Za avtomate kriv vulkanizer z jajci
Avtomatizirana prodaja hrane preplavlja Koroško: mlečni izdelki iz kravjega in kozjega mleka, jajca, salame, rdeča škatla speče tudi pico.
Odpri galerijo
Iz Francijevih jajcematov jajca poidejo v enem dnevu. FOTO: Tadej Regent/Delo
Slovenj Gradec – Najprej so bili mlekomati. Potem dolgo ni bilo drugih avtomatov s hrano, v zadnjem času pa ... Na Koroškem je izbruhnila prava avtomatomanija, ki naj bi jo s svojim zgledom zakrivil Franci z jajci. Tako vsaj trdi 26-letni mladenič, po izobrazbi ekotehnolog. Njegova glavna dejavnost je vulkanizerstvo, kokoši nesnice pa hobi.
Tri leta je, odkar je Franci Poklič na manjši kmetiji svojih staršev na Legnu pri Slovenj Gradcu postavil kurnik, ogradil travnik ter kupil rjave nesnice. Pridelek je ponudil sorodnikom, prijateljem in znancem. Ker so ga na kmetiji iskali tudi v času, ko ga ni bilo doma ali je imel neodložljivo delo v delavnici, ki jo je prevzel po očetovi upokojitvi, je na domači kmetiji namestil manjši hladilnik s hranilnikom, v katerem so kupci puščali kupnino za jajca. To je bil Francijev prvi jajcemat.
A Francijeva jajca, kot je poimenoval svojo blagovno znamko, so šla za med. Kako tudi ne, ko pa se Francijeve kokoši ves dan pasejo, dodatno pa jih hranijo z mešanico slovenskih žit brez gensko spremenjenih organizmov, barvil ali arom. Ogradil je še en travnik, povečal kurnik in nabavil še več kokoši. »Začel sem s petdesetimi, danes jih imam tristo,« pove mladenič. V želji, da bi se bolj približal kupcem, je lani kupil tri čisto prave jajcemate, letos pa dodal še četrtega. Namestil jih je v mestu in njegovi okolici, kar mu omogoča, da zgodaj zjutraj, ko jajca prvič pobere in jih naloži v škatle, sveža dostavi v jajcemate. »Skoraj vsi so prazni v enem dnevu,« pravi Franci, ki o širitvi proizvodnje kljub velikemu povpraševanju ne razmišlja, ker, kot pravi, je zanj na prvem mestu kakovost in ne količina. »Delo ni enostavno, saj živali ne poznajo praznikov. Brez pomoči družine bi težko zmogel,« prizna mladi podjetnik.
Kozji raj na obronkih Pohorja
V podjetništvo je po naključju zašel tudi Rok Slemenik. Gimnazijski maturant, ki je poskusil s študijem polimerov, a ga je opustil, se na kmetiji Rihtarc v Pamečah pri Slovenj Gradcu ukvarja s kozjerejo. »Če bi mi kdo pred leti kaj takega napovedal, bi se mu smejal,« prizna mladenič s skrbno obnovljenega posestva okoli 700 metrov nad morjem.
Družina Slemenik je imela že dalj časa v lasti trideset hektarjev veliko zapuščeno kmetijo na obronkih Pohorja in zanjo iskala primerno vsebino. Neokrnjeni hribovski pašniki, po katerih nikoli niso trosili mineralnih gnojil in na katerih še cvetejo šentjanževka, rman, arnika in materina dušica, so kar sami klicali po usmeritvi v kozjerejo. Obnovili so hišo z letnico 1880, v njeni bližini pa iz lesa in kamna zgradili novo kmečko poslopje, ki je trenutno dom okoli petdesetim kozam, več kot tridesetim kozličkom in kozlu Binetu, ki kraljuje v manjšem hlevčku na vzpetini za hišo.
V kozjem raju, iz katerega so izjemno lepi pogledi na Uršljo goro in Peco, v modernem molzišču namolzejo okoli šestdeset litrov mleka na dan. Ko bodo molzli vse koze, bo mleka še več; med 120 in 150 litri. Mleko polnijo v stekleničke, iz njega izdelujejo jogurte, kmalu pa ga bodo na kmetiji predelali še v sire. Preostanek popijejo kozlički. »Naš cilj so zdravi, dobri in kakovostni izdelki,« pravijo Slemenikovi, ki so v Slovenj Gradcu postavili že dva kozjemata, enega v prostorih slovenjgraške bolnišnice.
Svoje izdelke želijo v prihodnje ponuditi v boljše hotele in restavracije, od tujine pa se spogledujejo z Italijo, kjer takšne izdelke najbolj cenijo. »Imam službo, ki je ne bi zamenjal za nič na svetu,« pove Rok Slemenik, ki pa kljub mladostni zagnanosti ne zmore postoriti vseh dnevnih opravil. Njegov oče Robert že napoveduje, da bodo na kmetiji dobili delo najmanj trije ljudje.
Picopek iz rdeče škatle
Velika, več kot 700 kilogramov težka škatla, ki v avli slovenjgraškega hostla v treh minutah speče pico, sicer ne sodi med avtomate, napolnjene z lokalno pridelano hrano ali domačimi sestavinami, a ni zato nič manj obnorela Korošcev. Novost, ki sta jo iz tujine pripeljala Matjaž Fele in Mitja Feregotto v želji po dodatnem zaslužku ob zaposlitvi, je že v prvem mesecu odškrnila precej posla lokalnim picopekom. »V prvih štirinajstih dneh je avtomat spekel 500 pic,« pravi Fele. To pomeni, da je moral mladenič pogosto iz Pameč, kjer živi, do Slovenj Gradca, da je aparat napolnil z manjkajočimi sestavinami. In kako ve, kdaj mu česa primanjkuje? »Preprosto. S posebno aplikacijo na telefonu sem pravočasno opozorjen, kaj naj pripeljem,« pojasni.
»Podjetnika sta mi poslala elektronsko pošto z vprašanjem, ali nas zanima nekaj novega, česar v Sloveniji še ni,« pravi Tilen Klugler, direktor Spoturja, javnega zavoda za turizem in šport v Slovenj Gradcu. Pošto je najprej prezrl, a sta Matjaž in Mitja vztrajala tako dolgo, da so sklenili dogovor. Aparat so postavili v avlo Mladinskega kulturnega centra (MKC), kjer so lani na 59 posteljah ustvarili 10.027 prenočitev, veliko pa je tudi drugih obiskovalcev, saj pogosto gostijo prireditve. Direktor Spoturja je s picomatom zadovoljen, a ugotavlja, da bi ga čez poletje lahko bolje in več koristili na mestnem kopališču.
Picomat je vzbudil veliko zanimanja, zato Matjaž in Mitja že snujeta nove podjetniške načrte. O njih še molčita, zagotovo pa si bodo pico iz avtomatov kmalu pekli tudi po drugih slovenskih krajih. »To zagotovo ni zdrava hrana, a če si jo privoščimo le tu in tam ...« pravita mladeniča, ki sta za aparat odštela 23 tisočakov.
Tri leta je, odkar je Franci Poklič na manjši kmetiji svojih staršev na Legnu pri Slovenj Gradcu postavil kurnik, ogradil travnik ter kupil rjave nesnice. Pridelek je ponudil sorodnikom, prijateljem in znancem. Ker so ga na kmetiji iskali tudi v času, ko ga ni bilo doma ali je imel neodložljivo delo v delavnici, ki jo je prevzel po očetovi upokojitvi, je na domači kmetiji namestil manjši hladilnik s hranilnikom, v katerem so kupci puščali kupnino za jajca. To je bil Francijev prvi jajcemat.
Mladi kmetje iščejo poti do kupcev tudi z avtomati.
Zaradi lažje oskrbe jih postavljajo v bližini svojih kmetij.
Jajcemati na Koroškem so prazni v enem dnevu.
Zaradi lažje oskrbe jih postavljajo v bližini svojih kmetij.
Jajcemati na Koroškem so prazni v enem dnevu.
A Francijeva jajca, kot je poimenoval svojo blagovno znamko, so šla za med. Kako tudi ne, ko pa se Francijeve kokoši ves dan pasejo, dodatno pa jih hranijo z mešanico slovenskih žit brez gensko spremenjenih organizmov, barvil ali arom. Ogradil je še en travnik, povečal kurnik in nabavil še več kokoši. »Začel sem s petdesetimi, danes jih imam tristo,« pove mladenič. V želji, da bi se bolj približal kupcem, je lani kupil tri čisto prave jajcemate, letos pa dodal še četrtega. Namestil jih je v mestu in njegovi okolici, kar mu omogoča, da zgodaj zjutraj, ko jajca prvič pobere in jih naloži v škatle, sveža dostavi v jajcemate. »Skoraj vsi so prazni v enem dnevu,« pravi Franci, ki o širitvi proizvodnje kljub velikemu povpraševanju ne razmišlja, ker, kot pravi, je zanj na prvem mestu kakovost in ne količina. »Delo ni enostavno, saj živali ne poznajo praznikov. Brez pomoči družine bi težko zmogel,« prizna mladi podjetnik.
Kozji raj na obronkih Pohorja
V podjetništvo je po naključju zašel tudi Rok Slemenik. Gimnazijski maturant, ki je poskusil s študijem polimerov, a ga je opustil, se na kmetiji Rihtarc v Pamečah pri Slovenj Gradcu ukvarja s kozjerejo. »Če bi mi kdo pred leti kaj takega napovedal, bi se mu smejal,« prizna mladenič s skrbno obnovljenega posestva okoli 700 metrov nad morjem.
Družina Slemenik je imela že dalj časa v lasti trideset hektarjev veliko zapuščeno kmetijo na obronkih Pohorja in zanjo iskala primerno vsebino. Neokrnjeni hribovski pašniki, po katerih nikoli niso trosili mineralnih gnojil in na katerih še cvetejo šentjanževka, rman, arnika in materina dušica, so kar sami klicali po usmeritvi v kozjerejo. Obnovili so hišo z letnico 1880, v njeni bližini pa iz lesa in kamna zgradili novo kmečko poslopje, ki je trenutno dom okoli petdesetim kozam, več kot tridesetim kozličkom in kozlu Binetu, ki kraljuje v manjšem hlevčku na vzpetini za hišo.
V kozjem raju, iz katerega so izjemno lepi pogledi na Uršljo goro in Peco, v modernem molzišču namolzejo okoli šestdeset litrov mleka na dan. Ko bodo molzli vse koze, bo mleka še več; med 120 in 150 litri. Mleko polnijo v stekleničke, iz njega izdelujejo jogurte, kmalu pa ga bodo na kmetiji predelali še v sire. Preostanek popijejo kozlički. »Naš cilj so zdravi, dobri in kakovostni izdelki,« pravijo Slemenikovi, ki so v Slovenj Gradcu postavili že dva kozjemata, enega v prostorih slovenjgraške bolnišnice.
Svoje izdelke želijo v prihodnje ponuditi v boljše hotele in restavracije, od tujine pa se spogledujejo z Italijo, kjer takšne izdelke najbolj cenijo. »Imam službo, ki je ne bi zamenjal za nič na svetu,« pove Rok Slemenik, ki pa kljub mladostni zagnanosti ne zmore postoriti vseh dnevnih opravil. Njegov oče Robert že napoveduje, da bodo na kmetiji dobili delo najmanj trije ljudje.
Picopek iz rdeče škatle
Velika, več kot 700 kilogramov težka škatla, ki v avli slovenjgraškega hostla v treh minutah speče pico, sicer ne sodi med avtomate, napolnjene z lokalno pridelano hrano ali domačimi sestavinami, a ni zato nič manj obnorela Korošcev. Novost, ki sta jo iz tujine pripeljala Matjaž Fele in Mitja Feregotto v želji po dodatnem zaslužku ob zaposlitvi, je že v prvem mesecu odškrnila precej posla lokalnim picopekom. »V prvih štirinajstih dneh je avtomat spekel 500 pic,« pravi Fele. To pomeni, da je moral mladenič pogosto iz Pameč, kjer živi, do Slovenj Gradca, da je aparat napolnil z manjkajočimi sestavinami. In kako ve, kdaj mu česa primanjkuje? »Preprosto. S posebno aplikacijo na telefonu sem pravočasno opozorjen, kaj naj pripeljem,« pojasni.
»Podjetnika sta mi poslala elektronsko pošto z vprašanjem, ali nas zanima nekaj novega, česar v Sloveniji še ni,« pravi Tilen Klugler, direktor Spoturja, javnega zavoda za turizem in šport v Slovenj Gradcu. Pošto je najprej prezrl, a sta Matjaž in Mitja vztrajala tako dolgo, da so sklenili dogovor. Aparat so postavili v avlo Mladinskega kulturnega centra (MKC), kjer so lani na 59 posteljah ustvarili 10.027 prenočitev, veliko pa je tudi drugih obiskovalcev, saj pogosto gostijo prireditve. Direktor Spoturja je s picomatom zadovoljen, a ugotavlja, da bi ga čez poletje lahko bolje in več koristili na mestnem kopališču.
Picomat je vzbudil veliko zanimanja, zato Matjaž in Mitja že snujeta nove podjetniške načrte. O njih še molčita, zagotovo pa si bodo pico iz avtomatov kmalu pekli tudi po drugih slovenskih krajih. »To zagotovo ni zdrava hrana, a če si jo privoščimo le tu in tam ...« pravita mladeniča, ki sta za aparat odštela 23 tisočakov.
