Špela Sedej iz Kanade: »Čas, preživet tesno skupaj, ni obrodil le romantičnih trenutkov«
Slovenci iz različnih delov sveta se nam oglašajo in poročajo, kako poteka življenje v času pandemiije koronavirusa.
Odpri galerijo
Špela Sedej ob jezeru Louise. FOTO: Osebni arhiv
Pred dvema letoma je pustila službo in šla po svetu. Za njo so prepotovane poti po Afrike, Indije, Azije. Trenutno je v Kanadi, in sicer v mestu Edmonton, prestolnici province Alberta, kjer so vsi v pričakovanju višjih temperatur in konca karantene.
Iz Kanade piše ... Špela Sedej.
»Kanada je znana po sproščenih ljudeh, ki obožujejo aktivnosti v naravi, sploh pa smo vsi nestrpno čakali na konec zime, ki se v naše province vleče do poznih evropskih spomladanskih mesecev. Sedaj je sredi aprila, a smo veseli, ker imamo čez dan že 2 stopinji Celzija.
Ko sem se preselila v Kanado oktobra lani, so mi rekli, ‘The winter is hard, the darkness is depressive, but you just have to embrace it and find joy within.' Kar pomeni: Zime so mrzle, tema depresivna, vendar moraš to sprejeti in tudi v tem najti veselje.
No, tako kot ostali svet, je tudi kanadska vlada sklenila zapreti javne prostore, prepovedati javne prireditve in odrediti tako delo kot tudi šolanje od doma. 13. marca sem bila zadnjič v javni ustanovi, od takrat naprej sem samo doma. In moram reči, da iskati veselje, medtem ko si zaprt, ni lahko delo.
Kanada je država, kjer veliko ljudi živi od turizma in po zaprtju smučišč so cele trume ljudi dobivale odpovedi. Najhitreje so bili prizadeti kulturni sektor, vsi umetniki, glasbeniki, saj smo vsi zgubili službe v roku enega tedna. Tudi sama sem razmišljala o vrnitvi domov, a nisem prepričana, da bi bila to najboljša odločitev. Ali je to pravilno ali ne, bo pokazal čas. Čeprav naš konec Kanade sploh ni najhuje prizadet, veliko okuženih imata provinci Quebec in Ontario. Pri nas se ljudje načeloma zdravstvenih priporočil držijo in številke okuženih ne rastejo tako hitro, a vendar maske in rokavice v trgovinah niso obvezne.
Lokali in kavarne so zaprti, vendar večinoma lahko kupiš pijačo in hrano za domov. Trgovine s hrano so odprte, nekatere imajo ostrejše ukrepe glede distance, pakiranja, nakupovalnih košar. Obisk trgovine je sicer izredno neprijetna izkušnja, saj se počutiš, kot da bi bil v strogo varovani celici. Ljudje opazujejo, česa se dotikaš, in te napadejo, če si se brokolija dotaknil trikrat, če si šel mimo koga preblizu, da ne govorimo o tem, da ko nekdo zakašlja, ljudje kar zbežijo stran.
Pa vendar opažam, da prodajno osebje skuša te dogodke jemati kot popestritev in gledati na stvari s humorjem ter seveda z upoštevanjem vseh ukrepov. A ljudje so še vedno ljudje, ne glede na zo, kje smo, vsak si predstavlja stvari po svoje, kaj bi moral drug delati.
Nekatere stvari, kot so na primer upravne enote, so odprte, a v čakalnici so stoli postavljeni v razmaku dveh metrov in uradnik ima pred sabo veliko pleksi steklo, ko govori s tabo. Trudijo se, da bi čim več procesov normalno teklo, saj se zavedajo, da bodo velike težave z zamiki delovanja v prihodnosti.
Zaenkrat se lahko sprehajamo neomejeno in tudi vozimo se lahko naokoli. Opažam, da je z dneva v dan več prometa na cesti. Mentalno stanje je že dokaj načeto, veliko ljudi se spopada z depresijo in tesnobo, ne le zaradi tega, ker so ves čas notri, temveč zaradi finančnih težav po izgube službe. Veliko ljudi je razdrlo svoje zveze, eni so pričeli s postopkom ločitve, saj čas, ki ga preživljajo tesno skupaj, ni obrodil le romantičnih trenutkov.
Veliko staršev je zelo izčrpanih zaradi dela doma, poleg zbranosti za službo morajo kuhati, zamotiti otroke, da ne skačejo pred računalnikom, in jih ob tem še šolati. Nekaj učiteljev je potožilo, da online poučevanje ni najboljše, saj učenci najdejo več izgovorov, kot so slaba internetna povezava, 'imamo samo en računalnik, potrebujejo pa ga starši', pes je pregriznil kabel, zvočnik ne dela dobro. Na Univerzi v Alberti so se odločili, da na programih, kjer za prehod v višji letnik sicer potrebuješ dobro povprečje ocen, spustijo čez vse študente. Zavedajo se, da online rezultati tako ali tako ne bodo pokazali realnega znanja.
Veliko vprašanj se pojavlja, kako naprej, kdaj bo konec, kako bo s potovanji, a na vse to nihče nima odgovora. Provinca je namenila finančno pomoč brezposelnim, najprej enkratno pomoč v višini 1.146 kanadskih dolarjev, nato se lahko brezposelni prijavijo tudi na štirimesečno pomoč. Pomoč bo obdavčena v naslednjem letu.
Med ljudmi je sicer veliko solidarnosti. Pomislila sem na berače na ulicah, saj sedaj ne dobijo niti tistega drobiža od mimoidočih. V ljudeh so stiska, nemir in žalost. Čeprav se na zunaj zdi idealen čas za vsa opravila, ki so prej čakala, sta nejasnost in strah prevelika, da bi se ljudje počutili dobro.
Vsi se v teoriji zavedani, kaj bi morali počenjati, da bi se počutili bolje, a vendar je motivacijo težko najti. Eni dnevi so kljub vsemu boljši in drugi slabši. Nekateri sicer pravijo, da so hišni ljubljenčki presrečni, saj lahko toliko časa preživijo z lastniki. A pes moje prijateljice noče več ven, ko ga želi že peti član družine peljati na sprehod v enem samem dnevu.
Mislim, da je koronavirus podoben religiji ali politiki. Je tema, ki je ni priporočljivo odpirati kar z vsakomur, saj sproži veliko polemik. Vsi vztrajamo in smo optimistični, da se vse slabo enkrat konča in da se bomo spet vrnili v življenje, ki bo dobro tako po ekonomski plati kot tudi za naše duševno zdravje.«
Iz Kanade piše ... Špela Sedej.
»Kanada je znana po sproščenih ljudeh, ki obožujejo aktivnosti v naravi, sploh pa smo vsi nestrpno čakali na konec zime, ki se v naše province vleče do poznih evropskih spomladanskih mesecev. Sedaj je sredi aprila, a smo veseli, ker imamo čez dan že 2 stopinji Celzija.
Ko sem se preselila v Kanado oktobra lani, so mi rekli, ‘The winter is hard, the darkness is depressive, but you just have to embrace it and find joy within.' Kar pomeni: Zime so mrzle, tema depresivna, vendar moraš to sprejeti in tudi v tem najti veselje.
No, tako kot ostali svet, je tudi kanadska vlada sklenila zapreti javne prostore, prepovedati javne prireditve in odrediti tako delo kot tudi šolanje od doma. 13. marca sem bila zadnjič v javni ustanovi, od takrat naprej sem samo doma. In moram reči, da iskati veselje, medtem ko si zaprt, ni lahko delo.
PREBERITE TUDI:
Na zunaj sem živela »dobro« življenje, le srečna nisem bila
Na zunaj sem živela »dobro« življenje, le srečna nisem bila
Večje težave v provincah Quebec in Ontario
Kanada je država, kjer veliko ljudi živi od turizma in po zaprtju smučišč so cele trume ljudi dobivale odpovedi. Najhitreje so bili prizadeti kulturni sektor, vsi umetniki, glasbeniki, saj smo vsi zgubili službe v roku enega tedna. Tudi sama sem razmišljala o vrnitvi domov, a nisem prepričana, da bi bila to najboljša odločitev. Ali je to pravilno ali ne, bo pokazal čas. Čeprav naš konec Kanade sploh ni najhuje prizadet, veliko okuženih imata provinci Quebec in Ontario. Pri nas se ljudje načeloma zdravstvenih priporočil držijo in številke okuženih ne rastejo tako hitro, a vendar maske in rokavice v trgovinah niso obvezne.
Lokali in kavarne so zaprti, vendar večinoma lahko kupiš pijačo in hrano za domov. Trgovine s hrano so odprte, nekatere imajo ostrejše ukrepe glede distance, pakiranja, nakupovalnih košar. Obisk trgovine je sicer izredno neprijetna izkušnja, saj se počutiš, kot da bi bil v strogo varovani celici. Ljudje opazujejo, česa se dotikaš, in te napadejo, če si se brokolija dotaknil trikrat, če si šel mimo koga preblizu, da ne govorimo o tem, da ko nekdo zakašlja, ljudje kar zbežijo stran.
Zima se v Kanadi vleče do poznih evropskih spomladanskih mesecev. Sredi aprila je čez dan »že« 2 stopinji Celzija. FOTO: Osebni arhiv
Pa vendar opažam, da prodajno osebje skuša te dogodke jemati kot popestritev in gledati na stvari s humorjem ter seveda z upoštevanjem vseh ukrepov. A ljudje so še vedno ljudje, ne glede na zo, kje smo, vsak si predstavlja stvari po svoje, kaj bi moral drug delati.
Nekatere stvari, kot so na primer upravne enote, so odprte, a v čakalnici so stoli postavljeni v razmaku dveh metrov in uradnik ima pred sabo veliko pleksi steklo, ko govori s tabo. Trudijo se, da bi čim več procesov normalno teklo, saj se zavedajo, da bodo velike težave z zamiki delovanja v prihodnosti.
Kanada je država, kjer veliko ljudi živi od turizma in po zaprtju smučišč, so cele trume ljudi dobivale odpovedi. FOTO: Osebni arhiv
Online šola ni najboljša izkušnja
Zaenkrat se lahko sprehajamo neomejeno in tudi vozimo se lahko naokoli. Opažam, da je z dneva v dan več prometa na cesti. Mentalno stanje je že dokaj načeto, veliko ljudi se spopada z depresijo in tesnobo, ne le zaradi tega, ker so ves čas notri, temveč zaradi finančnih težav po izgube službe. Veliko ljudi je razdrlo svoje zveze, eni so pričeli s postopkom ločitve, saj čas, ki ga preživljajo tesno skupaj, ni obrodil le romantičnih trenutkov.
Veliko staršev je zelo izčrpanih zaradi dela doma, poleg zbranosti za službo morajo kuhati, zamotiti otroke, da ne skačejo pred računalnikom, in jih ob tem še šolati. Nekaj učiteljev je potožilo, da online poučevanje ni najboljše, saj učenci najdejo več izgovorov, kot so slaba internetna povezava, 'imamo samo en računalnik, potrebujejo pa ga starši', pes je pregriznil kabel, zvočnik ne dela dobro. Na Univerzi v Alberti so se odločili, da na programih, kjer za prehod v višji letnik sicer potrebuješ dobro povprečje ocen, spustijo čez vse študente. Zavedajo se, da online rezultati tako ali tako ne bodo pokazali realnega znanja.
Tako kot ostali svet je tudi kanadska vlada sklenila zapreti javne prostore, prepovedati javne prireditve in odrediti delo od doma kot tudi šolanje od doma. FOTO: Osebni arhiv
Veliko vprašanj se pojavlja, kako naprej, kdaj bo konec, kako bo s potovanji, a na vse to nihče nima odgovora. Provinca je namenila finančno pomoč brezposelnim, najprej enkratno pomoč v višini 1.146 kanadskih dolarjev, nato se lahko brezposelni prijavijo tudi na štirimesečno pomoč. Pomoč bo obdavčena v naslednjem letu.
Med ljudmi je sicer veliko solidarnosti. Pomislila sem na berače na ulicah, saj sedaj ne dobijo niti tistega drobiža od mimoidočih. V ljudeh so stiska, nemir in žalost. Čeprav se na zunaj zdi idealen čas za vsa opravila, ki so prej čakala, sta nejasnost in strah prevelika, da bi se ljudje počutili dobro.
Vsi se v teoriji zavedani, kaj bi morali počenjati, da bi se počutili bolje, a vendar je motivacijo težko najti. Eni dnevi so kljub vsemu boljši in drugi slabši. Nekateri sicer pravijo, da so hišni ljubljenčki presrečni, saj lahko toliko časa preživijo z lastniki. A pes moje prijateljice noče več ven, ko ga želi že peti član družine peljati na sprehod v enem samem dnevu.
Vse se enkrat konča
Mislim, da je koronavirus podoben religiji ali politiki. Je tema, ki je ni priporočljivo odpirati kar z vsakomur, saj sproži veliko polemik. Vsi vztrajamo in smo optimistični, da se vse slabo enkrat konča in da se bomo spet vrnili v življenje, ki bo dobro tako po ekonomski plati kot tudi za naše duševno zdravje.«
