjen pisec plezalne literature. Morda še najbolj ga je vznemirjala Sfinga, zloglasna večstometrska previsna stena v Triglavu, ki je dolga leta veljala za neosvojljivo. Mahkota jo je z plezalcem Petrom Ščetininom preplezal v vsega štirinajstih urah. O tem podvigu sta posnela tudi film, Mahkota pa je o podvigu napisal tudi knjigo s preprostim naslovom - Sfinga.
»Šla sva, kot bi naju hudič z gajžlo preganjal. Peter je namreč odličen plezalec. Vedela sva, ker smo do roba strehe že preplezali; kako od tam naprej, nisva vedela, ker je še en rob. Ko je Peter prišel čez, sva vedela. Je pa seveda res, da so se klini majali, vendar se ni nobeden izpulil,« se je pred leti spominjal, kako je »padla« znamenita triglavska stena.
Bil je izjemen alpinist, novinar, reporter. FOTO: Matej Družnik/Delo
Mahkota, sicer soprog pevke Marjane Deržaj, je pozneje plezal v svetovnih gorstvih, a mu je bila, tako so pravili tisti, ki so ga najbolje poznali, prav Sfinga vedno najbolj blizu. Za Sobotno prilogo je novinarju Borisu Ježu leta 2011 razkril, da ima »vsak alpinist svojo Sfingo«.
Dve leti nazaj, ko je praznoval svoj 80. jubilej, je odgovoril - najbrž ne prvič - na vprašanje, od kod ta silna potreba po plezanju, vzponih. Zakaj prav na najvišji vrh in zakaj po najtežji smeri? Odgovor ni presenetil nikogar. Gre za pustolovščino, izziv in preizkus samega sebe, čeprav je vprašanje, ali je Mahkota temu v resnici verjel. Ni vedel, ni mogel vedeti, je aprila 2016 zapisal Jure Apih.
Plezalno opremo postavil v kot in se usedel za pisalni stroj
Je pa Mahkota v tem istem zapisu brez dvoma potrdil, da so ga v njegovi plezalni karieri vedno vodili notranji duh, genij, demon, poltergajst, kakor bi nekateri temu rekli. Spet drugi so to poimenovali intuicija, glas nadrazumske zavesti, ki domuje v pljučih, srcih ali glavah. Vse to nas žene proti vrhu, je povedal vrhunski alpinist, ki se je najraje predajal Alpam. Samo najvišji, najtežji, še neprevladani problemi so ga v resnici privlačili.
V pogovoru z Apihom je dejal, da je pod srhljivimi previsi zbiral pogum, v še nikoli preplezanih smereh preizkušal intuicijo in vseskozi iskal svojo pot, na zanesljivost v skalo zabitega klina obešal usodo in v navezah s soplezalci gradil zavezanost sodelovanju in zaupanju. Nikoli ni soliral, se je pa večkrat na novo rodil, med drugim tudi na že omenjeni odpravi v Kavkazu, ko je padel v globoko jamo. Usoda, ki se je imenovala Franci Ekar, mu ni namenila, da v njej tudi ostane.
Ante Mahkota v njemu tako ljubem okolju - gorah. FOTO: Franci Ekar
»Z Antejem sva takrat opravila celotno prečenje in ko sva bila na višini okrog 7100 metrov, je zašel v boljši, mehkejši sneg, da bi si skuhala čaj. Kar naenkrat mi je izginil izpred oči. Padel je v globoko razpoko, a na srečo obstal v sifonu. Pripravil sem vrvi, sidrišča, mimo sta prišla še dva Rusa in mi ga pomagala izvleči,« se spominja Ekar, ki je z Mahkoto v Črni Gori skupaj služil vojaški rok. Menda je takrat celo po malem začel verjeti v čudeže, se je pridušal Ekar.
Poznavalci so Mahkoto uvrščali med deset najboljših alpinistov sveta, a izgubili ob spoznanju, da mu prekletstvo odličnosti ne dovoljuje dveh absolutnih poslanstev. Plezalno opremo je namreč postavil v kot in se usedel za pisalni stroj. Izjemna pridobitev za Delo, izguba za vrhunski alpinizem.
