Oblast se je obarvala v turkizno zeleno
Kakšne so možnosti za dolgoročni obstoj nove vladne koalicije med ljudsko stranko in zelenimi?
Odpri galerijo
Werner Kogler in Sebastian Kurz. FOTO: Lisi Niesner/Reuters
Evropskemu »klubu« držav, v katerih so v vladi tudi zeleni, se je Finski in Švedski pridružila še severna soseda. Prerojeni avstrijski zeleni so pod taktirko bodočega podkanclerja Wernerja Koglerja vstopili v koalicijo z zmagovalno ljudsko stranko prejšnjega in novega predsednika zvezne vlade Sebastiana Kurza.
Čeprav bo novi kancler isti, bo nova avstrijska vlada bolj leva kakor prejšnja, v kateri so sedeli svobodnjaški desničarski populisti, ki so spomladi odleteli z oblasti zaradi »afere Ibiza«. Nezaupnico je doživela tudi vlada, po drugih izrednih volitvah zapovrstjo pa je spet prepričljivo zmagala ljudska stranka (ÖVP), ki je svojo nekdanjo uradno črno barvo zamenjalo s turkizno.
Zeleni, ki se jim na prejšnjih volitvah sploh ni uspelo prebiti v parlament, so končali na četrtem mestu (po socialdemokratih, ki so v vse hujši krizi, in svobodnjakih, ki so na volitvah plačali ceno za škandale in notranje razprtije). Nekateri komentatorji so podvomili o trdnosti koalicije, ker so zeleni, med katerimi je veliko nasprotnikov protipribežniške politike Kurza, morali privoliti v številne kompromise. Drugi menijo, da bo vlada obstojna, saj so zeleni dobili vzvode, da krojijo okoljsko, transportno, infrastrukturno in energetsko politiko. Zelenim so prepustili tudi socialno politiko, kulturo in pravosodje, a druge »državotvorne« resorje, kot so obramba, notranje zadeve in zunanja politika, bodo prevzeli politiki iz ljudske stranke.
To ni bil prvi poskus vzpostavitve vladne koalicije med ljudsko stranko in zelenimi. Po parlamentarnih volitvah leta 2002 sta se takratna voditelja obeh strank, tedanji in tudi poznejši kancler Wolfgang Schüssel iz vrst ÖVP ter sedanji predsednik države Alexander Van der Bellen, trudila, a so bile politične in ideološke razlike med njimi prevelike. Med koalicijskimi pogajanji se niso mogli uskladiti ne o proračunu ne o pokojninski politiki. Za radikalnejše zelene je bila ÖVP »skoraj stranka desničarskih skrajnežev«, kakor se je v četrtkovem komentarju za časnik Standard takratnih dogajanj spomnil nekdanji politik iz ljudske stranke in nekdanji predsednik spodnjega doma zveznega parlamenta Andreas Khol.
Po njegovem mnenju ima sedanji poskus precej več možnosti za uspeh iz več razlogov. Prvi je ta, da stranki zdaj vodita zelo močna voditelja, »karizmatični« Sebastian Kurz, ki je na dveh zaporednih volitvah ÖVP privedel na zmagovalno stopničko, in Werner Kogler, ki je s svojimi izjemnimi organizacijskimi sposobnostmi zelene, ki na prejšnjih volitvah niso uspeli niti prestopiti volilnega praga, povzdignil »kakor feniks iz pepela«. Oba voditelja sta uspela upokojiti stare »zaslužne« strankarske kadre, hkrati pa je prišlo tudi do ideoloških premikov v obeh strankah, ki so ju zbližali. Za zelene zdaj pomembnejši boj proti podnebnim spremembam kakor alternativna in levičarska socialna politika, ki je »neprebavljiva« za ljudsko stranko, ta tradicionalna zastopnica kapitala pa se zdaj tudi zavzema za ekološko in socialno tržno gospodarstvo.
Med vzroke za uspeh Khol uvršča tudi to, da stranki nimata nobene boljše alternative. ÖVP ni mogla sklepati koalicije ne s svojimi prejšnjimi vladnimi partnerji svobodnjaki, saj se ti »utapljajo v vrtincu kriminala«, ne z »rdečimi« socialdemokrati, s katerimi je skupaj vladala kar 65 let, ker so jo ti »izdali«, ko so glasovali za nezaupnico Kurzu. Tudi zeleni nimajo boljše možnosti, saj volivci od njih pričakujejo, da začnejo uresničevati svoje obljube. Podlaga za trdnost koalicije je tudi »velikodušnost« zmagovalcev zadnjih volitev, saj so svojim koalicijskim partnerjem ponudili več ministrskih mest, kakor bi si jih zaslužili glede na volilne rezultate. Po Kholovem mnenju je pozitivno tudi to, da vodstva in aparata obeh strank uspešno sodelujeta. Tega v prejšnjih vladnih navezah med ÖVP in »rdečimi« ni bilo, zaradi stalnih trenj in medsebojnih konfliktov pa so te kontroverzne koalicije številni prezirali.
Čeprav bo novi kancler isti, bo nova avstrijska vlada bolj leva kakor prejšnja, v kateri so sedeli svobodnjaški desničarski populisti, ki so spomladi odleteli z oblasti zaradi »afere Ibiza«. Nezaupnico je doživela tudi vlada, po drugih izrednih volitvah zapovrstjo pa je spet prepričljivo zmagala ljudska stranka (ÖVP), ki je svojo nekdanjo uradno črno barvo zamenjalo s turkizno.
Zeleni, ki se jim na prejšnjih volitvah sploh ni uspelo prebiti v parlament, so končali na četrtem mestu (po socialdemokratih, ki so v vse hujši krizi, in svobodnjakih, ki so na volitvah plačali ceno za škandale in notranje razprtije). Nekateri komentatorji so podvomili o trdnosti koalicije, ker so zeleni, med katerimi je veliko nasprotnikov protipribežniške politike Kurza, morali privoliti v številne kompromise. Drugi menijo, da bo vlada obstojna, saj so zeleni dobili vzvode, da krojijo okoljsko, transportno, infrastrukturno in energetsko politiko. Zelenim so prepustili tudi socialno politiko, kulturo in pravosodje, a druge »državotvorne« resorje, kot so obramba, notranje zadeve in zunanja politika, bodo prevzeli politiki iz ljudske stranke.
Pretekli propadli poskusi
To ni bil prvi poskus vzpostavitve vladne koalicije med ljudsko stranko in zelenimi. Po parlamentarnih volitvah leta 2002 sta se takratna voditelja obeh strank, tedanji in tudi poznejši kancler Wolfgang Schüssel iz vrst ÖVP ter sedanji predsednik države Alexander Van der Bellen, trudila, a so bile politične in ideološke razlike med njimi prevelike. Med koalicijskimi pogajanji se niso mogli uskladiti ne o proračunu ne o pokojninski politiki. Za radikalnejše zelene je bila ÖVP »skoraj stranka desničarskih skrajnežev«, kakor se je v četrtkovem komentarju za časnik Standard takratnih dogajanj spomnil nekdanji politik iz ljudske stranke in nekdanji predsednik spodnjega doma zveznega parlamenta Andreas Khol.
Werner Kogler in Sebastian Kurz. FOTO: Lisi Niesner/Reuters
Po njegovem mnenju ima sedanji poskus precej več možnosti za uspeh iz več razlogov. Prvi je ta, da stranki zdaj vodita zelo močna voditelja, »karizmatični« Sebastian Kurz, ki je na dveh zaporednih volitvah ÖVP privedel na zmagovalno stopničko, in Werner Kogler, ki je s svojimi izjemnimi organizacijskimi sposobnostmi zelene, ki na prejšnjih volitvah niso uspeli niti prestopiti volilnega praga, povzdignil »kakor feniks iz pepela«. Oba voditelja sta uspela upokojiti stare »zaslužne« strankarske kadre, hkrati pa je prišlo tudi do ideoloških premikov v obeh strankah, ki so ju zbližali. Za zelene zdaj pomembnejši boj proti podnebnim spremembam kakor alternativna in levičarska socialna politika, ki je »neprebavljiva« za ljudsko stranko, ta tradicionalna zastopnica kapitala pa se zdaj tudi zavzema za ekološko in socialno tržno gospodarstvo.
Nobene pametnejše alternative
Med vzroke za uspeh Khol uvršča tudi to, da stranki nimata nobene boljše alternative. ÖVP ni mogla sklepati koalicije ne s svojimi prejšnjimi vladnimi partnerji svobodnjaki, saj se ti »utapljajo v vrtincu kriminala«, ne z »rdečimi« socialdemokrati, s katerimi je skupaj vladala kar 65 let, ker so jo ti »izdali«, ko so glasovali za nezaupnico Kurzu. Tudi zeleni nimajo boljše možnosti, saj volivci od njih pričakujejo, da začnejo uresničevati svoje obljube. Podlaga za trdnost koalicije je tudi »velikodušnost« zmagovalcev zadnjih volitev, saj so svojim koalicijskim partnerjem ponudili več ministrskih mest, kakor bi si jih zaslužili glede na volilne rezultate. Po Kholovem mnenju je pozitivno tudi to, da vodstva in aparata obeh strank uspešno sodelujeta. Tega v prejšnjih vladnih navezah med ÖVP in »rdečimi« ni bilo, zaradi stalnih trenj in medsebojnih konfliktov pa so te kontroverzne koalicije številni prezirali.
