Vitez z Instituta Jožef Stefan
Naziv viteza nacionalnega reda za zasluge je direktor IJS najprej dobil od Italije, včeraj še od Francije.
Odpri galerijo
Lenarčič si je prislužil naziv kot raziskovalec, znanstvenik in vodja našega največjega javnega raziskovalnega zavoda. FOTO: Blaž Samec
»Rad povem, da sem, ko sem vstopal v raziskovalno delo v letih 1979–1985, kot mlad doktorand prva prijateljstva v mednarodnem prostoru spletal prav s francoskimi kolegi. Tudi ko sem leta 1983 prvič odšel v ZDA na obisk k takrat najslavnejšemu robotiku Richardu Paulu, sem se tam takoj spoprijateljil z njegovim doktorandom, ki je bil Parižan.« S temi besedami je Jadran Lenarčič včeraj sprejel naziv viteza nacionalnega reda za zasluge iz rok francoske veleposlanice v Sloveniji Florence Ferrari.
Kot pove že ime, Francija podeljuje ta naziv za zasluge na različnih področjih. Jadran Lenarčič, ki je kot direktor Instituta Jožef Stefan tako rekoč prvi mož slovenske znanosti, si ga je prislužil v več kot 40 letih dela kot raziskovalec, znanstvenik in navsezadnje vodja našega največjega javnega raziskovalnega zavoda.
Njegova prva mednarodna sodelovanja so bila z laboratorijema v Montpellieru in Toulousu; tam se je »zataknil« tudi prelomnega leta 1991, prav na dan, ko so zaprli ljubljansko letališče. »Takrat so mi brez zadržkov brezplačno izdali letalsko karto, da sem lahko letel v Trst,« je včeraj povedal Lenarčič. S kolegi v Nantesu in raziskovalnem mestu Sophia Antipolis so izdali tudi tri knjige pri mednarodnih založbah. »Te vezi so trajne in nikoli ne zastarajo. S časom se celo krepijo, so kot francosko vino, in vse bolj jih ceniš,« je dejal Lenarčič, ki je direktor IJS že tretji mandat.
»Mislil sem, da sem zaradi mnogoterih povezav s Francozi posebnost. Ko sem leta 2005 postal direktor IJS, sem spoznal, da se naš inštitut množično povezuje s francoskimi ustanovami, kot sta CNRS in CEA, in številnimi univerzami.« Francija je tako za inštitut nedvomno prva partnerica; trenutno sta povezana z več kot 220 skupnimi projekti. Eden izmed pomembnejših je skupni laboratorij, ki so ga ustanovili pred štirimi leti s predstavniki francoskega inštituta CNRS Nancy.
Naziv viteza nacionalnega reda za zasluge je Lenarčič pred štirimi leti dobil že od Italije, s katero je ravno tako zelo povezan. Na Univerzi v Bologni predava od leta 1992, je tudi zunanji član bolonjske akademije, pri čemer ima enak status, kot sta ga imela Marie Curie in Albert Einstein. Italija mu je podelila naziv za zasluge pri sodelovanju z italijanskimi univerzami in raziskovalnimi organizacijami ter prispevek pri razvoju in uveljavljanju znanstvene misli v Italiji in svetu.
Lenarčič v družbi ni prepoznaven le kot direktor IJS, ampak tudi kot znanstvenik in navdušenec nad roboti, ljubitelj umetnosti in kulture ter velikokrat tudi kot glas razuma. Rodil se je leta 1955 v Kopru, kjer je leta 1974 maturiral. Pet let pozneje se je zaposlil na IJS, vmes je kajpak diplomiral na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko, leta 1986 pa doktoriral z disertacijo Sinteza manipulacijskih robotov.
Na »svoji« fakulteti je že več kot 30 let profesor, predava tudi na Univerzi v Novi Gorici, Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana in omenjeni Univerzi v Bologni. Na IJS je bil vodja laboratorija za robotiko in nato odseka za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko, leta 2001 izvoljen v naziv znanstvenega svetnika, štiri leta pozneje pa je postal direktor inštituta, prav letos ga je popeljal skozi 70-letnico delovanja.
Še vedno je navdušen nad robotiko, predvsem robotsko kinematiko, biorobotiko in humanoidnimi roboti. Naštevanje se tukaj ne konča: o robotih je v soavtorstvu napisal 17 knjig. Večkrat je bil gostujoči urednik posebnih izdaj v mednarodnih znanstvenih časopisih, urednik vrste odmevnih mednarodnih knjižnih objav ter avtor prispevkov v mednarodnih enciklopedijah. Je tudi pobudnik in predsednik serije znanstvenih simpozijev Advances in Robot Kinematics, sodeloval je tudi pri številnih razvojnih projektih za gospodarstvo.
Kot pove že ime, Francija podeljuje ta naziv za zasluge na različnih področjih. Jadran Lenarčič, ki je kot direktor Instituta Jožef Stefan tako rekoč prvi mož slovenske znanosti, si ga je prislužil v več kot 40 letih dela kot raziskovalec, znanstvenik in navsezadnje vodja našega največjega javnega raziskovalnega zavoda.
Njegova prva mednarodna sodelovanja so bila z laboratorijema v Montpellieru in Toulousu; tam se je »zataknil« tudi prelomnega leta 1991, prav na dan, ko so zaprli ljubljansko letališče. »Takrat so mi brez zadržkov brezplačno izdali letalsko karto, da sem lahko letel v Trst,« je včeraj povedal Lenarčič. S kolegi v Nantesu in raziskovalnem mestu Sophia Antipolis so izdali tudi tri knjige pri mednarodnih založbah. »Te vezi so trajne in nikoli ne zastarajo. S časom se celo krepijo, so kot francosko vino, in vse bolj jih ceniš,« je dejal Lenarčič, ki je direktor IJS že tretji mandat.
Med nastopnim govorom leta 2005, ko je prvič postal direktor IJS.
FOTO: Igor Zaplatil
FOTO: Igor Zaplatil
Francija, prva partnerica IJS
»Mislil sem, da sem zaradi mnogoterih povezav s Francozi posebnost. Ko sem leta 2005 postal direktor IJS, sem spoznal, da se naš inštitut množično povezuje s francoskimi ustanovami, kot sta CNRS in CEA, in številnimi univerzami.« Francija je tako za inštitut nedvomno prva partnerica; trenutno sta povezana z več kot 220 skupnimi projekti. Eden izmed pomembnejših je skupni laboratorij, ki so ga ustanovili pred štirimi leti s predstavniki francoskega inštituta CNRS Nancy.
Naziv viteza nacionalnega reda za zasluge je Lenarčič pred štirimi leti dobil že od Italije, s katero je ravno tako zelo povezan. Na Univerzi v Bologni predava od leta 1992, je tudi zunanji član bolonjske akademije, pri čemer ima enak status, kot sta ga imela Marie Curie in Albert Einstein. Italija mu je podelila naziv za zasluge pri sodelovanju z italijanskimi univerzami in raziskovalnimi organizacijami ter prispevek pri razvoju in uveljavljanju znanstvene misli v Italiji in svetu.
Navdušen nad robotiko
Lenarčič v družbi ni prepoznaven le kot direktor IJS, ampak tudi kot znanstvenik in navdušenec nad roboti, ljubitelj umetnosti in kulture ter velikokrat tudi kot glas razuma. Rodil se je leta 1955 v Kopru, kjer je leta 1974 maturiral. Pet let pozneje se je zaposlil na IJS, vmes je kajpak diplomiral na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko, leta 1986 pa doktoriral z disertacijo Sinteza manipulacijskih robotov.
Na »svoji« fakulteti je že več kot 30 let profesor, predava tudi na Univerzi v Novi Gorici, Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana in omenjeni Univerzi v Bologni. Na IJS je bil vodja laboratorija za robotiko in nato odseka za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko, leta 2001 izvoljen v naziv znanstvenega svetnika, štiri leta pozneje pa je postal direktor inštituta, prav letos ga je popeljal skozi 70-letnico delovanja.
Jadran Lenarčič in Stojan Petrič pred francosko rezidenco FOTO: Blaž Samec
Še vedno je navdušen nad robotiko, predvsem robotsko kinematiko, biorobotiko in humanoidnimi roboti. Naštevanje se tukaj ne konča: o robotih je v soavtorstvu napisal 17 knjig. Večkrat je bil gostujoči urednik posebnih izdaj v mednarodnih znanstvenih časopisih, urednik vrste odmevnih mednarodnih knjižnih objav ter avtor prispevkov v mednarodnih enciklopedijah. Je tudi pobudnik in predsednik serije znanstvenih simpozijev Advances in Robot Kinematics, sodeloval je tudi pri številnih razvojnih projektih za gospodarstvo.
