Tiskane izdaje
Berlin – Ob švicarski zavrnitvi neomejenega priseljevanja psovka visoke ameriške diplomatke Victorie Nuland »Fuck the EU!« dobiva nov pomen. Tesna večina za priseljenske kvote na nedeljskem referendumu je izziv in opozorilo tudi drugim evropskim državam.
Švica seveda ni članica EU, oče nedeljskega referenduma Christoph Blocher je preveliko približevanje tedaj še evropski gospodarski skupnosti enako v kali zatrl že leta 1992. Bruselj in Bern sta se potem odločila za manj uradno približevanje in pred dobrim desetletjem podpisala vrsto sporazumov, med katerimi so poleg svobode priseljevanja tudi carinske in druge gospodarske ugodnosti.
Statistika kaže na izjemno uspešnost dosedanjega vzorca razvoja, s komaj tremi odstotki brezposelnih se lahko Švica pohvali s skoraj polno zaposlenostjo, država, ki je po številu prebivalstva 85. na svetu, je po gospodarski moči na odličnem 19. K temu pomaga tudi mogočna bančna industrija, tehnološko visoko razvita Švica pa skoraj 70 odstotkov zunanje trgovine opravi z državami EU.
Tesna večina Švicarjev je zdaj presodila, da je priseljenska cena previsoka tudi za takšne uspehe. Tuj potni list ima kar 23 odstotkov prebivalstva, če bi priseljencem zaprli vrata že pred desetletji, bi imela država morda pol manj prebivalstva. Mnogi se pritožujejo zaradi prenapolnjenih vlakov in vse več cestnih zastojev, bojijo se tudi za svojo identiteto. 50,3 odstotka Švicarjev verjame, da je treba pripreti vrata. Te pritožbe je lahko razumeti, v 21. stoletju je tudi državi, ki je zgodovinsko ponosna na svojo nevtralnost, težko presoditi, do kod lahko varuje nacionalno identiteto. Kako naj brani svoj nemški dialekt pred »visoko« nemščino in zavaruje »svojo« italijanščino in francoščino?
Vrniti »kri in zemljo«
Zanimivo je, da Švicarjev ne motijo le priseljenci iz južnoevropskih kriznih držav, ki jih je po letu 2008 vse več, ampak tudi tisti, ki govorijo enega od švicarskih uradnih jezikov: nešteti nemški priseljenci so jim šli na živce že prej, zdaj se še posebej pritožujejo zaradi Italijanov, ki so s 300.000 ljudmi največja skupina priseljencev.
Vprašanje je tudi, ali bo Švica za ohranitev (vrnitev?) svoje različice »Blut und Boden« pripravljena plačati ekonomsko ceno. V minulih letih se je pred napadi mogočnih sosed in drugih že zamajala starodavna institucija bančne tajnosti.Če bo zdaj prizadet še izvoz, bodo na dolgi rok še lahko plačevali enega najvišjih življenjskih standardov na svetu? Najprej se ne bo zgodilo nič, saj referendumska pobuda švicarski vladi daje tri leta za sprejetje pristojne zakonodaje.
Lozanski profesor Dieter Freiburghaus celo ocenjuje, da je dovolj široko zasnovana, da morda ne bo prizadela bilateralnih sporazumov z EU. V časopisu Tagesanzeiger pa vseeno meni, da bo že negotovost zaradi referendumskih ciljev poslabšala odnose z EU, kar bodo še posebej čutili izvozno gospodarstvo in banke.
Vpliv na nekatere druge države EU, ki bi si morda želele podobnega scenarija, bo po njegovem prepričanju omejen: »Britanski premier David Cameron se res spogleduje z izstopom iz EU, hkrati pa dobro ve, da lahko le s priseljevanjem nadomesti hitro krčenje svojega prebivalstva.«
Švicarski analitik tudi spominja, da po referendumu iz leta 1992 švicarsko gospodarstvo dolgo ni zaznavalo rasti. »Seveda država zaradi tega ni propadla in tudi zdaj ne bo, sklepi, da tokratni referendum ne bo pustil sledi, so napačni.« Če bi zaprli meje, ne bi preživeli nekaj tednov, je prepričan. »Kdor resno zahteva popolnoma neodvisno Švico, se gre folkloro ali pa nima pojma o tesnih mednarodnih odnosih države.« Švicarji se bojijo izgube življenjskega standarda, verjame analitik, strah pred prevelikim naseljevanjem, prenatrpanimi vlaki, predragimi stanovanji in pozidano državo pa se mu zdi še posebej nerealen, ker so velika mesta, v katerih vse to že poznajo, glasovala proti omejevanju priseljevanja.
Opozorila Blocherjeve Švicarske ljudske stranke, da bo leta 2060 v državi več priseljencev kot prvotnih državljanov, so Švicarje vendarle spravila na noge in vprašanje, kako v Evropi svobodnega pretoka kapitala, uslug in ljudi ohraniti nacionalno identiteto, skrbi tudi druge manjše države. A to je najbrž mogoče tudi brez ogrozitve gospodarskega razvoja in blagostanja. Čeprav še vedno poseben primer, bo Švica drugim znova zgled ali pa opozorilo.
