Tiskane izdaje
Peking – Če mu že ni uspelo kupiti časopisa New York Times, pa je kitajski milijarder Chen Guangbiao zdaj vzel v zakup celotno stran tega dnevnika in na njej objavil povabilo revnim Američanom na brezplačno kosilo, ki ga bo zanje 25. junija priredil v Centralnem parku.
»S ciljem, da bi izboljšali odnose med Kitajsko in ZDA, in v prid boljše celostne podobe kitajskih bogatašev,« sporoča oglas s sliko Lei Fenga, Mao Zedongovega vojaka in slovitega dobrotnika, ki je starejšim ljudem nosil vreče z rižem, revežem pa šival raztrgane nogavice. »Kitajski Lei Feng novega časa,« je pisalo pod sliko, ki so jo objavili prejšnji ponedeljek.
Chen vabi na kosilo tisoč revnih Američanov, tistim, ki se bodo odzvali njegovemu povabilu, pa bo podaril še po 300 dolarjev v gotovini. Po njegovih izračunih ga bo ta dobrodelna akcija stala več kot milijon dolarjev.
»Vsem v ZDA bi rad sporočil, da obstajajo na Kitajskem tudi dobrotniki in da niso vsi navdušeni zgolj nad kupovanjem luksuznega blaga,« je izjavil za hongkonški časopis South China Morning Post. Poleg tega, je še dejal Cheng, je večina kitajskih milijarderjev obogatela z različnimi špekulacijami na trgu, nato pa so se z državnimi funkcionarji povezali pri uničevanju okolja. »Ne morem več gledati tega,« je dejal, »kako zapravljajo denar za luksuz, stave in prostitutke. Med njimi je le peščica takšnih, ki iskreno sprejemajo svoje družbene odgovornosti.«
In tako bo 45-letni doktor medicine, ki si je svoje milijarde pridobil z recikliranjem smeti in z ustanovitvijo Družbe za obnovljive vire Jiangsu Huangpu, s svojo novo gesto pozval tudi druge kitajske bogataše, naj naredijo vsaj eno dobro delo. Američane, ki se jim niso uresničile njihove »ameriške sanje«, bo pogostil v restavraciji Loeb Boathouse, kjer jim bo osebno v angleščini zapel »We Are the World«.
Če že gre v New York zaradi kosila z revnimi, pa bo Chen, kot pravi, znova poskušal kupiti vsaj delček New York Timesa. Zanima ga mnenjska stran, ki bi jo sam uredil dvojezično (tudi povabilo na kosilo je objavil v kitajskem in angleškem jeziku) in jo v glavnem posvetil mnenjem in komentarjem na temo človekovega okolja. Iz uprave enega največjih ameriških dnevnikov mu vztrajno sporočajo, da ni nič na prodaj, Chen pa je prepričan, da je vse v življenju »zgolj vprašanje cene«. Ob neki priložnosti je celo dejal, da mu bo vse skupaj na koncu uspelo, ker »zna ravnati z Židi«. Ko so ga nato zasuli z očitki in obtožbami zaradi rasističnih predsodkov, pa se je kitajski bogataš prenehal tolči po prsih in se posvetil organiziranju dobrodelnega kosila.
»Če lahko ameriški človekoljubi dajejo donacije Kitajcem, ki so jih prizadele naravne katastrofe, zakaj ne bi mi, Kitajci, pomagali revežem v Ameriki?« S temi besedami je odgovoril na očitke domače javnosti, ki se je vprašala, zakaj Chen ne povabi na kosilo revnih Kitajcev. »Poleg tega bo to izboljšalo tudi kitajsko-ameriške odnose.«
Čeprav so nekateri poznavalci kitajskih razmer prepričani, da je Chen − ki ima na sebi pogosto živo zeleno obleko, na svoji vizitki pa celo vrsto naslovov, vključno s tistim, ki ga označuje kot »najbolj karizmatičnega dobrotnika« – »največja žalitev za kitajski narod«, je treba njegove akcije resno jemati. Vse, kar počne, počne iz srca ali iz podzavesti kitajskega partijskega vodstva, in to ne glede na to, ali prodaja konzerve čistega zraka Pekinžanom, ki se dušijo v smogu, ali poskuša klovnovsko kupiti New York Times. V ozadju vsake njegove pobude se namreč skriva ideološko bistvo s seznama želja vodstva v Zhognanhaiju (rezidenci najvišjih kitajskih voditeljev).
Nahraniti lačne Američane je hkrati projekt, ki izvira iz nove samozavesti partijskega vodstva. Tudi na Kitajskem obstajajo silno bogati, tako kot je v Ameriki zelo veliko revnih, je sporočilo Chenovega povabila na kosilo. Ko bomo to sprejeli kot dejstvo novih časov, bomo dojeli, da je tudi Kitajska sila, ki si lahko privošči ekstravaganco milijarderja v zeleni obleki, ki maha iz mercedesa tipa maybach in z ekshibicionistično dobrodelnostjo skrbi za sijaj kitajskega državnega grba.
