Zaradi pandemije v zaporih vse več duševnih bolnikov

»Takrat se pekel šele zares začne,« je dejal Yerbin Estrada, močno grajen bradati 25-letni zapornik, ki se je na igrišču zadnjič ta dan ozrl na obrise oboroženih stražarjev, ki so sedeli na strehi zapora, preden so jih zaprli nazaj v celice. Estrada, ki je ponoči zaprt v sobi s 130 drugimi moškimi, sliši, kako podgane tekajo po prostoru.



V La Esperanzi, zaporu z nizko varnostjo, ki se nahaja v hribovju osrednjega Hondurasa, obdanem z borovim in hrastovim gozdom, Estrada že četrto leto prestaja šestletno kazen zaradi posedovanja marihuane.

»Najboljši način za to, da preživiš, je, da si ponižen in se ne vtikaš v stvari oziroma ljudi, ki se te ne tičejo,« je tiho povedal Estrada.



Bela tabla na vhodu beleži število zapornikov. Zgornja vrstica se nikoli ne spremeni - Kapaciteta zaporniške celice: 70 zapornikov. Toda vrstice spodaj dnevno varirajo. Današnje število zapornikov: 454.

Direktor zapora Jose López Cerrato je povedal, da so srž problema v La Esperanzi in tudi po drugih zaporih v Latinski Ameriki stroge kazni za manjše zločine, pomanjkanje ustreznih policijskih preiskav in veliko pridržanih brez pravnomočne obsodbe, ki jih pogosto zadržujejo v zaporih več let.



Edina svetla točka so dnevi, ko so v zaporu dovoljeni obiski, saj otroci, stari starši in žene zapornikov vdihnejo življenje na dvorišču, prevzamejo kuhinjo, se igrajo z žogo in molijo skupaj z zaporniki.

Med pandemijo koronavirusa so bili obiski v honduraških zaporih strogo prepovedani. Edini stik z zunanjim svetom so imeli v času pandemije zaporniki preko treh telefonov, a so si to storitev zaradi izjemno visokih cen le redki lahko privoščili. Poleg zdravstvenih tveganj, ki jih predstavlja prenaseljenost v zaporu, tamkajšnje osebje skrbi tudi duševno stanje zapornikov, ki se je med pandemijo zaradi strogih ukrepov še dodatno poslabšalo.



»Opuščanje obiskov je najslabše, kar se lahko zgodi. To je tisto, kar zaporniki najbolj potrebujejo, saj jim prav obiski vlivajo največ upanja,« pravi Jacinto Hernández, psiholog v La Esperanzi. »Bojim se, da se bo zaradi slabega duševnega stanja to odražalo v povečanem nasilju. Agresija je že na visokem nivoju; komaj imajo prostora za dihanje.« Hernández ocenjuje, da približno petina zapornikov že ima posttravmatsko stresno motnjo, ki je ob prihodu niso imeli.

V Hondurasu je bilo več kot 2000 prijavljenih primerov koronavirusa in 120 smrtnih primerov, čeprav večina strokovnjakov za javno zdravje meni, da so dejanske številke verjetno veliko večje.



Doslej je bil v 29 zaporih po državi koronavirus večinoma prizanesljiv, toda če bi se virus razširil znotraj razpadajočega sistema, bi bili rezultati lahko uničujoči. Zapor, zasnovan za nekaj več kot 10.000 zapornikov, ima po zadnjih podatkih skoraj 22.000 zapornikov.

Modro rumena kolonijalna zgradba La Esperanze, ki je locirana v središču mesta, je bila zgrajena leta 1937.



Voda je na voljo le nekajkrat tedensko, moški pa se z le eno skupno kopalnico na dvorišču kopajo z mrzlo vodo iz vedra, ki ga uporabljajo tudi za pranje oblačil. Bolezni dihal so pogoste, saj so posledica spanja na tleh zpostavljenim hladnemu gorskemu zraku.

Večina dni moški izdelujejo uporabne izdelke, dvigajo uteži ali igrajo karte, da jim čas hitreje mine.



132 moških spi v prostoru z manj kot 50 ležišči. Novejši zaporniki spijo tam, kjer najdejo prostor, pogosto pa si delijo tla s ščurki in podganami. Čakalna doba za posteljo je približno tri leta.

"Nikoli se ne navadiš," je dejal Estrada. "Vsak dan, ko se zbudim ob petih zjutraj, čakam na vodo in hrano. Če dan preživim, to pomeni en dan manj, en dan bližje družini."