Nacistična zdravnica, ki je uničevala otroštva
Priročnik Nemška mati in njen prvi otrok Dr. Johanne Haarer je usmerjal vzgojo otrok v tretjem rajhu in zaznamoval življenje celih generacij.
Odpri galerijo
Priročnik naj bi bil v pomoč materam pri vzgoji otrok v močne, zveste in poslušne privržence nacističnega režima.
Foto Shutterstock
Priročnik o vzgoji in negi dojenčkov Die deutsche Mutter und ihr erstes Kind (Nemška mati in njen prvi otrok) zdravnice Johanne Haarer, ene od najbolj vplivnih žensk tretjega rajha, so imela na svojih knjižnih policah številna nemška gospodinjstva. Knjiga, ki jo je avtorica napisala na pobudo založnika, fanatičnega nacionalsocialista Juliusa Friedricha Lehmanna, je prvič izšla leta 1934. Prodali so približno 1,2 milijona izvodov, od tega več kot polovico po koncu vojne.
Psihoterapevti ugotavljajo, da je takšna vzgoja pri mnogo otrocih v Nemčiji povzročila motnje navezanosti, ter opozarjajo, da bi se njeni škodljivi učinki lahko prenašali na naslednje generacije. Raziskave razvojnih psihologov, kot so John Bowlby, Mary Ainsworth in Daniel Stern, so namreč pokazale, da je uravnovešenost človeka v življenju, kvaliteta njegovih odnosov s soljudmi ter zmožnost spoprijemanja s krizami in konflikti, močno odvisna od varne navezanosti otroka na starše oziroma druge osebe, ki zanj skrbijo, zlasti v prvih 18 mesecih življenja.
Knjigo Johanne Haarer, ki je materam priporočala, naj otroke vzgajajo s trdo roko in čim manj čustvene povezanosti, so uporabljali v nacističnih programih izobraževanja žensk, ki naj bi »arijskim« materam po vsej državi vcepili ustrezna pravila nege dojenčkov. Pretirani nežnosti se je treba izogibati za vsako ceno, je svetovala. Do leta 1941 se je tega usposabljanja udeležilo več kot tri milijone žensk. Poleg tega je bil priročnik, ki naj bi bil materam v pomoč pri vzgoji otrok v močne, zveste in absolutno poslušne privržence nacističnega režima, na vidnem mestu v vrtcih in centrih za nego otrok, opozarja nemška psihologinja in novinarka Anne Kratzer v članku, objavljenem v reviji Scientific American Mind.
Dr. Johanna Haarer (1900–1988), specialistka za pljučne bolezni, mati petih otrok in prepričana nacionalsocialistka, je bila med nacistično diktaturo najuspešnejša avtorica na področju nege dojenčkov in vzgoje otrok. Kot je razvidno iz Cobissa, imamo v slovenskih knjižnicah samo en izvod knjige Die deutsche Mutter und ihr erstes Kind, in sicer v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.
Čeprav potrebujejo otroci za uspešen razvoj telesni in čustveni stik, je Johanna Haarer svetovala, naj bo takšnih stikov čim manj, celo ob rojstvu. Otroka je treba nahraniti, okopati in obrisati, potem pa ga je treba pustiti popolnoma samega, je zapisala. Priporočala je, naj se dojenčka takoj po porodu izolira za 24 ur. Poleg tega bi morala mati s svojim otrokom že od samega začetka govoriti v »razumni nemščini«, ne pa v »neumno popačenem otroškem jeziku«, in če otrok joka, naj joka. »Draga mati, bodi trdna!« je poudarjala.
Stroga pravila naj bi veljala tudi za spanje. S prepričljivostjo medicinske avtoritete je zapisala: »Najbolje je, da ima otrok svojo sobo, kjer ga lahko pustite samega. Če začne jokati, je najbolje, da ga ignorirate. Nikar ga ne dvigujte iz postelje, ne nosite ga naokoli, ne zibajte ga, ne božajte, ne držite v naročju in tudi ne dojite. Sicer bo otrok hitro razumel, da mora samo jokati, pa bo pritegnil sočutno dušo, ki bo poskrbela zanj. V kratkem bo to zahteval kot svojo pravico in vam ne bo dal miru, dokler ga ne boste spet nosili, zibali ali pobožali – tako nastane majhen, toda neumoren hišni tiran!«
Velikemu uspehu priročnika Nemška mati in njen prvi otrok je leta 1936 prav tako pri Lehmannovi založbi sledila enako priljubljena knjiga Unsere kleinen Kinder (Naši mali otroci), s katero je Johanna Haarer želela pomagati materam pri vzgoji otrok med drugim in šestim letom. Podobno kot prvi, tudi ta priročnik temelji na treh vzgojnih načelih: »Brez popustljivosti! Ne preveč pozornosti! Ne preveč sočutja!« Tudi to knjigo hrani v enem izvodu NUK.
Leta 1939 je pri isti založbi izšla otroška knjiga Johanne Haarer Mutter, erzähl von Adolf Hitler! (Mati, pripoveduj mi o Adolfu Hitlerju). Delo, opremljeno s sugestivnimi ilustracijami Rolfa Winklerja, je v pravljičnem slogu in v otroku razumljivem jeziku propagiralo antisemitizem. Avtorica je spretno uporabila psihološke značilnosti pripovedne situacije, v kateri otroci z zanimanjem poslušajo materino zgodbo. Knjiga skozi dramatično pripoved spodbuja negativne predsodke do Judov in opisuje, kako srečno je lahko nemško ljudstvo, da ima človeka, kot je Adolf Hitler – ni le rešitelj Nemčije, temveč celotnega sveta.
Judje, ki jih ponazarja družina Veichestein, so sovražniki nemške rase, avtorica jih prikazuje kot skrajno zlonamerne, medtem ko so Arijci, kot na primer mati Wieland, seveda dobri ljudje. Na koncu otroke poziva, naj se pridružijo Bund Deutscher Mädel (Zvezi nemških deklet) ali Hitlerjugend (Hitlerjevi mladini), da bodo dekleta in fantje, ki poslušajo, postali dobri, sposobni in pogumni firerjevi privrženci. Knjiga, ki obsega 248 strani, je bila do leta 1943 prodana v več kot 500.000 izvodih, dva izvoda pa si v Sloveniji lahko ogledamo v Univerzitetni knjižnici Maribor.
Johanna Haarer je bila po porazu Nemčije leta 1945 aretirana. Petnajst mesecev je preživela v treh ameriških internacijskih taboriščih, in sicer v Stephanskirchnu, Moosburgu in Ludwigsburgu. Po besedah dveh od njenih hčera svojih prepričanj ni nikoli spremenila, ostala je neomajna nacistka. Otroci z njo o zločinih in posledicah tretjega rajha niso govorili. Preteklost je bila preprosto zamolčana. Ko se je pogovor po naključju približal tej temi, je rekla: »Tako je zdaj, to pa je bilo pred veliko leti, tega ne morete presojati, saj ne veste, kakšni časi so bili takrat.«
Leta 1949 se je prodajna uspešnica Nemška mati in njen prvi otrok ponovno pojavila na zahodnonemškem knjižnem trgu, popravljena in očiščena najbolj grobega nacističnega besedišča. Zdaj se je imenovala samo Mati in njen prvi otrok. Knjigo so v nadaljnjih desetletjih izdali v več ponatisih in je še vedno v prodaji, s spremembami, ki zakrivajo njen prvotni izvor, ideologijo in leto prve izdaje. Po letu 1950 je prišla na trg tudi predelana izdaja knjige Naši mali otroci, ki so jo prav tako večkrat ponatisnili.
O vzgojnih načelih in vsebini knjig Johanne Haarer so javno podvomili šele sredi osemdesetih let. Prvo kritično analizo priročnika Nemška mati in njen prvi otrok je leta 1988 objavila psihoterapevtka Ute Benz v publikaciji Dachauer Hefte, z njo je opozorila na patološke posledice trde nacistične vzgoje za duševno zdravje nemškega prebivalstva. Ob tem je psihoanalitik Michael Ermann, vodja raziskovalnega projekta Vojno otroštvo, ki je med letoma 2003 in 2009 potekal na Univerzi Ludwiga in Maximilliana v Münchnu, zapisal, da je bilo v zadnjih desetletjih obravnavnih v psihoterapiji velikansko število ljudi, ki so odraščali v obdobju nacizma.
Klaus Grossmann, eden od vodilnih nemških raziskovalcev navezanosti in zaslužni profesor na Inštitutu za psihologijo Univerze v Regensburgu, je v svojih dolgoletnih študijah pokazal, kako način povezanosti med otrokom, materjo in očetom vpliva na socialni in čustveni razvoj mladostnikov in odraslih. V pogovoru z Anne Kratzer je povedal, da je v laboratoriju vedno znova opazoval prizore, kot je ta: otrok joka, mati hiti proti njemu, vendar se ustavi, preden pride do njega. Čeprav je od svojega otroka oddaljena le nekaj korakov, se ne trudi, da bi ga pobrala in potolažila. »Ko smo matere vprašali, zakaj so to storile, so vedno odgovorile, da otrok nočejo razvaditi,« je dejal Grossmann. Tudi več drugih raziskav je pokazalo, da so priporočila Johanne Haarer v povojni Nemčiji še vedno močno razširjena.
Leta 2012 sta izšli avtobiografiji Johanne Haarer in njene najmlajše hčere Gertrud z naslovom Die deutsche Mutter und ihr letztes Kind (Nemška mati in njen zadnji otrok), knjigo je uredila psihoterapevtka Rose Ahlheim. Gertrud Haarer, ki se je rodila leta 1942 in danes živi v Italiji, se je ob branju materine knjižne zapuščine med drugim zastavilo vprašanje, ali v Nemčiji ni bilo tudi žensk, ki so se zanašale na svoj naravni nagon in ravnale s svojimi otroki povsem drugače. »Lahko samo upam, vem pa tudi, da so se na žalost številne ženske držale pravil iz maminih knjig. Učinki so bili (in so) pogosto uničujoči in z žalostjo ter sočutjem mislim na vse, ki trpijo zaradi tega. Jaz sem ena izmed njih,« je zapisala.
Po besedah Rose Ahlheim, ki je napisala zgodovinsko-kritični uvod k obema avtobiografijama, med Gertrud in njeno mamo ni bilo pravega dialoga. Gertrud, ki se je odločila, da sama ne bo imela otrok, je v intervjuju na bavarski televiziji dejala: »Očitno me je to tako travmatiziralo, da sem mislila, da nikoli ne bom mogla vzgajati otrok.« Šele po materini smrti se je zmogla spoprijeti s svojo preteklostjo in posledicami za lastno življenje. Od neke vrste »prepovedi razmišljanja« v preteklih letih se je v avtobiografiji prebila do intenzivnega soočenja s svojo »notranjo« mamo in z okrutnimi značilnostmi nacionalsocialistične vzgoje.
Psihoterapevti ugotavljajo, da je takšna vzgoja pri mnogo otrocih v Nemčiji povzročila motnje navezanosti, ter opozarjajo, da bi se njeni škodljivi učinki lahko prenašali na naslednje generacije. Raziskave razvojnih psihologov, kot so John Bowlby, Mary Ainsworth in Daniel Stern, so namreč pokazale, da je uravnovešenost človeka v življenju, kvaliteta njegovih odnosov s soljudmi ter zmožnost spoprijemanja s krizami in konflikti, močno odvisna od varne navezanosti otroka na starše oziroma druge osebe, ki zanj skrbijo, zlasti v prvih 18 mesecih življenja.
- Priročnik dr. Johanne Haarer so uporabljali v nacističnih programih za izobraževanje žensk.
- Materam je svetovala vzgojo s trdo roko in čim manj čustvene povezanosti.
- Do leta 1941 se je tega usposabljanja udeležilo več kot tri milijone žensk.
- O njenih vzgojnih načelih so javno podvomili šele sredi osemdesetih let.
Eno od prvih izdaj knjige Nemška mati in njen prvi otrok hranijo tudi v Nuku. Vir NukNemška mati in njen prvi otrok
Eno od prvih izdaj knjige Nemška mati in njen prvi otrok hranijo tudi v Nuku. Vir Nuk
Knjigo Johanne Haarer, ki je materam priporočala, naj otroke vzgajajo s trdo roko in čim manj čustvene povezanosti, so uporabljali v nacističnih programih izobraževanja žensk, ki naj bi »arijskim« materam po vsej državi vcepili ustrezna pravila nege dojenčkov. Pretirani nežnosti se je treba izogibati za vsako ceno, je svetovala. Do leta 1941 se je tega usposabljanja udeležilo več kot tri milijone žensk. Poleg tega je bil priročnik, ki naj bi bil materam v pomoč pri vzgoji otrok v močne, zveste in absolutno poslušne privržence nacističnega režima, na vidnem mestu v vrtcih in centrih za nego otrok, opozarja nemška psihologinja in novinarka Anne Kratzer v članku, objavljenem v reviji Scientific American Mind.
Dr. Johanna Haarer (1900–1988), specialistka za pljučne bolezni, mati petih otrok in prepričana nacionalsocialistka, je bila med nacistično diktaturo najuspešnejša avtorica na področju nege dojenčkov in vzgoje otrok. Kot je razvidno iz Cobissa, imamo v slovenskih knjižnicah samo en izvod knjige Die deutsche Mutter und ihr erstes Kind, in sicer v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.
Otroka je treba nahraniti, okopati in obrisati, potem pa ga je treba pustiti popolnoma samega, je eden od nasvetov.
Čeprav potrebujejo otroci za uspešen razvoj telesni in čustveni stik, je Johanna Haarer svetovala, naj bo takšnih stikov čim manj, celo ob rojstvu. Otroka je treba nahraniti, okopati in obrisati, potem pa ga je treba pustiti popolnoma samega, je zapisala. Priporočala je, naj se dojenčka takoj po porodu izolira za 24 ur. Poleg tega bi morala mati s svojim otrokom že od samega začetka govoriti v »razumni nemščini«, ne pa v »neumno popačenem otroškem jeziku«, in če otrok joka, naj joka. »Draga mati, bodi trdna!« je poudarjala.
Stroga pravila naj bi veljala tudi za spanje. S prepričljivostjo medicinske avtoritete je zapisala: »Najbolje je, da ima otrok svojo sobo, kjer ga lahko pustite samega. Če začne jokati, je najbolje, da ga ignorirate. Nikar ga ne dvigujte iz postelje, ne nosite ga naokoli, ne zibajte ga, ne božajte, ne držite v naročju in tudi ne dojite. Sicer bo otrok hitro razumel, da mora samo jokati, pa bo pritegnil sočutno dušo, ki bo poskrbela zanj. V kratkem bo to zahteval kot svojo pravico in vam ne bo dal miru, dokler ga ne boste spet nosili, zibali ali pobožali – tako nastane majhen, toda neumoren hišni tiran!«
Johanna Haarer je priporočala, naj se dojenčka takoj po porodu izolira za 24 ur.
Mati, pripoveduj mi o Adolfu Hitlerju
Velikemu uspehu priročnika Nemška mati in njen prvi otrok je leta 1936 prav tako pri Lehmannovi založbi sledila enako priljubljena knjiga Unsere kleinen Kinder (Naši mali otroci), s katero je Johanna Haarer želela pomagati materam pri vzgoji otrok med drugim in šestim letom. Podobno kot prvi, tudi ta priročnik temelji na treh vzgojnih načelih: »Brez popustljivosti! Ne preveč pozornosti! Ne preveč sočutja!« Tudi to knjigo hrani v enem izvodu NUK.
Leta 1939 je pri isti založbi izšla otroška knjiga Johanne Haarer Mutter, erzähl von Adolf Hitler! (Mati, pripoveduj mi o Adolfu Hitlerju). Delo, opremljeno s sugestivnimi ilustracijami Rolfa Winklerja, je v pravljičnem slogu in v otroku razumljivem jeziku propagiralo antisemitizem. Avtorica je spretno uporabila psihološke značilnosti pripovedne situacije, v kateri otroci z zanimanjem poslušajo materino zgodbo. Knjiga skozi dramatično pripoved spodbuja negativne predsodke do Judov in opisuje, kako srečno je lahko nemško ljudstvo, da ima človeka, kot je Adolf Hitler – ni le rešitelj Nemčije, temveč celotnega sveta.
Judje, ki jih ponazarja družina Veichestein, so sovražniki nemške rase, avtorica jih prikazuje kot skrajno zlonamerne, medtem ko so Arijci, kot na primer mati Wieland, seveda dobri ljudje. Na koncu otroke poziva, naj se pridružijo Bund Deutscher Mädel (Zvezi nemških deklet) ali Hitlerjugend (Hitlerjevi mladini), da bodo dekleta in fantje, ki poslušajo, postali dobri, sposobni in pogumni firerjevi privrženci. Knjiga, ki obsega 248 strani, je bila do leta 1943 prodana v več kot 500.000 izvodih, dva izvoda pa si v Sloveniji lahko ogledamo v Univerzitetni knjižnici Maribor.
knjiga2
knjiga3
knjiga1
Knjiga Nemška mati in njen prvi otrok je prvič izšla leta 1934. Leta 1949 se je ponovno pojavila na zahodnonemškem knjižnem trgu, z naslovom Mati in njen prvi otrok in očiščena najbolj grobega nacističnega besedišča. V nadaljnjih desetletjih so jo izdali v več ponatisih in je še vedno v prodaji. Eno od prvih izdaj (na sliki levo) hranijo tudi v Nuku.
Zamolčana preteklost
Johanna Haarer je bila po porazu Nemčije leta 1945 aretirana. Petnajst mesecev je preživela v treh ameriških internacijskih taboriščih, in sicer v Stephanskirchnu, Moosburgu in Ludwigsburgu. Po besedah dveh od njenih hčera svojih prepričanj ni nikoli spremenila, ostala je neomajna nacistka. Otroci z njo o zločinih in posledicah tretjega rajha niso govorili. Preteklost je bila preprosto zamolčana. Ko se je pogovor po naključju približal tej temi, je rekla: »Tako je zdaj, to pa je bilo pred veliko leti, tega ne morete presojati, saj ne veste, kakšni časi so bili takrat.«
1,2
milijona izvodov priročnika so prodali, več kot polovico po koncu vojne
milijona izvodov priročnika so prodali, več kot polovico po koncu vojne
Leta 1949 se je prodajna uspešnica Nemška mati in njen prvi otrok ponovno pojavila na zahodnonemškem knjižnem trgu, popravljena in očiščena najbolj grobega nacističnega besedišča. Zdaj se je imenovala samo Mati in njen prvi otrok. Knjigo so v nadaljnjih desetletjih izdali v več ponatisih in je še vedno v prodaji, s spremembami, ki zakrivajo njen prvotni izvor, ideologijo in leto prve izdaje. Po letu 1950 je prišla na trg tudi predelana izdaja knjige Naši mali otroci, ki so jo prav tako večkrat ponatisnili.
Prve kritične analize
O vzgojnih načelih in vsebini knjig Johanne Haarer so javno podvomili šele sredi osemdesetih let. Prvo kritično analizo priročnika Nemška mati in njen prvi otrok je leta 1988 objavila psihoterapevtka Ute Benz v publikaciji Dachauer Hefte, z njo je opozorila na patološke posledice trde nacistične vzgoje za duševno zdravje nemškega prebivalstva. Ob tem je psihoanalitik Michael Ermann, vodja raziskovalnega projekta Vojno otroštvo, ki je med letoma 2003 in 2009 potekal na Univerzi Ludwiga in Maximilliana v Münchnu, zapisal, da je bilo v zadnjih desetletjih obravnavnih v psihoterapiji velikansko število ljudi, ki so odraščali v obdobju nacizma.
Klaus Grossmann, eden od vodilnih nemških raziskovalcev navezanosti in zaslužni profesor na Inštitutu za psihologijo Univerze v Regensburgu, je v svojih dolgoletnih študijah pokazal, kako način povezanosti med otrokom, materjo in očetom vpliva na socialni in čustveni razvoj mladostnikov in odraslih. V pogovoru z Anne Kratzer je povedal, da je v laboratoriju vedno znova opazoval prizore, kot je ta: otrok joka, mati hiti proti njemu, vendar se ustavi, preden pride do njega. Čeprav je od svojega otroka oddaljena le nekaj korakov, se ne trudi, da bi ga pobrala in potolažila. »Ko smo matere vprašali, zakaj so to storile, so vedno odgovorile, da otrok nočejo razvaditi,« je dejal Grossmann. Tudi več drugih raziskav je pokazalo, da so priporočila Johanne Haarer v povojni Nemčiji še vedno močno razširjena.
Nemška mati in njen zadnji otrok
Leta 2012 sta izšli avtobiografiji Johanne Haarer in njene najmlajše hčere Gertrud z naslovom Die deutsche Mutter und ihr letztes Kind (Nemška mati in njen zadnji otrok), knjigo je uredila psihoterapevtka Rose Ahlheim. Gertrud Haarer, ki se je rodila leta 1942 in danes živi v Italiji, se je ob branju materine knjižne zapuščine med drugim zastavilo vprašanje, ali v Nemčiji ni bilo tudi žensk, ki so se zanašale na svoj naravni nagon in ravnale s svojimi otroki povsem drugače. »Lahko samo upam, vem pa tudi, da so se na žalost številne ženske držale pravil iz maminih knjig. Učinki so bili (in so) pogosto uničujoči in z žalostjo ter sočutjem mislim na vse, ki trpijo zaradi tega. Jaz sem ena izmed njih,« je zapisala.
Po besedah Rose Ahlheim, ki je napisala zgodovinsko-kritični uvod k obema avtobiografijama, med Gertrud in njeno mamo ni bilo pravega dialoga. Gertrud, ki se je odločila, da sama ne bo imela otrok, je v intervjuju na bavarski televiziji dejala: »Očitno me je to tako travmatiziralo, da sem mislila, da nikoli ne bom mogla vzgajati otrok.« Šele po materini smrti se je zmogla spoprijeti s svojo preteklostjo in posledicami za lastno življenje. Od neke vrste »prepovedi razmišljanja« v preteklih letih se je v avtobiografiji prebila do intenzivnega soočenja s svojo »notranjo« mamo in z okrutnimi značilnostmi nacionalsocialistične vzgoje.
