Nočemo »lažnih sporazumov«!
Pred srečanjem Trumpa s Kim Džong Unom: Ali trenutno uporabljajo iranski sporazum za razorožitev Severne Koreje?
Odpri galerijo
Premiera Kitajske in Japonske, Li Keqiang in Šinzo Abe, ter južnokorejski predsednik Mun Dže In so se med srečanjem v Tokiu pripravljali na napovedano srečanje severnokorejskega voditelja Kim Džong Una z Donaldom Trumpom. FOTO: Reuters
Med čakanjem, da bo ameriški predsednik Donald Trump objavil, da ZDA odstopajo od mednarodnega sporazuma o ustavitvi iranskega jedrskega programa, je večina analitikov opozarjala, da bo to otežilo, morda celo onemogočilo, kakršenkoli napredek pri denuklearizaciji Severne Koreje, ki se je komajda začela.
Zgodilo se bo prav nasprotno, je zdaj zatrdila Bela hiša. »Mislim, da smo tako sporočili Severni Koreji, da si predsednik želi skleniti pravi sporazum,« je izjavil svetovalec za državno varnost John Bolton, Trump pa je v podobnem tonu opozoril, da »ZDA več ne uporabljajo praznih groženj«. »Ko nekaj obljubim,« je dejal, »to tudi storim!«
Severnokorejski vodja Kim Džong Un pozorno opazuje vsako Trumpovo dejanje, je opozoril nekdanji kitajski veleposlanik v Pjongjangu Liu Xiaoming. »Če se bo odpovedal sporazumu, ki ga je sklenila prejšnja vlada, bo to slab zgled za druge,« je zatrdil izkušeni diplomat, ki zdaj vodi kitajsko diplomatsko predstavništvo v Londonu.
Severna Koreja in Iran sta bila v doktrini nekdanjega ameriškega predsednika Georgea W. Busha povezana z »osjo zla« (ki ji je takrat pripadal tudi Irak), vendar Teheran in Pjongjang danes nista več del iste zgodbe. Resda ju še vedno povezuje »jedrska nevarnost«, vendar se vlogi Irana oziroma Severne Koreje v regijah in geopolitični sestavljanki zdaj med seboj razlikujeta. Kim Džong Un si ne prizadeva postati regionalna sila, prav tako ne poskuša širiti ideologije prek državnih meja. Samo preživel bi rad.
Toda to ne pomeni, da ne opazuje vsega, kar Trump naredi. Zato ni naključje, da je Kim prav takrat, ko je ameriški predsednik sporočil, da odstopa od iranskega sporazuma, že drugič na skrivaj obiskal Kitajsko, tokrat mesto Dalian na severovzhodu države, kjer se je sestal s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom. Kitajska tiskovna agencija Xinhua je poročala, da se je spet zelo »prisrčno in prijateljsko« pogovarjal o dvostranskih in regionalnih odnosih.
Dve okoliščini sta bili posebno zanimivi med njegovim obiskom Daliana. Prvič, Kim je tokrat priletel z letalom (na prvo srečanje s Xijem v Pekingu je pripotoval s posebnim vlakom) in tako pokazal, da se ne boji letenja v nasprotju s pokojnim očetom Kim Džong Ilom, ki nikoli ni zapustil trdnih tal. Poleg tega je tako dokazal, da ima na voljo letalo, s katerim lahko poleti na srečanje s Trumpom, čeprav so mnogi menili, da nobeno državno letalo Severne Koreje ne more preleteti dolgih razdalj, in to prav zato, ker prejšnji vodja ni namenjal dovolj denarja za vzdrževanje severnokorejskih letal.
Še vedno ni znano, kje se bosta voditelja sestala, čeprav je urad južnokorejskega predsednika Mun Dže Ina napovedal, da bodo to sporočili še ta teden. Zaradi prelaganja objave natančnega datuma in kraja zgodovinskega srečanja voditeljev se uradni predstavniki v Seulu počutijo nekoliko neprijetno, saj zdaj mnogi menijo, da se to ne dogaja samo zaradi protokolarne formalnosti.
Po trditvah južnokorejskih medijev se bosta Kim in Trump prihodnji mesec sestala v Singapurju, vendar hkrati domnevajo, da med pripravami na srečanje obe strani ugotavljata, da še vedno drugače razumeta in definirata »denuklearizacijo« kot skupni cilj.
Druga zanimiva okoliščina, ki so jo opazili med obiskom severnokorejskega vodje v Dalianu, je bil pogovor na vrtu. Tako kakor sta Kim Džong Un in Mun Dže In v Panmundžomu med ključnimi pogovori stala na mostu, tako sta se Kim in Xi med pogovorom o pomembnih vprašanjih sprehajala pod milim nebom. To bi resda lahko pomenilo samo to, da voditelja iskreno zaupata drug drugemu, vendar se zdi, da sta prav takrat voditelja usklajevala ključne podrobnosti obdobja po nuklearizaciji.
Mun je na mostu v Panmundžomu podaril Kimu majhen USB-ključek z veliko gigagbajti podatkov pa tudi s podrobnim načrtom razvoja »treh pasov«. Eden od njih bi povezoval zahodno obalo Korejskega polotoka s Kitajsko kot veliko vlagateljico in gospodarskim zaledjem, drugi vzhodno obalo z Rusijo kot pomembnim virom energije, tretji pa nadomestil sedanje demilitarizirano območje in ga spremenil v turistični cilj.
To je tudi druga pomembna razlika med Iranom in Severno Korejo. Iran je še vedno točka, na kateri in nad katero se spopadajo strateški in varnostni interesi regionalnih in globalnih sil, Korejski polotok pa se spreminja v platformo, na kateri se združujejo gospodarski, logistični in naložbeni projekti, pri katerih bi rade sodelovale tako Kitajska in Rusija kot Japonska in Južna Koreja, posebne koristi bo imel od njih tudi Washington pri odnosih s Pekingom, Seulom in Tokiom.
Prav o tem so se včeraj pogovarjali v Tokiu, kjer so se sestali japonski in kitajski premier Šinzo Abe in Li Keqiang ter južnokorejski predsednik Mun Dže In. Sestanek treh strani, očitno namenjen novim modelom sodelovanja v regiji, ki se spreminja, je bil samo del zapletenih priprav na srečanje Kima in Trumpa. Hkrati je ameriški državni sekretar Mike Pompeo spet odpotoval v Pjongjang in eden od pomembnih pogojev za to, da se bo junija res zgodilo najpomembnejše srečanje, bo tudi predvidena izpustitev preostalih treh ameriških državljanov, ki so jih zaradi »sovražnega delovanja« obsodili na prisilno delo v severnokorejskem taborišču. Prav tako pomemben element priprav na srečanje je bil telefonski pogovor med kitajskim in ameriškim predsednikom v torek zvečer. Med pogovorom je Xi povedal Trumpu, da se je spet srečal s Kim Džong Unom, nato sta se strinjala, da morajo sankcije proti Severni Koreji še naprej veljati, dokler se ne bo njen jedrski in raketni program za vedno končal.
Nekateri analitiki celo trdijo, da je Trump poteptal iranski sporazum prav zato, da bi dobil vse, kar je hotel od Severne Koreje pa tudi od Kitajske. Takšno razlago bi lahko označili za svojevrstno poenostavljanje, toda gotovo je zdaj treba preusmeriti pozornost na Daljni vzhod. Ko Trump nekaj obljubi … kaj se zgodi? Izbruhne trgovinska vojna? Zagrmi »ogenj in bes«? Ali se Zemlja samo še enkrat zavrti okoli svoje osi?
Zgodilo se bo prav nasprotno, je zdaj zatrdila Bela hiša. »Mislim, da smo tako sporočili Severni Koreji, da si predsednik želi skleniti pravi sporazum,« je izjavil svetovalec za državno varnost John Bolton, Trump pa je v podobnem tonu opozoril, da »ZDA več ne uporabljajo praznih groženj«. »Ko nekaj obljubim,« je dejal, »to tudi storim!«
Severnokorejski vodja Kim Džong Un pozorno opazuje vsako Trumpovo dejanje, je opozoril nekdanji kitajski veleposlanik v Pjongjangu Liu Xiaoming. »Če se bo odpovedal sporazumu, ki ga je sklenila prejšnja vlada, bo to slab zgled za druge,« je zatrdil izkušeni diplomat, ki zdaj vodi kitajsko diplomatsko predstavništvo v Londonu.
Protokolarna formalnost?
Severna Koreja in Iran sta bila v doktrini nekdanjega ameriškega predsednika Georgea W. Busha povezana z »osjo zla« (ki ji je takrat pripadal tudi Irak), vendar Teheran in Pjongjang danes nista več del iste zgodbe. Resda ju še vedno povezuje »jedrska nevarnost«, vendar se vlogi Irana oziroma Severne Koreje v regijah in geopolitični sestavljanki zdaj med seboj razlikujeta. Kim Džong Un si ne prizadeva postati regionalna sila, prav tako ne poskuša širiti ideologije prek državnih meja. Samo preživel bi rad.
Toda to ne pomeni, da ne opazuje vsega, kar Trump naredi. Zato ni naključje, da je Kim prav takrat, ko je ameriški predsednik sporočil, da odstopa od iranskega sporazuma, že drugič na skrivaj obiskal Kitajsko, tokrat mesto Dalian na severovzhodu države, kjer se je sestal s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom. Kitajska tiskovna agencija Xinhua je poročala, da se je spet zelo »prisrčno in prijateljsko« pogovarjal o dvostranskih in regionalnih odnosih.
Dve okoliščini sta bili posebno zanimivi med njegovim obiskom Daliana. Prvič, Kim je tokrat priletel z letalom (na prvo srečanje s Xijem v Pekingu je pripotoval s posebnim vlakom) in tako pokazal, da se ne boji letenja v nasprotju s pokojnim očetom Kim Džong Ilom, ki nikoli ni zapustil trdnih tal. Poleg tega je tako dokazal, da ima na voljo letalo, s katerim lahko poleti na srečanje s Trumpom, čeprav so mnogi menili, da nobeno državno letalo Severne Koreje ne more preleteti dolgih razdalj, in to prav zato, ker prejšnji vodja ni namenjal dovolj denarja za vzdrževanje severnokorejskih letal.
Še vedno ni znano, kje se bosta voditelja sestala, čeprav je urad južnokorejskega predsednika Mun Dže Ina napovedal, da bodo to sporočili še ta teden. Zaradi prelaganja objave natančnega datuma in kraja zgodovinskega srečanja voditeljev se uradni predstavniki v Seulu počutijo nekoliko neprijetno, saj zdaj mnogi menijo, da se to ne dogaja samo zaradi protokolarne formalnosti.
Pogovor na vrtu
Po trditvah južnokorejskih medijev se bosta Kim in Trump prihodnji mesec sestala v Singapurju, vendar hkrati domnevajo, da med pripravami na srečanje obe strani ugotavljata, da še vedno drugače razumeta in definirata »denuklearizacijo« kot skupni cilj.
Druga zanimiva okoliščina, ki so jo opazili med obiskom severnokorejskega vodje v Dalianu, je bil pogovor na vrtu. Tako kakor sta Kim Džong Un in Mun Dže In v Panmundžomu med ključnimi pogovori stala na mostu, tako sta se Kim in Xi med pogovorom o pomembnih vprašanjih sprehajala pod milim nebom. To bi resda lahko pomenilo samo to, da voditelja iskreno zaupata drug drugemu, vendar se zdi, da sta prav takrat voditelja usklajevala ključne podrobnosti obdobja po nuklearizaciji.
Mun je na mostu v Panmundžomu podaril Kimu majhen USB-ključek z veliko gigagbajti podatkov pa tudi s podrobnim načrtom razvoja »treh pasov«. Eden od njih bi povezoval zahodno obalo Korejskega polotoka s Kitajsko kot veliko vlagateljico in gospodarskim zaledjem, drugi vzhodno obalo z Rusijo kot pomembnim virom energije, tretji pa nadomestil sedanje demilitarizirano območje in ga spremenil v turistični cilj.
To je tudi druga pomembna razlika med Iranom in Severno Korejo. Iran je še vedno točka, na kateri in nad katero se spopadajo strateški in varnostni interesi regionalnih in globalnih sil, Korejski polotok pa se spreminja v platformo, na kateri se združujejo gospodarski, logistični in naložbeni projekti, pri katerih bi rade sodelovale tako Kitajska in Rusija kot Japonska in Južna Koreja, posebne koristi bo imel od njih tudi Washington pri odnosih s Pekingom, Seulom in Tokiom.
Novi modeli sodelovanja
Prav o tem so se včeraj pogovarjali v Tokiu, kjer so se sestali japonski in kitajski premier Šinzo Abe in Li Keqiang ter južnokorejski predsednik Mun Dže In. Sestanek treh strani, očitno namenjen novim modelom sodelovanja v regiji, ki se spreminja, je bil samo del zapletenih priprav na srečanje Kima in Trumpa. Hkrati je ameriški državni sekretar Mike Pompeo spet odpotoval v Pjongjang in eden od pomembnih pogojev za to, da se bo junija res zgodilo najpomembnejše srečanje, bo tudi predvidena izpustitev preostalih treh ameriških državljanov, ki so jih zaradi »sovražnega delovanja« obsodili na prisilno delo v severnokorejskem taborišču. Prav tako pomemben element priprav na srečanje je bil telefonski pogovor med kitajskim in ameriškim predsednikom v torek zvečer. Med pogovorom je Xi povedal Trumpu, da se je spet srečal s Kim Džong Unom, nato sta se strinjala, da morajo sankcije proti Severni Koreji še naprej veljati, dokler se ne bo njen jedrski in raketni program za vedno končal.
Nekateri analitiki celo trdijo, da je Trump poteptal iranski sporazum prav zato, da bi dobil vse, kar je hotel od Severne Koreje pa tudi od Kitajske. Takšno razlago bi lahko označili za svojevrstno poenostavljanje, toda gotovo je zdaj treba preusmeriti pozornost na Daljni vzhod. Ko Trump nekaj obljubi … kaj se zgodi? Izbruhne trgovinska vojna? Zagrmi »ogenj in bes«? Ali se Zemlja samo še enkrat zavrti okoli svoje osi?
