Tiskane izdaje
Življenjska pot človeka mnogoterih imen (vsako od njih razkriva spoštovanje in ljubezen, ki sta ga do njega čutila južnoafriško ljudstvo in svet) se je danes zaključila v vasici Qunu, kjer je Nelson Mandela preživel del otroštva.
O tem, kako se je Južna Afrika poslovila od Madibe in kakšna je njegova zapuščina, smo se pogovarjali s Slovenko Tino Novak Kač, ki se je na jug afriške celine preselila pred dvema letoma.
Južna Afrika se je poslovila od svojega junaka, ikone boja proti apartheidu. Kakšno je bilo vzdušje te dni med ljudmi?
V prvih dneh po njegovi smrti je bilo čutiti žalost, a hkrati tudi ponos in hvaležnost. Na sredini spominski prireditvi v Cape Townu pa je bilo v ospredju praznovanje njegovega življenja in zapuščine.
Še vedno so bili trenutki, ko so se ob čustvenih in nostalgičnih govorih ljudem orosile oči, sicer pa so bili v ospredju ples, petje in veselje. Ljudje so večkrat spontano začeli prepevati Shosholozo, ljudsko pesem, ki govori o težkem življenju rudarjev v rudnikih zlata in diamantov.
Pravzaprav je bil sam dogodek velik poklon Tati, kot so ga klicali. Na stadionu se je zbralo več deset tisoč ljudi vseh ras in razredov, drug od drugem, kar je zagotovo njegov največji dosežek; pred tridesetimi leti bi bilo kaj takšnega nepredstavljivo. Neznanci so se objemali in pozirali pred fotografskimi objektivi. Nosili so njegove portrete, južnoafriške zastave so plapolale na vsakem koraku. Krasno doživetje.
Kljub dolgotrajni bolezni in pravzaprav čudežu, da je po tako težkem življenju in dolgoletnem boju z boleznijo dočakal tako visoko starost, nas je naznanilo njegove smrti vendarle pretreslo.
Že dlje časa se je ugibalo, kaj se bo v državi zgodilo po njegovi smrti. Bil je njeno vezivo. Kaj bo, ko veziva ne bo več? Z olajšanjem smo ugotovili, da ljudje čutijo, da morajo ohranjati njegovo zapuščino, se boriti za ideale, ki jih je postavil oče naroda.
Kako ste se poslavljali od Mandele? Zdi se, da se je življenje za nekaj dni ustavilo.
Ljudje so se Madibi poklonili z različnimi dogodki, vendar javno življenje ni zastalo. Šolarji so se prav na dan njegove smrti pognali na poletne počitnice, druge ustanove, podjetja, trgovski centri pa so ostali odprti.
Vsi mediji so bili preplavljeni s spominskimi prispevki o Madibi. Na televiziji so se vrstile dokumentarne oddaje o njegovem življenju, med oglasi se je pojavila njegova slika, na radiu so se vrstile pogovorne oddaje, spletne strani so bile polne njegovih fotografij in citatov, z SMS sporočili so spodbujali ljudi, naj pošiljajo svoje misli, v trgovskih centrih so se ljudje vpisovali v žalne knjige, ki jih bo prejela njegova družina. Madiba je vsepovsod, v mislih in fizično na fotografijah. Nihče ne govori o božiču. Tukaj je navzoč le duh Nelsona Mandele.
Kako so Južnoafričani videli Mandelo? Kličejo ga tudi Tata - v njem večinoma prepoznavajo očetovsko figuro?
Pravzaprav uporabljajo več imen, s katerimi ga naslavljajo. Predvsem temnopolto prebivalstvo ga kliče Tata, kar v jeziku Xhosa pomeni oče. Kličejo ga tudi Madiba (ime klana, kateremu je pripadal) pa Rolihlahla (njegovo rojstno ime). Nelson ga je poimenovala njegova učiteljica. V času britanskih kolonialistov je bilo namreč običajno, da je afriški otrok dobil angleško ime. Zakaj ravno Nelson, ni znano.
Zanimivo, da ga imajo radi prav vsi, ne glede na raso, starost ali gmotni položaj. Neverjetno je, da je državo, ki je bila tako razdeljena, povezal v eno, na miren in spravljiv način.
Koliko je bil v zadnjih letih sploh še navzoč v javnosti?
Mandela je bil, odkar je odstopil z mesta predsednika, zelo malo v javnosti, še manj v politiki. Ljudje v njegovem ožjem krogu vedo povedati, da ga je pestila demenca, zato so pazili, da bolezen ne bi okrnila njegove javne podobe.
Čeprav se je iz javnosti precej umaknil, so njegove ideje med ljudmi živele naprej. Še za življenja je imel status svetnika. Ljudi je osvojil ne le s politiko o enakosti, ampak tudi s svojo ljudskostjo in toplino. Z njegovo smrtjo so se čustva do njega le še poglobila.
Premierka Zahodne province Helen Zille je denimo dejala, da bo v zgodovini človeštva našel mesto med največjimi, kakor ga ima na primer Aleksander Veliki.
Od daleč je videti, da njegova politična doktrina ni imela kritikov in da nihče v Južni Afriki ne dvomi v njegov status legende.
Njegova politika praktično ni imela nasprotnikov, saj so mnogi belopolti prebivalci čutili, da je bil apartheid krivičen sistem, s katerim se niso poistovetili. Mnogi so mi govorili, da so ljudje različnih ras že prej živeli sicer ločeno, a povsem normalno, se med seboj pogovarjali in družili. Niso živeli skladno z umetnim sistemom, ki jim je bil vsiljen od zgoraj.
Politika složnosti, enakosti in pravičnosti praktično ni imela nasprotnikov. Danes je z odnosom do politike, ki je skorumpirana in izkoriščevalska, drugače.
Ko je na žalni slovesnosti v Johannesburgu v torek na oder stopil aktualni predsednik Južne Afrike in voditelj Afriškega nacionalnega kongresa (ANC) Jacob Zuma, se je del ljudi na stadionu odzval z jeznimi žvižgi. Kaj se bo zgodilo z ANC po smrti človeka, s katerim je gibanje raslo in se naposled povzpelo na oblast?
Mnogo ljudi, predvsem temnopoltih, je razočaranih nad današnjimi razmerami, ki so za večino od njih slabe. V predmestjih, kjer živi pretežno temnopolto prebivalstvo, je stopnja brezposelnosti več kot 50-odstotna, visoka je stopnja kriminala, veliko otrok ne hodi v šolo, upanje v boljši jutri usiha. Dejstvo je, da za to krivijo zdajšnjo oblast, ki je skorumpirana in oblastniška. Najvišji predstavnik oblasti Jacob Zuma, ki živi luksuzno življenje s svojimi štirimi ženami, je slab zgled. Pred dnevi je naslovnice časopisov polnila njegova nova zasebna posest, ki je s spremljajočimi objekti že manjša vas.
Največja bojazen privržencev vladajoče stranke je verjetno, da bi se ta v boju za oblast razklala. Afriški voditelji se od položaja ne poslovijo zlahka in zdi se mi, da je to ena večjih nevarnosti za Južno Afriko. Že zdaj je ANC večkrat predlagala spremembe, ki krepijo moč politike in zmanjšujejo vpliv državnih institucij, na primer ustavnega sodišča.
Kako mislite, da se bo stranka ANC odrezala na splošnih volitvah prihodnje leto? Ali ob vrsti korupcijskih škandalov še lahko upa v ohranitev večine v parlamentu?
Zaupanje v stranko, ki je pred dvema letoma praznovala stoletnico, upada. Težko rečem, kako se bo stranka odrezala na volitvah. Pričakovati je, da bo spet zmagala. Dejstvo je, da ima ogromno volilno bazo in bo vedno imela zasluge za svobodo. To je najvišja vrednota, ki je ne morejo spodkopati koruptivni politiki, ki zelo slabo vodijo državo.
Zapuščina apartheida je težka. Večina ga pozna kot sistem, ki je fizično ločeval belce, temnopolte in tistih iz večrasnih družin, ter po dejstvu, da so ljudje potrebovali potne liste za potovanje po lastni državi.
A to ni vse: med apartheidom se je šolala peščica temnopoltega prebivalstva, po 15. letu starosti pa je bilo šolanje praktično onemogočeno. Posledica so generacije brez znanja in delovnih navad, ki pa zdaj pričakujejo, da bo država poskrbela zanje in se tako nekako odkupila za povzročeno trpljenje.
Ko prispeš v državo, ti svetujejo, da za delovno silo raje zaposliš državljane sosednjih držav (iz Zimbabveja, Malavija in Konga), ki so jih ekonomske razmere v domovini prisilile v odhod, saj veljajo za bolj delavne.
Dogajajo se tudi protiapartheitski procesi. Podjetja, ki zaposlujejo temnopolto prebivalstvo, imajo prednost pri sodelovanju z državo, v javnih podjetjih so zaposleni skoraj izključno temnopolti, na fakultetah veljajo t. i. kvote. Letos je na primer na medicinski fakulteti v Cape Townu za študente prvega letnika na voljo 200 mest. Med vsemi razpisanimi mesti jih je belim moškim na voljo le osem. Najvišje na lestvici so temnopolte ženske, nato temnopolti moški, sledijo ženske in moški iz večrasnih družin, druge manjšine in na koncu bele ženske in povsem na repu beli moški. Umetna selekcija dolgoročno ne daje najboljših rezultatov.
Zanimivo je, da politika ni del vsakdanjih pogovorov. Ljudje se ne pogovarjajo o dnevnem redu politike, njenih ukrepih ali neučinkovitosti, čeprav jim politiki ponujajo še več »tem« za pogovor kot v Sloveniji. Živijo po svoje in se s politiko ne obremenjujejo.
Kako pomembna prelomnica za JAR je Mandelova smrt?
Sama smrt ni prelomnice, ker je bil že doslej bolj prisoten v duhu, idejah in kot podpornik vsemu, kar je sledilo njegovim idealom. Prelomilo se bo, ko se bo delavski sloj, v katerem prevladujejo temnopolti, sprijaznil, da so visoke plače povezane z ekonomsko učinkovitostjo. Trenutno se vrstijo stavke z nerealnimi zahtevki za visoke plače, ki hromijo gospodarstvo. Druga prelomnica bo, ko bo nezadovoljstvo z Zumo ogrozilo njegovo ponovno izvolitev, saj se, kot rečeno, afriški voditelji močno oklepajo svojih položajev.
Kakšna je njegova dediščina danes? Je Južna Afrika podobna tisti, o kateri je sanjal, za katero se je boril?
Njegova dediščina je izjemna, saj danes vse rase živijo skupaj v miru in svobodi. Vsi imajo pravico voliti. Realnost pa je tudi ekonomska razslojenost, zato je država še daleč od vseh Mandelovih idealov. Dokler temnopolto prebivalstvo ne bo bolj izobraženo in dokler bo v potnem listu še vedno navedena tudi barva polti, ne moremo govoriti o enakosti.
JAR se je razvijala v smeri, ki bi si jo Mandela želel, a je zdaj na razpotju. Manjka ji voditeljev, ki bi nadgradili temelje, ki jih je postavil. Voditeljev, ki bi manj hrepeneli po moči in ki bi delali v dobrobit naroda.
Kje, če sploh, mu je najbolj spodletelo?
V času svojega predsednikovanja je zanemaril resnost širjenja virusa HIV. Pozneje se je za to tudi opravičil in se boril za odpravo bolezni. A je JAR še danes med državami z največjo stopnjo okuženih z virusom HIV med prebivalci.
Prav tako mu ni uspelo vzgojiti naslednika s podobnimi vrednotami, ki bi udejanjal njegove ideale in o njih ne bi samo govoril.
Država ni idealna, vendar je zapuščina apartheida težka za vse strani. Pravi čudež je, kar so dosegli v zadnjih dvajsetih letih. Upajmo, da se bo našel pravi voditelj, ki bo državo povedel naprej.
