Tiskane izdaje
Srbski poslovnež Stanko Subotić je poskušal spremeniti Črno goro v Monte Carlo s tem, ko je kupoval najboljša zemljišča ob obali in obetavna razkošna letovišča. To je lahko počel tako, da si je sposodil 21 milijonov evrov v družinski banki črnogorskega premiera − posojila pogosto niso bila zavarovana, poplačati pa jih je bilo mogoče z enkratnim zneskom. Kot največji dolžnik banke se je skupaj z njo znašel v kočljivem položaju. Če posel ne bi bil uspešen, bi bankrotiral in morda bi z njim bankrotirala tudi banka, v katero so bile naložene velikanske vsote davkoplačevalskega denarja.
Centralna banka, ki ureja bančno poslovanje v Črni gori, ni bila zadovoljna s Subotićevimi posojili. In to upravičeno.
Udar slabih posojil
Med letoma 2007 in 2010 je centralna banka poslala šest skupin vrhunskih preiskovalcev in najela revizijsko hišo PricewaterhouseCoopers (PwC), da bi preverila poslovanje Prve banke. Odkrili so veliko nepravilnosti.
Sedem zaupnih poročil, ki jih je pridobila mendarodna organizacija preiskovalnih novinarjev OCCRP, dokazuje, da je družinska banka Đukanovićev večkrat kršila zakon in odobrila posojila, ki so kršila njena lastna pravila in načela dobrega bančnega poslovanja, da bi se tako lahko okoristili Đukanovićevi poslovni partnerji, sorodniki in prijatelji. Med najresnejšimi kršitvami so bila posojila, namenjena Subotićevim podjetjem.
Ko je bilo odobreno prvo posojilo, je bil Subotićev San Investments, katerega povezave z Đukanovićem smo razkrili včeraj, še sveže ustanovljeno podjetje, ki ni imelo prihodkov in poslovnega načrta, kar velja za temeljni pogoj, na podlagi katerega začne banka sploh razmišljati o posojilu. Poleg tega je Prva banka podjetju odobrila zelo dolg odloženi plačilni rok, do katerega družbi ni bilo treba poravnati niti enega obroka.
Sporna so bila tudi druga posojila podjetju San Investments, saj je bilo v nekaterih primerih posojilo mogoče poplačati v enkratnem znesku šele ob zapadlosti posojila. Prva banka je vodila pomanjkljivo evidenco in ni imela nikakršnih dokazov o tem, da so bila posojila podjetju San Investments ustrezno zavarovana. Đukanovićeva banka se je dobro zavedala, da je skupna vrednost posojil, odobrenih podjetju San Investments, močno presegla dovoljeno omejitev - 25 odstotkov obveznega kapitala banke -, zato je podatke o tem skrila pred preiskovalci, da bi se izognila sankcijam.
Med pregledi poslovanja so predstavniki banke celo izjavili, da je banka odobrila samo eno posojilo podjetju San Investments, preiskovalci pa so nato odkrili štiri posojila. Centralna banka je večkrat opozorila Prvo banko, naj preneha tvegano poslovati in začne upoštevati zakonske predpise.
Banka tega ni storila.
Zaradi milijonskih zneskov, ujetih v slabih posojilih, so se januarja 2008. v banki pojavile prve likvidnostne težave. Tudi mednarodni trgi so takrat postajali nemirni, vrednosti delnic na mednarodnih borzah so se zmanjšale za tretjino. Začenjala se je recesija, zato je čez noč zmanjkalo denarja za naložbe. Močno so se znižale tudi vrednosti nepremičnin. Do pomladi se je banka znašla v resnih težavah in ni mogla več izplačevati denarja, ki so ga varčevalci hoteli dvigniti s svojih hranilnih vlog. Velik del davkoplačevalskega denarja, ki ga je vlada posojala Đukanovićevim prijateljem, je izginil.
Osemindvajsetega aprila 2008 so Subotića aretirali na moskovskem letališču Šeremetjevo. Čeprav je Interpol izdal »rdeče obvestilo«, je Subotić brez težav dobil vizum. Srbija je zahtevala njegovo izročitev, vendar jo je Rusija zavrnila, zato so dva meseca pozneje, 26. junija, Subotića izpustili.
Pomoč mamilarskega kralja
Ko so Subotića izpustili na prostost, je imel San Investments vsaj 7 milijonov evrov na svojem depozitnem računu v Prvi banki.
Toda do oktobra 2008 je to hranilno vlogo zamenjala nova, vredna 4,2 milijona evrov. Po podatkih iz poročila centralne banke je nov denar nakazal Lafino Trade, podjetje iz Delawara v lasti bratov Duška in Darka Šarića, katerega povezave s Prvo banko smo razkrili v ponedeljek. Darko Šarić je vodil vplivno balkansko kriminalno organizacijo, ki je več let tihotapila kokain iz Južne Amerike v Evropo. V Srbiji so ga obtožili tihotapljenja več kot petih ton kokaina in pranja denarja, vrednega več kot 20 milijonov evrov.
Regionalni mediji so že dolgo sumili, da sta Šarić in Subotić nekako povezana. Ameriški urad za boj proti drogam (DEA) je leta 2009 v pismu argentinski zvezni policiji navedel, da je Subotić član Šarićeve kriminalne organizacije. DEA ni bil pripravljen odgovoriti na prošnje za potrditev njegove identitete. Subotić je sicer pozneje v nekem intervjuju izjavil, da je poznal Šarića, vendar ni nikoli posloval z njim.
Dokumenti črnogorske centralne banke so prvi javni dokaz o povezavi med njima.
Propad imperija
Subotić si je izposojal od Prve banke v imenu več podjetij. Medtem ko San Investments vedno znova ni zmogel poplačati svojih posojil, se je neko drugo Subotićevo podjetje - beograjski Futura Plus, upravljavec obsežne verige kioskov in distributer časopisov - sredi septembra 2008. prijavilo na razpis za privatizacijo Duvankomerca, črnogorskega podjetja za prodajo tobaka. Futura Plus je ponudila samo 2,1 milijona evrov - eden od preostalih ponudnikov je ponudil trikrat več -, a je kljub temu zmagala na razpisu. Potem ko se je podjetje večkrat izognilo podpisu pogodbe, se je 10. novembra 2008 umaknilo iz privatizacijskega postopka.
Subotiću, njegovim podjetjem in banki je namreč zmanjkalo denarja.
Dva tedna zatem je Đukanovićeva banka zaprosila vlado za 44 milijonov evrov visoko kratkoročno likvidnostno posojilo, s katerim bi rešili banko. Đukanovićevemu bankomatu za privilegirane je zmanjkalo denarja, poleg tega je upnikom in varčevalcem dolgoval 32 milijonov evrov.
Finančno pomoč je vlada odobrila 11. decembra. Črnogorski državljani so plačali račun za grehe Prve banke. Banka sicer trdi, da je vrnila denar državljanom, vendar je OCCRP ugotovil, da to najbrž ne drži.
Državljanom morda niti ne bi bilo treba plačevati tujih dolgov.
Prva banka je namreč omogočila Šariću, Subotiću in drugim, ki so bili odgovorni za propad banke, da so dvignili svoje depozitne vloge - prav tiste depozite, s katerimi so zavarovali svoja posojila.
To je bil še en dokaz o tem, kako tesno so med seboj poslovno povezani Šarić, Subotić in Đukanović.
Januarja 2009 so preiskovalci zapisali, da banka ni zarubila denarja s hranilnih vlog, »čeprav bi tako najlaže in najhitreje poravnala dolgove«. Centralna banka je zahtevala od Prve banke, naj proda slaba posojila in unovči zavarovanja, vrednost katerih je bila večinoma sporna, zlasti tistih, ki so bila povezana z vplivnimi posamezniki.
Vladno posojilo ni odpravilo težav banke.
Prvega februarja 2009 je Prva banka napovedala, da bo prodala Subotićev otok Sv. Nikola po izklicni ceni 28 milijonov evrov. Dan zatem je Subotićev Samuelson Corporation izdal izjavo za javnost, v kateri je sporočil, da se umika iz Črne gore, ker mu ni uspelo pridobiti potrebnih dovoljenj. Dolgov sploh ni omenil.
Pod pritiskom centralne banke je bila nepremičnina uvrščena na dražbo. Prva dražba ni bila uspešna. Sledili sta ji še dve, ki prav tako nista bili uspešni. Nihče ni javno izjavil, da ga zanima nakup Subotićevega otoškega zemljišča.
Toda v ozadju neuspešne dražbe se je že pripravljal skrivni dogovor, s katerim bi se izognili prihodnjim dražbam dragocene nepremičnine.
Še en premier stopi na oder
Sedemnajstega marca 2009 je centralna banka pozvala vlado, naj prevzame Prvo banko, ki je takrat objavila, da potrebuje še 110,6 milijona evrov, samo da bi preživela. Banka je bila skupaj s svojimi najpomembnejšimi varčevalci in upniki, najvplivnejšimi ljudmi v državi, v resnih finančnih težavah. Zato so začeli iskati pomoč v tujini.
Dvajsetega aprila 2009 je nekdanji tajski premier Taksin Šinavatra prispel v Liberijo s črnogorskim potnim listom. To je bilo težavno obdobje v Šinavatrovem življenju. Leta 2006 so ga odstavili z državnim udarom, zato je bil prisiljen zapustiti domovino. Toda Šinavatrovih težav še ni bilo konec - pet dni predtem so tajske oblasti preklicale veljavnost njegovega potnega lista.
Po črnogorski zakonodaji lahko osebi podelijo črnogorsko državljanstvo, če ni bila obsojena na zaporno kazen. Toda Šinavatro so v odsotnosti obsodili zaradi korupcije, Interpol pa je za njim izdal tiralico. Kljub temu je dobil državljanstvo. Predstavniki črnogorske oblasti niso odgovorili na vprašanje, kdo in zakaj je odobril dodelitev državljanstva Šinavatri.
Iz dokumentov pa je razvidno, da se je prav v tistem času, ko je Interpol iskal Šinavatro, v Prvi banki znašlo 15 milijonov evrov Šinavatrovega denarja, ki ga je nakazal dubajski odvetnik Halid M. Kadfur Al Mehairi. Prva banka je nujno potrebovala denar, saj je bilo njeno stanje že kritično, ker ni imela sredstev in ni vedela, kako naj se reši iz težav, Centralna banka pa je zahtevala, da gre v stečaj.
Al Mehairi ni nikoli izpolnil obrazca, ki ga mora izpolniti vsak varčevalec banke. Šele leto in pol pozneje so sodne listine razkrile, da je odvetnik nakazal denar v imenu Šinavatre.
Sodne listine razkrivajo, da je Šinavatra, ki je zaslužil denar s prodajo nogometnega kluba Manchester City, naročil odvetniku, naj v njegovem imenu opravi več finančnih transakcij. Med drugim mu je naročil, naj kupi hišo v Dubaju in odpre račun na njegovo ime v črnogorski banki.
Takrat je še vedno veljala Interpolova tiralica, zato je al Mehairi prepričal Šinavatro, naj raje odpre račun na ime Al Mehairija, da denarja ne bi mogli zaseči. Pozneje so preklicali tako obsodbo Šinavatre kot tiralico.
Al Mehairi je nakazal denar aprila 2009, vendar se dogovor s Šinavatro ni dobro končal.
Šinavatra je pozneje obtožil odvetnika, da je poneveril denar. Al Mehairija so nazadnje oprostili obtožb o poneverbi in ponarejanju, vendar so ga obsodili zaradi zlorabe zaupanja in ga za tri leta poslali v zapor.
S 15 milijoni evrov je Šinavatra leta 2009 postal ena od petih najpomembnejših strank v banki.
Pregledovalci iz revizijske hiše PwC so med drugim povprašali banko tudi o tej skrivnostni hranilni vlogi. Banka jim je nazadnje vendarle pokazala Al Mehairijevo pismo, s katerim jih je pooblastil, da lahko denar uporabijo kot zavarovanje za posojilo Subotićevemu podjetju San Investments.
Tridesetega septembra 2009 so Subotićeva podjetja dolgovala Prvi banki 17,3 milijona evrov. Istega dne sta banka in San Investments podpisala sporazum o razdelitvi dolga na dve posojili - prvo za 2,3 milijona evrov in drugo za 15 milijonov evrov. Drugo, višje posojilo je bilo zavarovano z Al Mehairijevo hranilno vlogo, kar pomeni, da je bilo Šinavatrov denar mogoče uporabiti za poplačilo posojila, vendar so v pogodbo dodali zelo nenavadno določilo. Banka bi lahko denar, namenjen zavarovanju posojila, zasegla samo s pisnim soglasjem Al Mehairija.
Februarja 2010 je Prva banka obvestila centralno banko, da je bil dolg podjetja San Investments - znašal je 15 milijonov evrov, namenjen pa je bil nakupu otoka Sv. Nikole in financiranju več drugih naložb - poplačan z Al Mehairijevim denarjem.
Toda centralna banka je v svojih poročilih ugotavljala, da je Prva banka pristojnim organom večkrat pošiljala napačne podatke, zlasti o bančnih računih, povezanih s privilegiranimi osebami, pogosto pa tudi o denarju, namenjenemu za zavarovanje posojil. Predstavniki centralne banke so večkrat opozorili banko, da so njeni dokumenti pomanjkljivi, nepopolni ali pa si nasprotujejo.
Al Mehairi bi moral postati lastnik zemljišča, če so z njegovim denarjem, namenjenim zavarovanju posojila, poplačali posojila podjetja San Investments, toda dokumenti kažejo, da je Đukanovićeva banka vse do danes obdržala hipoteko. To dejstvo odpira vprašanje, ali so tudi tokrat pripravili samo navidezne dokumente, da bi z njimi preslepili centralno banko.
Skrivnostni kupci
Subotić je do konca leta 2009 izgubil ali prodal skoraj vse svoje premoženje v Črni gori.
Đukanovićeva vlada mu je naredila še eno uslugo. Njegovo premoženje je zaseglo posebno sodišče v Beogradu. Toda vlada je preklicala odločitev sodišča, da bi Subotić spet lahko prevzel nadzor nad svojim osebnim premoženjem in ga prenesel (med drugim hotel Villo Montenegro in drugo premoženje) na podjetje Manola Management. Podjetje je registrirano na Britanskih deviških otokih, v davčni oazi, ki omogoča prikrivanje lastništva.
Petindvajsetega novembra 2009 je Đukanovićeva banka prevzela lastništvo nad zemljiščem blizu butičnega hotela Villa Montenegro na Sve. Štefanu. S tem je ustregla centralni banki, ki je naročila Prvi banki, naj zmanjša dolgove s prodajo premoženja dolžnikov, ki niso odplačevali svojih posojil.
Đukanovićeva banka je Subotiću še enkrat priskočila na pomoč. V skladu z določili nenavadnega sporazuma je Prva banka, če bi se kadar koli odločila prodati to zemljišče, Subotiću podelila predkupno pravico.
Mesec dni zatem je Samuelson Corporation prenesel lastništvo nad podjetjem San Investments na Velo Business Services - družbo, ustanovljeno na Britanskih deviških otokih samo dva meseca pred tem. Cena prenosa je znašala 11 milijonov evrov, ravno toliko, kolikor je Samuelson sprva posodil podjetju San Investments.
Leto dni pozneje je Subotićev San Investments spet zamenjal lastnika, in to ponovno za 11 milijonov evrov: tokrat je njegova lastnica postala panamska družba Adriatic Overseas Holdings. Resnično lastništvo obeh podjetij ostaja skrito za odvetniki in pooblaščenimi osebami.
Vemo, kdo je ena od oseb, ki poznajo resnico. Pred prevzemom podjetja San Investments je podjetje, ki je registriralo družbo Adriatic Holdings, poslalo pooblastilo za zastopanje te družbe na naslov Petra Ivanovića - Đukanovićevega zaupnika in sodelavca, ki je hkrati tudi minister za kmetijstvo in razvoj podeželja. Pooblastilo je pooblaščalo odvetnico Zorico Đukanović (povezava z Milom Đukanovićem ni potrjena), da je lahko zastopala družbo. Zorica Đukanović je med drugim zastopala premierjevega brata Aca Đukanovića, družino pokojnega Darka Dudića, Šarićevega sodelavca, pa tudi Jovico Lončarja, še enega Šarićevega sodelavca.
Ivanović je odklonil pogovor z novinarji OCCRP.
Oktobra 2011. so Subotića v Srbiji obsodili zaradi zlorabe uradnega položaja na šestletno zaporno kazen. Subotić se je pritožil in sodišče je odredilo ponovitev sojenja, ki se še ni končalo.
Čeravno novi lastnik nepremičnine ni znan, pa je še vedno povezan s Šarićem in Đukanovićem, državljani Črne gore pa so plačali za izgube Subotićevih slabih naložb. Vodja centralne banke, ki je poskušala izvajati nadzor, je bil zamenjan z uslužbencem Prve banke, ki je bila v samem središču posla. Ni znano, kateri novi posli se odvijajo v tem trenutku.
In črnogorskih Havajev še vedno niso zgradili.
***
Povezane dokumente si lahko ogledate tukaj.
