V Vatikanu so nagnali »božjega bankirja«

Rim – »Božji bankir« Ettore Gotti Tedeschi, ki ga je papež Benedikt XVI. ustoličil pred tremi leti, da bi v papeški banki uvedel red, se je moral posloviti. Nagnali so ga člani nadzornega sveta. Ravnali so, kakor jim je ukazal šef papeške vlade, državni tajnik Tarcisio Bertone, pravijo.

Za vatikanskim obzidjem je zadnje čase tako zelo vrelo, da se zdi popolnoma normalna novica o tem, da je lonec spet enkrat razneslo. Toliko nasprotij je med strujami in toliko nejasnosti v finančnih strukturah, da tega niso dovolili urejati niti papeževemu odposlancu, zaupnemu kadru Opusa Dei, v strokovnih krogih spoštovanemu bankirju Ettoru Gottiju Tedeschiju, dolgoletnemu direktorju španske banke Santander v Italiji.

Leta 2009 je zaradi cele vrste nepravilnosti papež Ratzinger pripeljal Gottija Tedeschija, ker je hotel počistiti hlev in narediti red. Da bi mu olajšal delo in da bi se vatikanska banka lahko v Evropi pojavila na »belem seznamu« zaupanja vrednih bank, ne pa več na črni listi pralnic denarja, kakor doslej, je papež leta 2010 s svojim Motu Proprio ukazal popolno revizijo delovanja vatikanske banke.

Takrat je namreč italijansko sodstvo zaradi starih grehov in pranja denarja zaseglo 23 milijonov evrov, Gottija Tedeschija in njegovega direktorja Ciprianija pa naznanilo. Papež je – v podporo Gottiju Tedeschiju – vzpostavil kardinalski nadzor nad financami, za šefa pa postavil kardinala Attilia Nicoro.

Pa ni šlo, kar se je namenil Gotti Tedeschi in poskušal podpirati kardinal Nicora. Letos, že na začetku leta, sta državni tajnik kardinal Bertone in njegov pribočnik kardinal Giuseppe Bertello ukazala uveljaviti interni zakon, s katerim sta kardinalu Nicori in predsedniku Gottiju Tedeschiju posredno odvzela polnomočja.

Oblast nad financami je prevzelo državno tajništvo, revizije in čistke je bilo konec. Nicora in Gotti Tedeschi sta protestirala, njuno mnenje so delili tudi v Svetu Evrope, kjer sumijo, da je v Vatikanu akcije proti reciklaži konec.

Ko so mu izrekli nezaupnico, so nadzorniki vatikanske banke njenemu odslovljenemu predsedniku očitali vse mogoče, tudi neizpolnjevanje nalog, pranje denarja, netransparentno poslovanje, delo v korist drugih, politično vmešavanje.

Nekaj mesecev je moralo miniti od Bertonejevega posega, da je počilo in da se je pravzaprav izkazalo za resnično, kar so ti in oni cerkveni dostojanstveniki prodajali novinarjem že nekaj časa. Pred dnevi se je v knjigarnah pojavila tudi knjiga Njegova svetost, v kateri so med drugim pricurljale v javnost tudi nekatere novice o »božjih financah«.

Za obzidjem novic iz knjige Gianluigija Nuzzija niso zanikali, pač so avtorja obtožili, da zlonamerno in kriminalno posega v papeževo zasebnost. Iskati so začeli tudi ljudi iz svojih vrst, ki so kradli dokumente, nekatere menda kar neposredno iz papeževega stanovanja.

Institut za religiozna dela IOR, kakor uradno imenujejo vatikansko banko, je na videz urejena ustanova, nekakšna hranilnica, ki posluje v dobro zaposlenih v Vatikanu, pa tudi drugih duhovnikov, redovnic in redovnikov. V resnici, pravijo kritiki, zlasti tisti za obzidjem, gre za Potemkinovo vas. Ko je v »božji hranilnici« počilo in zasmrdelo pred tremi desetletji, so šteli tudi mrtve, tedanji šef IOR Marcinkus pa je izginil, se skril v ZDA in pozneje tam tudi umrl