Ni vladala, pač pa je odlično kraljevala
Nepregledne vrste, v katerih so se podaniki preminule kraljice korak za korakom bližali Westminstrski dvorani, so se v zadnjih dneh zdele kot zadnji podaljšek vladavine Elizabete II. Da je bila simbol stabilnosti, je neizpodbitno njena največja (in največkrat poudarjena) zapuščina, zato Združeno kraljestvo z negotovostjo zre v prihodnost. »O mrtvih vse dobro, kar zadeva kraljico Elizabeto II.,« pomenljivo pravi nekdanji Delov dopisnik iz Londona in urednik Mitja Meršol. »O živem kralju Karlu III. pa pravilo za mrtve ne velja. Ob himni kralju se slišijo tudi republikanski žvižgi.«
Za pokojno kraljico seveda velja, da je v sedemdesetih letih svojega kraljevanja veliko storila za obstoj in delovanje Združenega kraljestva, pravi Mitja Meršol, ki je v 70. letih prejšnjega stoletja delal še za BBC. »Ni vladala, odlično je kraljevala in bila simbol stabilnosti. V okviru ustavne monarhije je združevala in povezovala britanske podanike in 54-člansko Skupnost narodov. V tem slogu je prebrodila kritična stanja doma in po svetu (od razkola imperija 70 kolonij do brexita) in uspelo ji je ohraniti večinsko zaupanje ljudi v monarhijo.«
Val promonarhičnih čustev s kancem skepse
K čustveni povezanosti množic s kronanimi glavami je pripomogla tudi princesa Diana, ki so jo že davno ustoličili za kraljico ljudskih src. »Ali bo to princu Charlesu, njenemu ločencu, uspelo kot kralju Karlu III., ki pri 74 letih začenja prve delovne dni svojega služenja? Kako ga bodo ljudje gledali, ko se bo pred njimi pojavljal s kraljevsko spremljevalko Camillo? Bo ta par, ki se nikakor ne bo mogel izogniti vsemu grdemu in neprijetnemu, kar se je v zvezi z njima dogajalo v preteklosti, lahko doživljal aplavz javnosti? Bo utrjeval monarhične in commonwealthske vezi?« so vprašanja, ki si jih postavlja tudi Meršol – in spomni na republikanske žvižge, ki jih je slišati te dni.
Napeto pričakovanje je opaziti tudi v britanskih medijih. Po eni strani je v njih zaznati popustljivost, saj se je moral Karel III. sočasno spoprijeti z izgubo matere in prevzemom številnih nalog, ki so mu pripadle kot novemu kralju, pomaga mu tudi močan val promonarhičnih čustev, ki vejejo vse od kraljičine smrti, kot ugotavljajo pri francoski tiskovni agenciji AFP.
Najnovejša javnomnenjska raziskava YouGov, opravljena pred slabim tednom, je pokazala, da kar 73 odstotkov Britancev meni, da se je Karl III. v prvih dneh vladanja dobro odrezal, samo pet odstotkov jih je ocenilo, da je slabo opravil svoje delo. Še pred prevzemom funkcije je 63 odstotkov vprašanih ocenilo, da bo Charles dober vladar, 15 odstotkov jih je menilo nasprotno. Po drugi strani pa je mogoče zaznati tudi nekaj skepse; zakaj navsezadnje bi se sicer tako rekoč vsi domači (in posledično svetovni) mediji ukvarjali z drobnimi spodrsljaji, kot je kolerični izpad zaradi nalivnika.
Srečanja s kraljevo družino
Nekaj skepse je iz vprašanj brez odgovora zaznati tudi od Mitje Meršola, ki se sicer še dobro spominja svojega pogovora s takrat še princem Charlesom. Srečala sta se leta 1998, ko je dva tedna pred svojim »abrahamom« na povabilo takratnega predsednika Milana Kučana prišel na večerjo na Brdo pri Kranju. »Med rokovanjem me je princ, ki je bil očitno vnaprej dobro obveščen o povabljencih, spraševal o mojem delu na BBC, jaz pa sem mu čestital za vlogo, ki jo je tedaj odigral v dobrodelnem skeču na odru znanega londonskega gledališča Lyceum. V vlogi natakarja je stregel igralcu Rogerju Mooru. 'Moore je bil zelo zadovoljen, saj sem mu res lepo postregel', mi je s širokim nasmeškom odgovoril princ,« pripoveduje nekdanji Delov dopisnik.
Meršolova zgodovina srečanj s člani kraljeve družine je sicer dolga več kot 50 let; začela se je s princeso Margareto, kraljičino mlajšo sestro, ki je bila leta 1971 na obisku v Zagrebu, kjer si je ogledala Vukotičev atelje risanega filma, delavsko univerzo in imela nekaj uradnih srečanj. »S pomočjo njenega soproga Anthonyja Armstrong-Jonesa, ki je na mojo prošnjo za intervju odgovoril z 'no problem', sem z njo naredil krajši intervju za Tedensko tribuno, fotografije pa je prispeval kolega Joco Žnidaršič.«
Približno leto pozneje je imel priložnost spremljati pogreb vojvode Windsorskega, zaradi poroke z ameriško ločenko Wallis Simpson abdiciranega kralja Edwarda VIII. V primerjavi s pogrebom Elizabete II., v katerega bo danes usmerjena pozornost vsega sveta, slovo od abdiciranega kralja na Windsorju ni bilo tako podrobno razglaševano in opisano, se spominja Meršol.
Za isto mizo s kraljico pa je sedel »tisto sončno sredo leta 2008«, ko je obiskala Slovenijo. »Ko je prišla, rahlo sklonjena poslušala županov pozdravni nagovor, s pogledom zaokrožila po vseh nas in se nam hotela približati, a so jo galantno preusmerili proti nasprotnemu vhodu v jedilnico. In šele tam smo se po protokolarnem najavljanju priklonili in rokovali z njo. Med našim naskokom na koščke marinirane postrvi smo opazovali kraljico, ki je očitno tudi uživala v hrani, le vina, ki je bilo poleg na mizi, se ni dotaknila,« opisuje drobne radosti z monarhičnim pridihom, ki jih je takrat delil tudi z bralci Dela.
Pet let pozneje se je še s princem Edwardom in z njegovo spremljevalko v kavalirju popeljal po Ljubljani.
