Hadžića je Hrvaška leta 1991 že imela v rokah

Zagreb – Malo kdo ve, da so hrvaške oblasti pred dvajsetimi leti Gorana Hadžića že imele v rokah. V prvem odmevnejšem spopadu na območju nekdanje SFRJ, na Plitvicah, v tako imenovani »krvavi Veliki noči«, ko je padla prva žrtev domovinske vojne, Josip Jović, so ga ujeli pripadniki hrvaške specialne policije. Še danes se ne ve, zakaj so ga izpustili, kljub vedenju, da je eden od glavnih organizatorjev srbskega upora na Hrvaškem. Hadžić, takrat je sicer živel v Vukovarju, ki ga bo pozneje pomagal uničiti, je bil na Plitvicah iz enega samega razloga: pomoči pri organizaciji »vstaje«.

Josip Boljkovac, takratni notranji minister, je pred časom pojasnil, da je Hadžić sodeloval s hrvaško oblastjo, saj da je bil del mreže ljudi z obeh strani, katerih naloga je bilo izzivanje incidentov in spopadov. Za Slobodno Dalmacijo je maja dejal, da se je Hadžić na Plitvicah znašel po naključju, a da so ga izpustili zaradi omenjenega sodelovanja. Boljkovac trdi, da so bili tudi kasneje »na zvezi«, a da še ni prišel čas, da bi povedal, do kdaj je sodeloval s hrvaško stranjo. Boljkovac torej trdi, da izpustitev pomladi leta 1991 ni bila naključna in da so ljudje, kakor Hadžić, z vednostjo in po nalogu srbskih in hrvaških oblasti izzivale incidente.

Tiralice za Hadžićem danes ni več na spletnih straneh hrvaškega notranjega ministrstva. »Hadžić Goran, moški, 7. september 1958, Vinkovci. Storjeno kaznivo dejanje: genocid. Tiralico izdalo županijsko sodišče v Vinkovcih,« je še nedolgo nazaj pisalo v nalogu za iskanje. Družbo so mu v poglavju »genocid« delali še Blagoje Adžić, Veljko Kadijević, Mile Mrkšić, Veselin Šljivančanin in drugi, ki jih hrvaško pravosodje še vedno išče. Hrvaška za razliko od Srbije (1,4 milijona dolarjev) in ameriškega programa Nagrada za pravico (5 milijonov dolarjev) ni ponudila nagrade za informacijo, ki bi pripeljala do Hadžićeve aretacije, ki je bil na Hrvaškem sicer že obsojen, v Šibeniku in Osijeku so ga v odsotnosti obsodili na 10 oziroma 20 let zapora, zaradi zločinov pa ga je Zagreb leta 1997 izvzel iz zakona o amnestiji.

Od komunista do nacionalista

Hadžić, hrvaški Srb, je bil v mladosti član zveze komunistov, v devetdesetih pa se je pridružil Srbski demokratični stranki (SDS) in postal eden ključnih ljudi te stranke v Vukovarju, Slavoniji in tudi Kninu. Kasneje je postal član in voditelj paradržavnih institucij na vzhodu Hrvaške, denimo srbskega nacionalnega sveta, ki se je kasneje preoblikoval v vlado SAO Slavonije, Baranje in Zahodnega Srema. Hadžić je postal predsednik te samooklicane vlade.

Leta 1992 je bil izbran za predsednika paradržave Republike srbske Krajine (RSK), zamenjal je Milana Babića. Leta 1993, ko je izgubil volitve, se je umaknil iz politike in Hrvaške. Vrnil se je leta 1995. Kmalu je postal predsednik sveta sremsko-baranjskega okrožja pod mandatom OZN (UNTAES) do januarja 1998, do mirne reintegracije tega območja v pravni sistem Hrvaške, ko se je moral vrniti v Srbijo.

Obtožnica: Vukovar, Lovas ...

Haaški tribunal ga je obtožil zločinov zoper človečnost in kršenja zakonov in običajev vojskovanja. Bremenijo ga načrtnega pregona hrvaškega in drugega nesrbskega prebivalstva z območja srbskih paradržav z ubijanjem, mučenjem, brezobzirnim uničevanjem premoženja, aretacijami, zapiranjem, prisilnim delom ali vzpostavo nehumanih življenjskih pogojev. Bremenijo ga pregona najmanj 5.000 prebivalcev Iloka in 20.000 prebivalcev Vukovarja. Obtožnica navaja številne posamične zločine, kakor je tisti, ko je moralo 50 Hrvatov v bližini kraja Lovas »čistiti« minsko polje. Civilisti so umrli bodisi zaradi eksplozij min, bodisi zaradi strelov njihovih čuvajev.

Hadžić je obtožen tudi zaradi enega največjih vojnih zločinov na Hrvaškem, poboja ranjencev iz vukovarske bolnice na Ovčari. Obtožnica navaja še več drugih zločinov, ki so praviloma povezani tudi z Željkom Ražnjatovićem-Arkanom.

Obtožnica navaja tudi številne deportacije v koncentracijska taborišča v Srbiji, ki jih je upravljala takratna JLA. Obtožnica med drugim navaja, da je bila s področja SAO Slavonije, Baranje in Zahodnega Srema prisilno pregnana, deportirana ali ubita večina nesrbskega prebivalstva.

Tožilci so Hadžića vključili v srbsko zločinsko organizacijo, na čelu katere je bil (pokojni) Slobodan Milošević in v kateri so sodelovali Milan Martić, (pokojni) Željko Ražnjatović Arkan in Vojislav Šešelj.