Koliko je ura?
Korejski čas Premakniti kazalce za pol ure pomeni precej več kakor samo naviti uro.
Odpri galerijo
Tudi na glavni železniški postaji v Pjongjangu so premaknili uro za pol ure naprej. FOTO: AFP
Ko je severnokorejski vodja Kim Džong Un 27. aprila prišel do demarkacijske črte in ponudil roko južnokorejskemu predsedniku Mun Dže Inu, je na uri na levem zidu v Hiši miru kazalo 9.30, na desnem zidu pa je bila ura šele 9. Zgodovinsko srečanje se je zgodilo ob dveh različnih časih, zato bi se lahko vprašali, ali je vse, kar so se dogovorili med srečanjem, sploh spadalo v isto vesolje.
Ura na levem zidu je namreč kazala »seulski«, na desnem pa »pjongjanški čas«. Čeprav celoten polotok leži ob istih poldnevnikih, je pol ure razlike pomenilo ideološko neskladje pogledov na nedavno korejsko preteklost. Kim Džong Un je namreč 15. avgusta 2015 praznoval 70. obletnico japonske kapitulacije tako, da je pomaknil »pjongjanški čas« za pol ure nazaj, s čimer se je Severna Koreja tudi časovno odmaknila od nekdanjega kolonizatorja. »Zlobni japonski imperialisti so zagrešili neopravičljiva grozodejstva in odvzeli Koreji tudi njen čas, ko so neusmiljeno zasedali njeno ozemlje,« je takrat pojasnila tiskovna agencija KCNA. S to odločitvijo je pred manj kot tremi leti Severna Koreja zaostala pol ure za Japonsko, toda hkrati tudi za Južno Korejo. Samo nekaj dni po tem, ko so prestavili »pjongjanški čas«, sta se ob demarkacijski črti na 38. vzporedniku obe strani začeli obstreljevati in napetost je narasla do »polvojnega stanja«, zato je tistih 30 minut postalo simbol poglobljenega prepada med Seulom in Pjongjangom.
»Uri na zidu z različnim časom v Pjongjangu in Seulu nam povzročata bolečinske krče,« je dejal Kim Džong Un, ko je pred desetimi dnevi zakorakal v Hišo miru. Ko sta se Kim in Mun Dže In na samem pogovarjala na modrem mostu in je, kakor so zatrdili viri, južnokorejski predsednik pojasnil Kimu svoj načrt gospodarske združitve polotoka, je vodja obljubil, da se bo zapleten proces združevanja začel s premikom urnih kazalcev.
V soboto se je Severna Koreja vrnila v časovni pas, v katerem je bila pred tremi leti. Pravzaprav je uradno premaknila svoj čas za pol ure, še preden se je razdelila oziroma tik pred tem, ko je leta 1910 postala japonska kolonija. Japonska je okupiranemu polotoku res vsilila svoj čas.
Južna Koreja je nato leta 1954 premaknila ure za 30 minut, vendar se je leta 1961 vrnila na japonski čas, predvsem zaradi usklajevanja logističnih načrtov ameriških vojakov, nastanjenih v oporiščih na japonskem in južnokorejskem ozemlju.
To, da je odgovor na vprašanje »koliko je ura« res samovoljna odločitev, najbolje kaže Kitajska, ki na svojem celotnem ozemlju z 9,6 milijona kvadratnih kilometrov površine uporablja en sam časovni pas. Njena najvzhodnejša in najzahodnejša točka sta med seboj oddaljeni približno 5000 kilometrov, in ko je leta 1911 izgubila oblast zadnja cesarska dinastija, leto zatem pa so ustanovili prvo kitajsko republiko, so državo razumljivo razdelili na pet časovnih pasov.
Morda so bili za vse znova krivi Japonci, ko so konec tridesetih let prejšnjega stoletja oziroma po japonskem napadu na Kitajsko ljudje v notranjih pokrajinah začeli uporabljati krajevni čas in je zato nastal kaos. Čankajškova vlada je poskusila izpopolniti časovni sistem, toda takoj ko so po japonski kapitulaciji leta 1945 nastale primerne razmere za ureditev vprašanj, povezanih z urami, se je začela državljanska vojna. Ena od prvih odločitev, ki jih je Mao Zedong sprejel po zmagi komunistov, je bila, da je na celotnem ozemlju združil vse stvari, tudi čas.
Časovni pas je resda ostal prilagodljiv do konca petdesetih let na Tibetu in še nekoliko dlje v Xinjiangu, toda samo do takrat, ko je bilo treba načelo »ena država – več ur« odločneje poenotiti. Zdaj vsaj uradno v xinjianškem glavnem mestu Urumchi sonce vzhaja okoli 10. ure, v službo pa gredo okoli poldneva …, seveda po pekinškem času. Ujguri (približno polovica prebivalstva v tej avtonomni pokrajini pripada tej narodni manjšini) za začetek delovnega časa, urejanje prometa in spored televizijskih oddaj kljub vsemu uporabljajo krajevni čas, ki zdaj ni več samo nekaj praktičnega, ampak tudi politični odpor proti osrednji vladi.
Korejsko premikanje kazalcev ni nič novega. Mar ni pokojni Hugo Chávez leta 2007 uvedel »venezuelskega časa« in premaknil ure za 30 minut nazaj, da bi omogočil »pravičnejšo razporeditev prvih sončnih žarkov« in umaknil svojo državo iz vseh časovnih pasov, ki veljajo v ZDA? In ali ni francoska republika konec 18. stoletja, nato pa tudi pariška komuna leta 1871, uporabljala – resda samo 18 dni – revolucionarnega koledarja z 12 meseci, ki so imeli po tri tedne, ti pa po deset dni, vsak dan je imel 10 ur, vsaka ura 100 minut, vsaka minuta pa 100 sekund?
Ura na levem zidu je namreč kazala »seulski«, na desnem pa »pjongjanški čas«. Čeprav celoten polotok leži ob istih poldnevnikih, je pol ure razlike pomenilo ideološko neskladje pogledov na nedavno korejsko preteklost. Kim Džong Un je namreč 15. avgusta 2015 praznoval 70. obletnico japonske kapitulacije tako, da je pomaknil »pjongjanški čas« za pol ure nazaj, s čimer se je Severna Koreja tudi časovno odmaknila od nekdanjega kolonizatorja. »Zlobni japonski imperialisti so zagrešili neopravičljiva grozodejstva in odvzeli Koreji tudi njen čas, ko so neusmiljeno zasedali njeno ozemlje,« je takrat pojasnila tiskovna agencija KCNA. S to odločitvijo je pred manj kot tremi leti Severna Koreja zaostala pol ure za Japonsko, toda hkrati tudi za Južno Korejo. Samo nekaj dni po tem, ko so prestavili »pjongjanški čas«, sta se ob demarkacijski črti na 38. vzporedniku obe strani začeli obstreljevati in napetost je narasla do »polvojnega stanja«, zato je tistih 30 minut postalo simbol poglobljenega prepada med Seulom in Pjongjangom.
Premik urnih kazalcev
»Uri na zidu z različnim časom v Pjongjangu in Seulu nam povzročata bolečinske krče,« je dejal Kim Džong Un, ko je pred desetimi dnevi zakorakal v Hišo miru. Ko sta se Kim in Mun Dže In na samem pogovarjala na modrem mostu in je, kakor so zatrdili viri, južnokorejski predsednik pojasnil Kimu svoj načrt gospodarske združitve polotoka, je vodja obljubil, da se bo zapleten proces združevanja začel s premikom urnih kazalcev.
V soboto se je Severna Koreja vrnila v časovni pas, v katerem je bila pred tremi leti. Pravzaprav je uradno premaknila svoj čas za pol ure, še preden se je razdelila oziroma tik pred tem, ko je leta 1910 postala japonska kolonija. Japonska je okupiranemu polotoku res vsilila svoj čas.
Južna Koreja je nato leta 1954 premaknila ure za 30 minut, vendar se je leta 1961 vrnila na japonski čas, predvsem zaradi usklajevanja logističnih načrtov ameriških vojakov, nastanjenih v oporiščih na japonskem in južnokorejskem ozemlju.
To, da je odgovor na vprašanje »koliko je ura« res samovoljna odločitev, najbolje kaže Kitajska, ki na svojem celotnem ozemlju z 9,6 milijona kvadratnih kilometrov površine uporablja en sam časovni pas. Njena najvzhodnejša in najzahodnejša točka sta med seboj oddaljeni približno 5000 kilometrov, in ko je leta 1911 izgubila oblast zadnja cesarska dinastija, leto zatem pa so ustanovili prvo kitajsko republiko, so državo razumljivo razdelili na pet časovnih pasov.
Morda so bili za vse znova krivi Japonci, ko so konec tridesetih let prejšnjega stoletja oziroma po japonskem napadu na Kitajsko ljudje v notranjih pokrajinah začeli uporabljati krajevni čas in je zato nastal kaos. Čankajškova vlada je poskusila izpopolniti časovni sistem, toda takoj ko so po japonski kapitulaciji leta 1945 nastale primerne razmere za ureditev vprašanj, povezanih z urami, se je začela državljanska vojna. Ena od prvih odločitev, ki jih je Mao Zedong sprejel po zmagi komunistov, je bila, da je na celotnem ozemlju združil vse stvari, tudi čas.
»Pravičnejša razporeditev prvih sončnih žarkov«
Časovni pas je resda ostal prilagodljiv do konca petdesetih let na Tibetu in še nekoliko dlje v Xinjiangu, toda samo do takrat, ko je bilo treba načelo »ena država – več ur« odločneje poenotiti. Zdaj vsaj uradno v xinjianškem glavnem mestu Urumchi sonce vzhaja okoli 10. ure, v službo pa gredo okoli poldneva …, seveda po pekinškem času. Ujguri (približno polovica prebivalstva v tej avtonomni pokrajini pripada tej narodni manjšini) za začetek delovnega časa, urejanje prometa in spored televizijskih oddaj kljub vsemu uporabljajo krajevni čas, ki zdaj ni več samo nekaj praktičnega, ampak tudi politični odpor proti osrednji vladi.
Korejsko premikanje kazalcev ni nič novega. Mar ni pokojni Hugo Chávez leta 2007 uvedel »venezuelskega časa« in premaknil ure za 30 minut nazaj, da bi omogočil »pravičnejšo razporeditev prvih sončnih žarkov« in umaknil svojo državo iz vseh časovnih pasov, ki veljajo v ZDA? In ali ni francoska republika konec 18. stoletja, nato pa tudi pariška komuna leta 1871, uporabljala – resda samo 18 dni – revolucionarnega koledarja z 12 meseci, ki so imeli po tri tedne, ti pa po deset dni, vsak dan je imel 10 ur, vsaka ura 100 minut, vsaka minuta pa 100 sekund?
