V Veliki Britaniji je zdravstvo veliko bolj digitalizirano

Že od nekdaj si je želel dobiti izkušnje iz tujine; po pregledu in obisku držav ter njihovih prestolnic je Žan Virtnik ugotovil, da je London edino mesto, kjer se je – tudi zaradi jezika – počutil dovolj samozavestnega, da bi v njem živel. Njegov cilj je bil, da se preseli do konca leta 2017, da mu brexit ne bi pokvaril načrtov, če bi želel tam ostati. Po petih letih ve, da je London čudovit dom, kjer se vidi tudi v prihodnje.

Danes dela kot vodja trga za Veliko Britanijo v mednarodnem informacijskem podjetju, ki deluje na področju digitalne transformacije zdravstva. Pisarne imajo v Ljubljani, Londonu, na Nizozemskem in na Dunaju.

Kot pojasni, je pred nekaj leti skrbel za implementacije projektov, usklajeval je pogodbe z naročniki, danes pa se ukvarja s strateško prodajo. Imel je nekaj izkušenj z marketingom in ekonomijo, dodatno znanje je nabiral prek spletne harvardske poslovne šole. In kaj konkretno delajo v podjetju?

»Za eno od regij v Angliji smo, denimo, implementirali rešitev za paciente, ki so imeli diagnosticiranega raka, preživeli zdravljenje in pri katerih je glede na klinični protokol obstajala majhna verjetnost, da se jim bo rak ponovil. Pacienti – z rakom na dojki, na prostati, s črevesnim in ginekološkim rakom – gredo na petletni program. Rešitev jim je omogočila, da ostanejo v stiku s svojo oskrbno ekipo in se na letni ravni udeležijo vseh terminov.« Sogovornik na primeru ženske z rakom na dojki ponazori delovanje sistema: pacientka mora imeti enkrat na leto mamogram, da preverjajo, ali se je rak ponovil. V podjetju, za katero dela, so poskrbeli za digitalizacijo tega programa, da ima klinična ekipa dostop do vseh relevantnih dokumentov; denimo rezultatov testov, kliničnih dopisov, da je pot pacienta po zdravljenem raku definirana in jasna ter pregledna.

Če je sistem učinkovit, se zdravnik lahko bolj posveti pacientom

Kot nadaljuje, pacienti po odhodu iz bolnišnice pogosto ne dobijo veliko informacij, mogoče le brošuro, potem pa so bolj ali manj prepuščeni sami sebi. »S temi programi je drugače, spremljajo lahko prihodnje termine, imajo dostop do kredibilnih informacij, dobijo napotke, kako naj si na primer pregledujejo dojke.« Projekt so delali z angleško državno zdravstveno službo (NHS), ki sicer, kot pove sogovornik, ne slovi po učinkovitosti, a z mnogimi projekti poskušajo to izboljšati in zmanjšati pritisk na njihove time. »Imajo premalo medicinskih sester, zdravnikov, potreba po zdravstvenih storitvah pa je veliko večja, in če so sistemi učinkovitejši, bodo lahko ta čas namenili pacientom. Pred kratkim sem govoril z zdravnikom, ki je rekel, da le 15 odstotkov svojega časa nameni pacientom, preostalih 85 odstotkov pa administraciji. To je ogromna težava.«

Kot pojasni, je britanski zdravstveni sistem precej bolj digitaliziran od slovenskega. Imata pa veliko skupnih težav, od pomanjkanja zdravnikov in medicinskih sester do predolgih čakalnih dob, ki so se s covidom še podaljšale. Sam z NHS nima slabih izkušenj, a prizna, da se pri resnejših težavah zaradi čakalnih vrst raje obrne na zasebno zdravstvo.

Digitalizacija je nujna

Tako kot v Sloveniji, kjer so januarja stavkali pacienti, stavka zdravnikov pa je bila po pogajanjih s Fidesom odpovedana, v načrtu je zdravstvena reforma, so tudi v Veliki Britaniji decembra stavkale medicinske sestre, saj se država spopada z visoko inflacijo in vse višjimi življenjskimi stroški. »O stavki razmišljajo tudi mladi zdravniki, kajti njihova plača je približno takšna kot leta 2005, kar je ob inflaciji in stroških nepredstavljivo. Stanovanja v Londonu so vse dražja, življenjski stroški se višajo, kar vse močno vpliva na zdravstveni sistem. Če se ljudje ne bodo odločali za medicino, ker se jim ne izplača, bo to v prihodnje lahko še večja težava.« Potreba po digitalizaciji se, kot pravi, kaže na vseh področjih, a ljudje, ki so, denimo, 30 let delali predvsem na analogen način, se bojijo sprememb, tako kot mnogi pacienti, nevajeni »tehnologije«. Vsekakor pa bi bilo precej lažje – s tem se ukvarjajo tudi v njihovem podjetju –, če pacient ne bi vsakemu zdravniku posebej razlagal svojih težav, ker bi imeli ti na vsakem koraku možnost vpogleda v njegovo zdravstveno ozadje. »Ena od prednosti našega podjetja je, da imamo vse rešitve v skladu z mednarodnimi zdravstvenimi IT-standardi. Ti določajo, kako deliti klinične informacije in dokumente; da ko prideš k specialistu, ne nosiš s seboj fotokopij od osebnega zdravnika.«

Najbolj pogreša slovensko hrano

Žan Virtnik pravi, da rad živi v Londonu. Mesto je odprto, multikulturno, veliko je muzejev, koncertov. Prizna, da najbolj pogreša domačo kuhinjo, ki je neprimerljivo boljša od britanske. V Londonu sploh ne dežuje ves čas, na rahlo pršenje se človek navadi. Pravi kaos pa nastane ob »ekstremnih razmerah«, ko na primer zapade nekaj centimetrov snega, v smehu doda. Tudi kadar se temperatura spusti nekaj stopinj pod ničlo, razglasijo alarm in opozarjajo na »nizke temperature«, mi razlaga v času, ko je tudi Slovenijo pobelil sneg.

V mestu, kjer ni poznal skoraj nikogar, je potreboval vsaj dve, tri leta, da si je našel socialni krog, hobije. Britanci so precej manj neposredni od Slovencev, česar se je ob preselitvi težko navadil. So pa precej navezani na monarhijo.

Britanci čutijo pripadnost monarhiji

Ob zadnjem dogajanju in nedavnem izidu knjige princa Harryja Spare (Rezerva) sva spregovorila tudi o tem. »Ljudje so vsekakor nekako zaščitniški do kraljeve družine. Zavedajo se afer v delovanju te 'institucije', kakor sta jo poimenovala Harry in Meghan. Vedo za njene rasistične poglede, rigidnost, a kljub temu čutijo, da ji pripadajo. Do kraljeve družine so veliko bolj zaščitniški, kot smo Slovenci do predsednika oziroma predsednice države. Mogoče v Sloveniji premalokrat poudarimo, pohvalimo stvari, ki so dobre. Vsekakor je pokojna Elizabeta II. v očeh Britancev zapisana zelo dobro. Tudi moji prijatelji Britanci oziroma ljudje, ki so tu rojeni, čutijo neko pripadnost monarhiji, a ne tolikšne, da bi hodili okoli Buckinghamske palače in se zgrinjali k njej.«