Še ena priložnost bi bila lahko tudi zadnja

Teheran − Zmaga zmerno konservativnega klerika Hasana Rohanija na junijskih predsedniških volitvah v Iranu je med prebivalci islamske republike obudila upanje v otoplitev odnosov z mednarodno skupnostjo in posledično odpravo ali vsaj omilitev sankcij. Toda naslednik Mahmuda Ahmadinedžada bo le stežka izpolnil velika pričakovanja.

Predsedniški kandidat, ki ga je do za mnoge presenetljive zmage že v prvem krogu popeljala predvsem podpora iranske opozicije, je mnoge volivce pritegnil s svojimi spravljivimi toni glede jedrskega spora z zahodom, zaradi katerega so Iran zadnja leta doletele obsežne sankcije, ki čedalje bolj pritiskajo na pleča običajnih državljanov. Rohani se je med predvolilno kampanjo zavzel za otoplitev odnosov s tujino, tudi z ZDA, in konstruktivni pristop k pogajanjem, ki naj bi pripeljal do omilitve kazenskih ukrepov, začetni optimizem ob razglasitvi njegove zmage pa je nekoliko ohladil z izjavo, da se Teheran niti pod njegovim vodstvom ne bo odrekel najbolj spornemu delu jedrskega programa – plemenitenju urana.

Novi predsednik, ki bo jutri prevzel položaj, sicer ni nikakršen novinec v pogajalskem procesu. Po razkritju dotlej tajnih iranskih jedrskih aktivnosti, ki po trditvah zahodnih držav vodijo k razvoju atomske bombe, kar v Teheranu odločno zanikajo, je namreč leta 2003 postal prvi pogajalec islamske republike glede tega vprašanja, med dveletnim mandatom pa je privolil v začasno ustavitev plemenitenja urana v zameno za pogovore o okrepitvi trgovinskih vezi z zahodom. Dogovor je sicer padel v vodo kmalu po tem, ko se je na oblast povzpel odhajajoči predsednik Mahmud Ahmadinedžad, ki je zaostril odnose in spet zagnal perzijsko igro mačke z mišjo, v okviru katere je iranski jedrski program zadnja leta močno pospešil.

Tudi če Rohani misli resno z napovedmi spravljivejšega pristopa in večje transparentnosti spornih jedrskih aktivnosti, pa ostaja negotovo, ali jih bo sploh zmožen izpolniti. Končne odločitve glede ključnih tem v islamski republiki, med katere jedrska pogajanja nedvomno spadajo, so namreč v rokah vrhovnega voditelja države, ajatole Alija Hameneija, zagovornika »trde« politike do mednarodne skupnosti, ki je prav te dni javno podvomil, da bi lahko neposredni pogovori z ZDA, za katere se zavzema Rohani, pripeljali do pozitivnega sklepa, češ da ameriškim sogovornikom »ne gre zaupati«. Hamenei poleg tega nikoli ni skrival nezadovoljstva nad dogovorom, ki ga je novi iranski predsednik pred desetletjem sklenil z mednarodno skupnostjo, zato mnogi dvomijo, da mu bo tokrat pripravljen pustiti proste roke pri pogajanjih.

Primež sankcij

Kljub tovrstnim velikim oviram, ki jih bo moral premagati Rohani, če bo hotel uveljaviti napovedano zunanjepolitično agendo, in globoko zakoreninjenemu nezaupanju do namer Teherana je menjava na vrhu iranske politike tudi v tujini vzbudila nekaj optimizma. Med tistimi, ki opozarjajo, da bi islamski republiki ne glede na jalov izplen dosedanjih pogajanj morali dati še eno priložnost, je tudi več kot sto ameriških kongresnikov, ki so pred dnevi pozvali predsednika Baracka Obamo, naj stopi naproti novemu iranskemu voditelju. »Bila bi napaka, če ne bi preizkusili, ali je bila z izvolitvijo Rohanija ustvarjena resnična priložnost za napredek k dogovoru, ki bi Iranu preprečil razvoj jedrskega orožja,« so zapisali v pismu Beli hiši, ki je, kakor se zdi, tudi sama naklonjena nadaljevanju iskanja diplomatske rešitve, čeprav s palico sankcij in groženj z vojaškim posredovanjem v rokah.

In prav na zadnjo bi se po mnenju tistih, ki verjamejo, da se nova vladajoča garnitura v Teheranu brez dodatnega pritiska ne bo nič bolj voljna ukloniti zahtevam mednarodne skupnosti kot njena predhodnica, morali v Washingtonu bolj odločno opreti. Pri tem izpostavljajo učinke dosedanjih kazenskih ukrepov, ki so zadnje čase predvsem z omejevanjem iranskega izvoza nafte in zemeljskega plina ter finančnega poslovanja islamske republike s tujino strmoglavili vrednost riala, pognali inflacijo v višave in posledično močno prizadeli iransko ekonomijo. Za posebno učinkovitega se je pokazal pritisk na izvoz črnega zlata, ki se je v zadnjem letu zmanjšal za polovico, zaradi česar iranske oblasti vsak mesec izgubljajo več milijard dolarjev prihodkov.

Po zadnjih podatkih se je tako junijski uvoz iranske nafte v štiri največje odjemalke (Kitajska, Japonska, Indija in Južna Koreja) v primerjavi z istim obdobjem lani zmanjšal za več kot tretjino, skupni uvoz v prvi polovici leta pa za dobro petino. To je v prvi vrsti posledica ameriških ukrepov, po katerih morajo države, ki še vedno kupujejo iransko nafto, kontinuirano zmanjševati uvožene količine, če se želijo izogniti povračilnim ukrepom Washingtona. Ta jim na podlagi dokazil o izpolnjevanju tega pogoja izdaja polletne dovolilnice za nadaljevanje naftnega trgovanja z Iranom, ki so jih v Pekingu, New Delhiju in Seulu dobili prejšnji mesec, v Tokiu pa se jim bo veljavnost zadnje dovolilnice iztekla šele septembra.

Za nekatere pa niti to še ni dovolj. Predstavniki spodnjega doma ameriškega kongresa so ta teden s prepričljivo večino potrdili predlog dodatne zaostritve sankcij proti islamski republiki. Če bodo njihovi odločitvi prihodnji mesec pritrdili tudi člani senata (zadnjo besedo bo imel sicer v tem primeru predsednik Obama, ki mora tudi pristaviti svoj podpis), se bosta tokrat pod udarom znašla še rudarstvo in gradbeni sektor, v katerih ima menda precej vpliva revolucionarna garda, iranska »vzporedna« vojska, ki med drugim bedi nad razvojem raketnih sistemov in deloma tudi nad jedrskim programom. Poleg tega si predlog za cilj postavlja tudi popolno ustavitev izvoza iranske nafte do leta 2015, kar bi se lahko pokazalo za dvorezen meč. Če se bo katera izmed uvoznic, na primer Kitajska, odločila upreti ameriški zahtevi, se bodo v Washingtonu znašli pred težavno dilemo, ali proti njej uvesti kazenske ukrepe, ki bodo nedvomno škodili tudi ZDA, ali pa požreti grožnjo in s tem tvegati popolno razvodenitev sankcij.

Do bombe že prihodnje leto?

Tako zagovorniki ostrejših ukrepov kot tudi Bela hiša, ki pritiska na kongresnike, naj z odločitvijo o dodatnih sankcijah počakajo vsaj do takrat, ko se bodo pokazali učinki spoznavnega diplomatskega otipavanja z novim vodstvom v Teheranu, se strinjajo, da je treba ukrepati hitro. V prid temu govorijo tudi zadnje napovedi nekaterih analitikov, da bi lahko islamska republika že do sredine prihodnjega leta proizvedla dovolj obogatenega urana za izdelavo jedrske bombe, kar so Američani in Izraelci, kakor so že večkrat jasno zagrozili, menda pripravljeni preprečiti za vsako ceno, tudi z uporabo oborožene sile.

Zdaj so torej vse oči uprte v Teheran in Hasana Rohanija, ki bo moral že razmeroma kmalu po nastopu predsedniške funkcije (vsaj deloma) razkriti karte v jedrskem pokru z zahodom. Po napovedih iranskega zunanjega ministra Alija Akbarja Salehija se bo dialog s šesterico (članice varnostnega sveta OZN in Nemčija) lahko nadaljeval takoj po sestavi nove pogajalske ekipe, ena izmed kompromisnih rešitev, ki je menda na mizi, pa Iranu dovoljuje – povsem transparentno in nadzirano – nadaljevanje plemenitenja urana do stopnje, primerne za civilno uporabo, medtem ko bi vso zalogo višje obogatenega urana moral izročiti tujini.

Ovir za pogajalski preboj je, kot rečeno, na obeh straneh veliko, vprašanje je, ali ne preveč. Ura pa tiktaka.