Plovilo, ki je na Zemljo prineslo zvezdni prah
Stardust je ujel tudi sedem delcev, ki so se izkazali za medzvezdni prah, izvirajoč iz začetka osončja.
Odpri galerijo
Umetniška upodobitev plovila Stardust. FOTO: Nasa
Sonda Stardust (v prevodu Zvezdni prah) je kometu odškrnila nekaj repa in ga prinesla nazaj na Zemljo. Vznemirljivo povratno potovanje, dolgo kar 4,63 milijarde kilometrov, se je začelo z izstrelitvijo 7. februarja 1999. Okoli 300 kilogramov težko plovilo, med drugim opremljeno s kamerami, toplotnim ščitom, kapsulo za vzorec in padali, se je napotilo proti kometu Wild 2 (izgovarja se vilt, saj je komet odbil ime pod odkritelju Švicarju Paulu Wildu), ki je kot skoraj vsi kometi fosil iz časov rojevanja planetov, star okoli 4,5 milijarde let.
Glavni adut plovila je bil pobiralec prahu, oblikovan kot teniški lopar, ki se je iztegnil iz notranjosti plovila. Izdelan je bil iz aerogela – silicijevega materiala s spužvasto strukturo, ki je delce, potujoče z več kot šestkrat višjo hitrostjo od naboja puške, ustavil v trenutku. Pri tem pa so se delci le malo segreli oziroma kemično spremenili.
Na poti do prvega cilja sonda ni počivala, najprej je med februarjem in majem 2000 pobrala nekaj medzvezdnega prahu, nato je z oddaljenosti 3078 kilometrov obletela asteroid 5535 Annefrank in ujela še nekaj njegovih prašnih delcev ter posnela 72 fotografij. Na silvestrovo leta 2003 pa je priletela v Wildovo komo (koma je oblak prahu in plinov okoli jedra; del kome je tudi rep, ki se oblikuje med potovanjem in je vedno obrnjen stran od Sonca). Od kamna je bila oddaljena le 250 kilometrov. Aerogel je delce kometa zbiral od 24. decembra 2003 do 2. januarja 2004 in jih varno spravil v kapsulo. Posnel je tudi 72 fotografij kometovega jedra.
Stardust je nato obrnil in se dve leti vračal domov. 15. januarja 2006 je odvrgel kapsulo z dragocenim materialom, ki je štiri ure kasneje vstopila v Zemljino atmosfero. S pomočjo padal je nežno, sicer zaradi vetra nekoliko stran od predvidenega mesta, pristala v vojaški bazi v Utahu. Znanstveniki so se razveselili darila, saj je prineslo več kot 10.000 delcev kometa, večjih od enega mikrometra (za primerjavo: človeški las ima premer od 20 do 50 mikrometrov).
Za matično plovilo pa odprave še ni bilo konec. Ko je kapsuli pomahala v slovo, je prižgala motorje, odletela mimo Zemlje, Lune in nato 29. januarja 2006 »zaspala«. Julija 2007 je Nasa odobrila podaljšanje misije in sondo usmerila proti kometu Tempel 1, ki ga je pred tem obiskala sonda Deep Impact. Ta je na komet streljala in ga 4. julija 2005 tudi zadela ter ustvarila okoli 150 metrov širok krater. Stardust je do kometa priletel 15. februarja 2011 in se mu približal na le 181 kilometrov ter posnel 72 fotografij. To je bil prvi komet, ki sta ga obiskali kar dve človeški plovili.
Kmalu zatem – 24. marca 2011 – je Stardustu zmanjkalo goriva in tako se je njegova 11-letna odprava, v kateri je skupno prepotoval kar 9,1 milijarde kilometrov, končala.
Analize ujetega prahu so pokazale pristnost širokega spektra organskih molekul. Avgusta 2014 pa so Nasini znanstveniki objavili, da so našli tudi sedem izjemno redkih delcev, ki so se izkazali za medzvezdni prah, izvirajoč iz samega začetka osončja.
Kapsula za vzorce je zdaj razstavljena v vesoljskem muzeju v Washingtonu, sonda pa še vedno kroži okoli sonca. Zemljini orbiti se ne bo nikoli približala na manj kot 2,7 milijona kilometrov.
Izstrelitev: 7. februarja 1999
Glavni adut plovila je bil pobiralec prahu, oblikovan kot teniški lopar, ki se je iztegnil iz notranjosti plovila. Izdelan je bil iz aerogela – silicijevega materiala s spužvasto strukturo, ki je delce, potujoče z več kot šestkrat višjo hitrostjo od naboja puške, ustavil v trenutku. Pri tem pa so se delci le malo segreli oziroma kemično spremenili.
Na poti do prvega cilja sonda ni počivala, najprej je med februarjem in majem 2000 pobrala nekaj medzvezdnega prahu, nato je z oddaljenosti 3078 kilometrov obletela asteroid 5535 Annefrank in ujela še nekaj njegovih prašnih delcev ter posnela 72 fotografij. Na silvestrovo leta 2003 pa je priletela v Wildovo komo (koma je oblak prahu in plinov okoli jedra; del kome je tudi rep, ki se oblikuje med potovanjem in je vedno obrnjen stran od Sonca). Od kamna je bila oddaljena le 250 kilometrov. Aerogel je delce kometa zbiral od 24. decembra 2003 do 2. januarja 2004 in jih varno spravil v kapsulo. Posnel je tudi 72 fotografij kometovega jedra.
Komet Wild 2 Foto Nasa/jpl-caltech
Stardust je nato obrnil in se dve leti vračal domov. 15. januarja 2006 je odvrgel kapsulo z dragocenim materialom, ki je štiri ure kasneje vstopila v Zemljino atmosfero. S pomočjo padal je nežno, sicer zaradi vetra nekoliko stran od predvidenega mesta, pristala v vojaški bazi v Utahu. Znanstveniki so se razveselili darila, saj je prineslo več kot 10.000 delcev kometa, večjih od enega mikrometra (za primerjavo: človeški las ima premer od 20 do 50 mikrometrov).
Več iz rubrike Kje so naše ladje
Sonda, ki je prva od blizu videla pekel Venere
Avtonomno vozilo, ki je po Marsu prevozilo maratonsko razdaljo
Sonda, ki je prva od blizu videla pekel Venere
Avtonomno vozilo, ki je po Marsu prevozilo maratonsko razdaljo
Za matično plovilo pa odprave še ni bilo konec. Ko je kapsuli pomahala v slovo, je prižgala motorje, odletela mimo Zemlje, Lune in nato 29. januarja 2006 »zaspala«. Julija 2007 je Nasa odobrila podaljšanje misije in sondo usmerila proti kometu Tempel 1, ki ga je pred tem obiskala sonda Deep Impact. Ta je na komet streljala in ga 4. julija 2005 tudi zadela ter ustvarila okoli 150 metrov širok krater. Stardust je do kometa priletel 15. februarja 2011 in se mu približal na le 181 kilometrov ter posnel 72 fotografij. To je bil prvi komet, ki sta ga obiskali kar dve človeški plovili.
Kmalu zatem – 24. marca 2011 – je Stardustu zmanjkalo goriva in tako se je njegova 11-letna odprava, v kateri je skupno prepotoval kar 9,1 milijarde kilometrov, končala.
Analize ujetega prahu so pokazale pristnost širokega spektra organskih molekul. Avgusta 2014 pa so Nasini znanstveniki objavili, da so našli tudi sedem izjemno redkih delcev, ki so se izkazali za medzvezdni prah, izvirajoč iz samega začetka osončja.
Kapsula za vzorce je zdaj razstavljena v vesoljskem muzeju v Washingtonu, sonda pa še vedno kroži okoli sonca. Zemljini orbiti se ne bo nikoli približala na manj kot 2,7 milijona kilometrov.
