Kako in kdaj je človek udomačil konja
Konji so že pet tisočletij neločljivo povezani s človekovo zgodovino. Bili so naše prvo transportno sredstvo, imeli so pomembno vlogo v kmetijstvu, vojskovanju in športu. Toda zgodba o tem, kje in kako so bili sodobni konji prvič udomačeni, je že desetletja zavita v tančico skrivnosti.
Pred kratkim se je velika mednarodna skupina strokovnjakov za evolucijsko zgodovino konj le dokopala do nekaterih odgovorov. Rezultati razkrivajo pomembna dognanja tako o konjih kot o zgodovini in kulturi človeštva, hkrati pa vzbujajo celo vrsto novih vprašanj.
»Od vseh živali so imeli konji po vsej verjetnosti največji vpliv na človeško zgodovino,« pravi paleogenetik Ludovic Orlando, direktor centra za antropobiologijo in genomiko v Toulousu. »Omogočili so nam hiter transport do območij, do katerih z lastnimi nogami nismo mogli.« Tako so med drugim pripomogli k razvoju mest, svoj pečat pa so pustili tudi v sodobnem prometu in industriji. »Pomislite na konjsko moč pri avtomobilih. Ta enota namreč ni nastala kar tako, to je bila meritev za merjenje hitrosti vozila v primerjavi s hitrostjo konja,« pojasnjuje.
Stara vprašanja, novi odgovori
Glede na izreden pomen konj skozi zgodovino si prof. Orlando v okviru projekta Pegasus prizadeva pojasniti številne vidike o tem, kako in kje so bili udomačeni sodobni konji. Z najnovejšimi genetskimi tehnikami so prišli do novih odkritij in ovrgli nekaj prejšnjih ključnih hipotez o tem procesu in z njim povezanih ugotovitev o gibanju ljudi in kultur. »Presenetilo nas je, da se je vsakič, ko smo že mislili, da nekaj razumemo, izkazalo, da ni tako,« razlaga Orlando. »Zato smo vsako vprašanje, ki smo si ga zastavili, ponovno preverili.«
Pred študijo je prevladovalo mnenje, da so vsi današnji domači konji potomci najstarejše priznane populacije domačih konj, ki naj bi jih pred 5500 leti ukrotili Botajci na severu današnjega Kazahstana. Toda Orlando je s svojo ekipo prišel do drugačnih ugotovitev, ko je analiziral DNK iz starodavnih kosti, sekvenciral genome 20 konj ljudstva Botaj in 22 konj iz celotne Evrazije v zadnjih 5000 letih ter jih primerjal s 46 objavljenimi genomi starodavnih in sodobnih konj.
Odkrili so, da so bili konji ljudstva Botaj pravzaprav predniki przewalskih ali mongolskih divjih konj (Equus ferus przewalskii), ogrožene vrste, ki danes živi v Mongoliji, kamor so jih znova naselili v zadnjih treh desetletjih, potem ko so zunaj ujetništva izumrli. Analiza je pokazala, da imajo današnji domači konji manj kot tri odstotke skupnih prednikov z botajskimi.
Poleg tega ta ugotovitev nakazuje, da so bili konji udomačeni več kot enkrat, in hkrati izpodbija prejšnje prepričanje, da so przewalski konji zadnji resnično divji konji na svetu – v resnici so ti konji preostali divji potomci botajskih konj. »To je bilo res osupljivo odkritje,« pravi Orlando. »Tisti, za katere smo mislili, da so predniki vseh udomačenih konj, so bili v resnici predniki edinih pravih divjih konj.«
Čeprav so v zadnjem času nastala razhajanja glede tega, ali so bili botajski konji sploh udomačeni, so ugotovitve študije pomenile, da sodobne domače pasme konj izvirajo od nekod drugod. »Vprašanje bo ostalo brez odgovora, dokler ne odkrijemo pravega vira procesa udomačitve, ki je privedel do razvoja konj, kot jih poznamo danes,« pojasnjuje Orlando.
Da bi stvari prišel do dna, je sestavil ekipo 161 raziskovalcev z različnih področij, med njimi so tudi arheologija, paleogenetika in lingvistika. Preučili so 273 genomov starodavnih konj iz celotne Evrazije, ki izvirajo iz obdobja do 50.000 let pred našim štetjem, ter deset genomov sodobnih konj, da bi prikazali njihovo širjenje skozi čas. Za ugotavljanje starosti vzorcev kosti so uporabili radiokarbonsko datiranje.
V študiji, objavljeni oktobra lani v reviji Nature, so ugotovili, da današnji udomačeni konji izvirajo iz zahodnoevropskih step, z območij ob rekah Don in Volga v današnji Rusiji, iz obdobja okoli 2200 let pred našim štetjem. Prevlada teh konj se je nato hitro širila in v naslednjih nekaj sto letih nadomestila vse populacije divjih konj od Atlantika na zahodu do Mongolije na vzhodu. »Kot bi se zgodilo čez noč. Začelo se je v eni regiji in se kot ogenj razširilo po vsem svetu,« razlaga Orlando.
Raziskovalci so odkrili prilagoditve v dveh genih, GSDMC in ZFPM1, ki sta povezana z bolečinami v hrbtu ter vedenjem in agresivnostjo, kar bi lahko pojasnilo, zakaj so bili ti konji bolj priljubljeni od drugih. Spremembe omenjenih genov so morda omogočile, da so bili konji krotkejši in so imeli močnejši hrbet, zaradi česar so bili bolj primerni za jahanje. »Mogoče je imela ta vrsta srečo, da je imela v sebi prave mutacije, zaradi katerih so bili konji bolj krotki in bolj primerni za transport,« pravi francoski raziskovalec.
Vpliv na migracije
Ugotovitve so zamajale tudi nekatera dognanja o vplivu konj na migracije in razvoj kultur. Tako so znanstveniki domnevali, da je jahanje povezano s širjenjem stepskih pastirjev iz kulture, imenovane Jamnaja, v Evropo okoli 3000 let pred našim štetjem, kar je pripomoglo tudi k širjenju indoevropskih jezikov. Ker pa se je to zgodilo še pred udomačitvijo konj, kot ugotavlja opisana študija, kaže, da morda ta dva dogodka nista povezana. Po Orlandovih besedah je bilo to še eno odkritje, ki ga niso pričakovali. Nasprotno pa je širjenje udomačevanja konj potekalo hkrati s širjenjem in razvojem konjske opreme, kot so vozovi in konjske vprege, po Aziji ter skladno s širjenjem indoiranskih jezikov v Aziji.
Med drugim so v študiji projekta Pegasus še ugotovili, da so nomadski skitski pastirji, ki so v prvem stoletju pred našim štetjem živeli v stepah Srednje Azije, uporabljali način vzreje, pri katerem so konje izbirali glede na barvo dlake in močne prednje noge ter razvoj mlečnih žlez. Raziskovalci so namreč odkrili različice, povezane s temi spremembami.
Prikaz širše slike
Raziskave na tem področju torej ne omogočajo le vpogleda v zgodovino in evolucijo, temveč nam razkrivajo tudi možne ukrepe za dobro počutje in ohranjanje konjskih vrst. V študiji, ki je ob objavi vsebovala najobširnejšo časovno serijo DNK za nečloveški organizem, so raziskovalci razkrili, da se je genska raznolikost ohranila še tisočletja po prvi udomačitvi konj, nato pa se je v zadnjih dveh stoletjih zmanjšala za 16 odstotkov, kar je podlaga za preučevanje morebitnih negativnih vplivov sodobne vzreje. Poznavanje preteklosti konj lahko pripomore tudi k strategijam ohranjanja konjskih vrst z dejavnostmi, kot je vračanje živali v divjino. »Odgovori na ta vprašanja niso namenjeni le znanosti. Ljudem, ki sprejemajo odločitve, lahko denimo povemo, katere populacije je treba prednostno obravnavati pri vračanju v divjino.«
Prof. Orlando upa, da se bo na temelju dosedanjih ugotovitev projekta lahko še bolj poglobil v podrobnosti o preteklosti, saj je še veliko vprašanj neodgovorjenih. »Nekatere dele zgodovine želimo ponovno interpretirati in preučiti moč, ki so jo nekatere civilizacije morda imele nad drugimi prav zaradi konjev.«
»V okviru programa Pegasus smo si prizadevali ustvariti največjo zbirko fosilnih vzorcev konj iz celotne Evrazije. Bogastvo teh najdb in prednosti sodobnih tehnik genomskega sekvenciranja omogočajo odkrivanje razvoja na najrazličnejših področjih, od biologije in sociologije do arheologije, zgodovine in jezikoslovja.«
–––
Raziskave, omenjene v tem članku, je financirala Evropska unija. Članek je bil prvotno objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.
