Prvi jezuit in kardinal revežev

Ljubljana – Jorge Mario Bergoglio ni le prvi Južnoameričan, ki je postal papež, ampak tudi prvi jezuit. Da je jezuit, lahko pomeni veliko spremembo, saj je bil jezuitski red med tistimi, ki se je v zadnjih letih najbolj oddaljeval od Vatikana. Veliko jezuitov danes pozornost namenja revnim in političnim problemom.

Bergoglio je študiral na filozofski in teološki fakulteti v San Miguelu, doktoriral pa je v Nemčiji. Od leta 2005 do 2011 je bil predsednik argentinske škofovske konference. Je član kongregacije za bogoslužje in zakramente, kongregacije za kler in kongregacije za redove, papeškega sveta za družino in papeške komisije za Latinsko Ameriko. Kot kardinal je bil znan po ponižnosti, po doktrini je tradicionalist, v odnosu do družbe se zavzema za socialno pravičnost. Močno se zavzema za pomoč revnim, zato mu pravijo kardinal revežev. Izbira njegovega papeškega imena Frančišek je gotovo povezana s tem. Pogosto je obiskoval revne četrti. Slovi tudi kot vnet ekolog.

Raje je živel v majhnem stanovanju kot v škofovski rezidenci. Po smrti Janeza Pavla II. je leta 2005 v konklavu veljal za resnega kandidata, ki je konkuriral Ratzingerju. Skoraj vse svoje življenje je delal v domovini, njegov biograf Sergio Rubin pa pravi, da bo verjetno začel uresničevati svoj projekt in 400.000 duhovnikov poslal »na ulice, da bi polovili nove duše«. Znan je po tem, da je moderniziral Katoliško cerkev v Argentini, ki je slovela kot ena najbolj konservativnih v Južni Ameriki.

Teološko je konservativen in je blizu konservativni skupnosti Skupnost in osvoboditev (Comunione e liberazione), ki je povečala svoj vpliv in članstvo med papeževanjem Janeza Pavla II. S teologijo osvoboditve si ni blizu, kritizira pa IMF in neoliberalizem. Zaradi skromnosti je leta 2001, ko je postal kardinal, nagovarjal ljudi, naj ne hodijo tega skupaj z njim proslavljat v Rim, ker je za to škoda denarja, ki ga je bolje donirati, da bi izkoreninili revščino.

Lani je kritiziral duhovnike zaradi hinavščine, ker so pozabili, da je Jezus Kristus zdravil gobavce in jedel s prostitutkami. Ljudem je ostal v spominu dogodek iz leta 2001, ko je obiskal bolnišnico, kjer je umival in poljubljal noge dvanajstim bolnikom z aidsom. »Obstajajo duhovniki, ki nočejo krstiti otrok samohranilk samo zato, ker niso poročene,« je rekel svojim duhovnikom. »To je današnja hinavščina. Tisti, ki klerikalizirajo Cerkev. Tisti, ki oddaljujejo ljudi od odrešitve. In to ubogo dekle, ki je raje, kot da bi vrnila otroka pošiljatelju, rodila, pošiljajo od župnije do župnije, da bi ga krstili.« Novi papež ni ravno telesno močan, pravijo, da je v zadnjem času upočasnjen. To je verjetno posledica tega, da so mu kot najstniku odstranili ledvico zaradi infekcije.

Doktrinarno je tradicionalist. Kljub temu naj bi bil precej strpen do spolne doktrine in naj bi se zasebno celo šalil, da »hočejo ves svet stlačiti v kondom«. Nasprotuje splavu in evtanaziji, a zagovarja spoštovanje homoseksualcev, vendar je kljub temu nasprotoval zakonu o istospolnih porokah, ki ga je Argentina sprejela leta 2010.

Cerkev je sveta in grešna, pravi, ne smemo pa izpred oči izgubili svetosti tolikšnega števila moških in žensk, ki danes delajo v Cerkvi. »Ne sme me biti sram, da je Cerkev moja mati: na njene znake in pomanjkljivosti moram gledati, kakor bi gledal na materine grehe in pomanjkljivosti. In kadar pomislim nanjo, se prej spomnim na dobre in lepe stvari, ki jih je dosegla, kot pa na šibkosti in hibe. Mati se, preden uporabi besede, brani s srcem, napolnjenim z ljubeznijo. Sprašujem se, kje je kaj ljubezni za Cerkev v srcih tistih, ki toliko pozornosti namenjajo škandalom.« S tem, da je kardinal, se ni posebno ponašal. »Biti kardinal je služenje, ne nagrada. Nečimrnost in postavljanje zmanjšujeta duhovnost v svetno stvar, kar pa je najhujši greh, ki ga človek lahko stori v Cerkvi. Duhovna svetnost je oblika verskega antropocentrizma, ki ima gnostične elemente. Karierizem in pehanje za napredkom sta v kategoriji duhovne svetnosti. Primer, ki ga velikokrat uporabim, je pav. Poglejte ga – lep je, če ga gledate od spredaj. A če ga gledate od zadaj, odkrijete resnico.« Kritiki mu očitajo, da se ni javno postavil po robu vojni diktaturi v Argentini od leta 1976 do 1983. Menda se je srečeval z enim od vodilnih članov hunte Emiliom Eduardom Massero, vendar se je branil s tem, da je tako reševal jezuitski red.