Pandemija je otrokom odvzela pravico do druženja
Kako bo osamitev vplivala na kognitivne sposobnosti in pridobivanje socialnih veščin otrok.
Odpri galerijo
Branje delno spodbuja učenje socialnih veščin, a druženja ne more nadomestiti. Foto Shutterstock
Se spomnite vznemirjenja in pričakovanja na prvi šolski dan? Morda ste se veselili novih prijateljev ali pa ste bili sramežljivi in zaskrbljeni. Raziskave kažejo, da sta takšno navdušenje in stres najpogostejši reakciji na začetek šolanja. Povedno pa je, da je velik del tega čustvenega odziva družbeno odvisen.
Otroci se z vedoželjno radovednostjo učijo družabnosti in hitro razvijajo veščine, kot so izmenjava, reševanje nesoglasij in empatija. Večina otrok že pred začetkom šolanja obiskuje vrtec ali skupine za varstvo, zato se tudi pri tistih, ki nimajo bratov ali sester, že zgodaj začnejo procesi razvoja čustvenih in socialnih kognitivnih sposobnosti.
V času ukrepov za zajezitev epidemije covida-19 je bilo veliko otrok prikrajšanih za učenje socialnih veščin. Kako bo to vplivalo na njihov razvoj in kaj lahko storimo glede tega?
Razvoj možganov se začne kmalu po spočetju in se nadaljuje vsaj še v zgodnji mladosti. Usmerja ga zapleteno medsebojno delovanje genov in okolja. Obstajajo dokazi za kritična obdobja v razvoju možganov, kot je na primer adolescenca, ko otrok pridobi sposobnost razumevanja družbe in odnosov, čemur pravimo tudi socialna kognicija.
Razvoj socialnih sposobnosti pa se začne v prvem letu življenja in traja do petega, ko otroci razvijajo sposobnost razumevanja, kaj mislijo drugi. Pomemben del tega procesa je igra, ki vključuje veliko fizičnih stikov in razvijanje prijateljstev, otrokom tudi pomaga, da se spoprimejo s čustvi in krepijo svojo duševno moč.
Ni še dovolj raziskano, kako bodo ukrepi omejevanja socialnih stikov vplivali na otroke zaradi zmanjšanih ali zapoznelih socialnih interakcij. Toda nekatere študije dokazujejo, da so socialne zapore prizadele kognitivne sposobnosti nekaterih odraslih – ljudje doživljajo manj pozitivnih občutkov, kar lahko potencira negativne občutke. Takšni primeri so izrazito povezani s tem, kako močno družbeno mrežo so imeli: tisti z najbolj šibkimi povezavami so bili prizadeti najbolj.
Verjetno so otroci še bolj ranljivi, ko gre za dolgoročne učinke odtegovanja druženja z vrstniki. Razvoj socialnih veščin je dvosmerna ulica – okolje, v tem primeru socialna interakcija med vrstniki, vpliva na možgane, možgani pa na čustveni in vedenjski odziv na vrstnike.
Socialna kognicija oziroma sposobnost razumevanja družbe in odnosov ni nujna le za uspeh v šolskem in delovnem okolju ter osebnih odnosih, temveč tudi pri tako imenovani vroči kogniciji, ki zajema socialno vedenje in razvoj osebnosti in je osnova za hladno kognicijo, ki vključuje spretnosti, kot so pozornost, načrtovanje, konceptualno razmišljanje in reševanje problemov.
Če se otroci nimajo priložnosti družiti in igrati z vrstniki, bodo okrnjeni tudi njihovo učenje empatije, sprejemanja kompromisov, obvladovanja čustev, razvoj govora in socialna komunikacija. Dejansko se je izkazalo, da so otroci z bolje razvito socialno kognicijo uspešnejši v srednji šoli.
Mlajšim otrokom z omejenimi možnostmi druženja zoom in sestajanje na daljavo prek elektronskih naprav ne zadostujejo. Ena od mater, ki ima izkušnje z neprestanimi omejitvami družabnega življenja, nam je problem predstavila zelo nazorno: »Moj šestletnik se nenadoma zelo sramuje, ko se pogovarja s sošolci na zoomu. Otroci niso ostali samo brez druženja z vrstniki; izgubili so tudi odrasle vzornike, kot so stari starši in učitelji. Večina majhnih otrok, ki jih poznam, v resnici ne mara videoklicev. Morda so ti lahko nadomestilo za druženje za odrasle, zanje pa ne.«
Nekateri otroci, zlasti tisti bolj sramežljivi in anksiozni ali z motnjami v nevrološkem razvoju, kakršna je motnja avtističnega spektra (MAS), so lahko še posebno močno prizadeti. Najboljša stvar, ki jo lahko starši naredijo za svojega otroka, je, da mu zagotovijo dovolj priložnosti za igro in druženje, takoj ko epidemiološke razmere in ukrepi to dopuščajo in je takšno početje dovolj varno.
Države bi morale razviti tudi posebne programe za malčke in otroke, s katerimi bi nadoknadili zamujeno v obdobju, ki je kritično za razvoj socialnih spretnosti. Osamljenost prizadene vse starostne skupine in škoduje telesnemu in duševnemu zdravju ter splošnemu počutju. Na srečo zdaj vemo, da se naši možgani razvijajo do zgodnje mladosti, zato je še vedno mogoče ponovno učenje izgubljenih veščin.
———
Barbara Jacquelyn Sahakian je profesorica klinične nevropsihologije na Univerzi v Cambridgeu, Christelle Langley je podoktorska raziskovalka kognitivne nevroznanosti na Univerzi v Cambridgeu, Fei Li je profesorica pediatrije na šanghajski Univerzi Jiao Tong, Jianfeng Feng je profesor znanosti in tehnologije na šanghajski Univerzi Fudan. Članek je bil objavljen na spletni strani Theconversation.com.
Otroci se z vedoželjno radovednostjo učijo družabnosti in hitro razvijajo veščine, kot so izmenjava, reševanje nesoglasij in empatija. Večina otrok že pred začetkom šolanja obiskuje vrtec ali skupine za varstvo, zato se tudi pri tistih, ki nimajo bratov ali sester, že zgodaj začnejo procesi razvoja čustvenih in socialnih kognitivnih sposobnosti.
V času ukrepov za zajezitev epidemije covida-19 je bilo veliko otrok prikrajšanih za učenje socialnih veščin. Kako bo to vplivalo na njihov razvoj in kaj lahko storimo glede tega?
- Razvoj možganov se začne kmalu po spočetju in traja do zgodnje mladosti.
- Usmerja ga zapleteno medsebojno delovanje genov in okolja.
- Razvoj socialnih sposobnosti se začne v prvem letu življenja.
- Pomemben del tega procesa je igra, ki vključuje veliko fizičnih stikov.
Razvoj možganov se začne kmalu po spočetju in se nadaljuje vsaj še v zgodnji mladosti. Usmerja ga zapleteno medsebojno delovanje genov in okolja. Obstajajo dokazi za kritična obdobja v razvoju možganov, kot je na primer adolescenca, ko otrok pridobi sposobnost razumevanja družbe in odnosov, čemur pravimo tudi socialna kognicija.
Pomembna družbena mreža
Razvoj socialnih sposobnosti pa se začne v prvem letu življenja in traja do petega, ko otroci razvijajo sposobnost razumevanja, kaj mislijo drugi. Pomemben del tega procesa je igra, ki vključuje veliko fizičnih stikov in razvijanje prijateljstev, otrokom tudi pomaga, da se spoprimejo s čustvi in krepijo svojo duševno moč.
Ni še dovolj raziskano, kako bodo ukrepi omejevanja socialnih stikov vplivali na otroke zaradi zmanjšanih ali zapoznelih socialnih interakcij. Toda nekatere študije dokazujejo, da so socialne zapore prizadele kognitivne sposobnosti nekaterih odraslih – ljudje doživljajo manj pozitivnih občutkov, kar lahko potencira negativne občutke. Takšni primeri so izrazito povezani s tem, kako močno družbeno mrežo so imeli: tisti z najbolj šibkimi povezavami so bili prizadeti najbolj.
Če se otroci nimajo priložnosti družiti in igrati z vrstniki, bodo okrnjeni tudi njihovo učenje empatije, sprejemanja kompromisov, obvladovanja čustev, razvoj govora in socialna komunikacija.
Verjetno so otroci še bolj ranljivi, ko gre za dolgoročne učinke odtegovanja druženja z vrstniki. Razvoj socialnih veščin je dvosmerna ulica – okolje, v tem primeru socialna interakcija med vrstniki, vpliva na možgane, možgani pa na čustveni in vedenjski odziv na vrstnike.
Socialna kognicija oziroma sposobnost razumevanja družbe in odnosov ni nujna le za uspeh v šolskem in delovnem okolju ter osebnih odnosih, temveč tudi pri tako imenovani vroči kogniciji, ki zajema socialno vedenje in razvoj osebnosti in je osnova za hladno kognicijo, ki vključuje spretnosti, kot so pozornost, načrtovanje, konceptualno razmišljanje in reševanje problemov.
Če se otroci nimajo priložnosti družiti in igrati z vrstniki, bodo okrnjeni tudi njihovo učenje empatije, sprejemanja kompromisov, obvladovanja čustev, razvoj govora in socialna komunikacija. Dejansko se je izkazalo, da so otroci z bolje razvito socialno kognicijo uspešnejši v srednji šoli.
Poti naprej
Mlajšim otrokom z omejenimi možnostmi druženja zoom in sestajanje na daljavo prek elektronskih naprav ne zadostujejo. Ena od mater, ki ima izkušnje z neprestanimi omejitvami družabnega življenja, nam je problem predstavila zelo nazorno: »Moj šestletnik se nenadoma zelo sramuje, ko se pogovarja s sošolci na zoomu. Otroci niso ostali samo brez druženja z vrstniki; izgubili so tudi odrasle vzornike, kot so stari starši in učitelji. Večina majhnih otrok, ki jih poznam, v resnici ne mara videoklicev. Morda so ti lahko nadomestilo za druženje za odrasle, zanje pa ne.«
Nekateri otroci, zlasti tisti bolj sramežljivi in anksiozni ali z motnjami v nevrološkem razvoju, kakršna je motnja avtističnega spektra (MAS), so lahko še posebno močno prizadeti. Najboljša stvar, ki jo lahko starši naredijo za svojega otroka, je, da mu zagotovijo dovolj priložnosti za igro in druženje, takoj ko epidemiološke razmere in ukrepi to dopuščajo in je takšno početje dovolj varno.
Države bi morale razviti tudi posebne programe za malčke in otroke, s katerimi bi nadoknadili zamujeno v obdobju, ki je kritično za razvoj socialnih spretnosti. Osamljenost prizadene vse starostne skupine in škoduje telesnemu in duševnemu zdravju ter splošnemu počutju. Na srečo zdaj vemo, da se naši možgani razvijajo do zgodnje mladosti, zato je še vedno mogoče ponovno učenje izgubljenih veščin.
———
Barbara Jacquelyn Sahakian je profesorica klinične nevropsihologije na Univerzi v Cambridgeu, Christelle Langley je podoktorska raziskovalka kognitivne nevroznanosti na Univerzi v Cambridgeu, Fei Li je profesorica pediatrije na šanghajski Univerzi Jiao Tong, Jianfeng Feng je profesor znanosti in tehnologije na šanghajski Univerzi Fudan. Članek je bil objavljen na spletni strani Theconversation.com.
