Tiskane izdaje
Sicer pričakovano otoplitev pri blokadi imenovanja Hagla sta nakazala dva najbolj vztrajna kritika nekdanjega kolega, John McCain iz Nevade in Lindsey Graham iz Južne Karoline. Graham, ki je pred tem vztrajal, da mora Bela hiša razkriti, kaj je predsednik Barack Obama počel med lanskim terorističnem napadom na ameriški konzulat v Bengaziju, je dejal, da ga je prepričalo Haglovo pismo, v katerem je zanikal svoje besede o židovskem lobiju v kongresu.
Tudi McCain, nekdanji prijatelj Hagla, ki pa ne more pozabiti, da ga ta 2008 ni podprl v tekmi z Obamo, bo glasoval proti nadaljevanju obstrukcije. A je tako kot Graham poudaril, da še vedno nasprotuje imenovanju Hagla, saj naj bi bil ta »povsem neprimeren in nekompetenten kandidat«. Medtem skupine na desnici vneto kopljejo po preteklosti nekdanjega senatorja, da bi našli karkoli spornega, kar bi pokopalo njegovo kandidaturo.
Uradno so razlogi za nasprotovanje odlikovanemu veteranu vojne v Vietnamu njegova premalo ostra stališča do Irana, premajhna zavzetost za Izrael in njegovo nasprotovanje vojni v Iraku. Toda desnico skrbi, da bo kot edini republikanec v Beli hiši odločal o varčevalnih ukrepih na področju obrambe ter jim tako podelil nadstrankarsko kredibilnost. Poleg tega so senatorji desnice, ki jih prihodnje leto čakajo volitve, kot denimo Grahama, nabirali politične točke pri konservativnih volivcih.
Pomisleki desnice po koncu blokade ne bo težava za Hegla, saj imajo demokrati potrebnih 55 glasov za navadno večino v senatu (51 glasov od sto možnih). Vodja demokratske večine Harry Reid je glasovanje sklical za 26. februar. Novi vodja osebja v Beli hiši Denis McDonough pa je v nedeljo opozoril, da je desnica z zavlačevanjem na kocko postavila državno varnost, saj so z blokado zagrozili tudi pri imenovanju novega direktorja obveščevalne agencije Cia Johna Brennana.
Nova merila politike
Politične posledice mešanja blata v procesu imenovanja vlade bodo na kratek rok šle na roko republikancem, saj ti na vse načine skušajo izničiti politični kapital, ki ga je predsedniku Obami prinesla zmaga na jesenskih volitvah. S takšnimi dvoboji mu zadajajo rane pred resnimi spopadi, kot sta reforma zakonodaje o priseljevanju ali zakonodaja za strožji nadzor nad orožjem. Hkrati so omajali avtoriteto Hagla, zato ni povsem jasno, kako trden bo poslej njegov položaj v Pentagonu.
Na dolgi rok se postavlja vprašanje, ali so republikanci postavili nova merila pri imenovanju kabineta predsednika, ki se jim lahko čez čas maščujejo. Že sedaj so senatorji z obstrukcijo, imenovano filibuster, velikokrat ohromili odločanje kongresa in preprečili sprejemanje zakonodaje, saj je za preglasovanje takšnega zavlačevanja potrebna podpora 60 senatorjev. Uporaba obstrukcije pri imenovanjih pa lahko povzroči serijo podobnih „maščevanj" z nasprotne strani, vse skupaj pa bi postalo še posebno nerodno v primeru, ko bi imela opozicija večino v senatu in bi lahko povsem ustavila imenovanja Bele hiše.
Hkrati je haglovski zaplet sprožil vprašanja, ali je bil džentlemenski dogovor, ki so ga senatorji z obeh strank sprejeli konec januarja, le dim za javnost, senat pa bo zaradi obstrukcij še naprej ostal pokopališče zakonodaje. Januarja sprejeta pravila omogočajo, da opozicija lažje vpliva na vsebino zakonov, hkrati pa so nekoliko omejila njene možnosti, da zaustavijo njihovo sprejemanje, še preden senat začne z razpravo.
Desnica je od od leta 2006, ko so demokrati prevzeli večino v senatu, sprožila že več kot 380 obstrukcij, ki so ustavile odločanje zgornjega doma in močno prispevale k izjemno nizkemu ugledu kongresa kot celote. Po zbiru zadnjih anket na strani Real Clear Politics delo poslancev in senatorjev podpira le 15,6 odstotka Američanov.
Demokratski senatorji so konec lanskega leta nekaj časa razmišljali, da bi izrabili možnost prvega zasedanja po volitvah, na kateri je možno spremembe pravil sprejemati z navadno večino 51 glasov, ter zahtevali, da obstrukcija poteka na star način, ko so morali senatorji stati na govornici in z urami govorjenja preprečevati delo. A so si tako kot republikanci pred nekaj leti premislili, saj se obe stranki v času večine bojita obdobja, ko to izgubita.
