Tiskane izdaje
Podvinsko posestvo se v dokumentih omenja že v 14. stoletju, ko je pripadalo gospodom Podwein, vazalom grofov ortenburških. Ko je njihov rod izumrl, je postalo posestvo last celjskih grofov, potem pa Habsburžanov.
Do leta 1885, ko je posestvo kupil princ generalmajor Camille de Polignac, se je zamenjalo veliko lastnikov. Polignaci so ostali lastniki do druge svetovne vojne, posestvo so uporabljali za svojo poletno rezidenco. Še do pred kratkim so imeli njihovi potomci stike s svojimi zaposlenimi oziroma z njihovimi potomci. Zelo zanimivo je brati pismo, ki ga je gospodu Boletu, sinu oskrbnice, leta 1990, pol stoletja po svojem zadnjem obisku v Podvinu, v slovenskem jeziku pisal takrat 91-letni sin Camilla de Polignaca, Victor de Polignac. Victor je bil celo krščen v Mošnjah.
De Polignaci so vzljubili našo slovensko zemljo in se počutili Slovence prav toliko kot Francoze. Lepo so skrbeli za vaščane, žena je vsako leto povabila vse mošenjske otroke v Podvin na zakusko, pomagali so revnim otrokom v vasi in živeli povezani z vasjo. Od druge svetovne vojne naprej je na družino de Polignac ostal le lep spomin, saj posestva v denacionalizaciji niso zahtevali nazaj.
Princ generalmajor Camille de Polignac. Foto: Wikipedia
Med vojno so Nemci na posestvu nastanili ranjene in bolne nemške vojake. Povojna oblast je Podvin leta 1946 nacionalizirala, najprej v graščini uredila kmetijsko šolo, pozneje pa hotel in celo protokolarni objekt. Veliko je pričevanj o časih, ko je v Podvin zahajal tudi predsednik Tito, kako je rad pokramljal z vaščani in se zamudil v debati z drugimi gosti.
Zelo napredna za čas socializma je bila ponudba »all you can eat« v kleti graščine. Tam je bilo na voljo vina in pršuta po želji, oken ni bilo, tako da je čas tekel drugače. Menda so takšen način praznovanja preverili socialistični veljaki in to dovolili. Pa so imeli Američani kaj kopirati. Res napredno!
Na pobudo dr. Franceta Bučarja, takratnega predsednika slovenske skupščine in predsednika skupščinske ustavne komisije, je bila avgusta 1990 sestavljena posebna strokovna skupina, ki je v enem tednu v Gradu Podvin oblikovala prvi osnutek slovenske ustave, znan pod imenom »podvinska ustava«. Skupino je vodil dr. Peter Jambrek, v njej pa so sodelovali še dr. Tine Hribar, dr. France Grad, mag. Matevž Krivic, mag. Tone Jerovšek, dr. Ivo Perenič in dr. Lojze Ude. Dr. Miro Cerar je bil sekretar skupine.
Kot ima danes vsaka hiša še večjo garažo, je imela včasih vsaka graščina veliko »štalo« za prave, ne jeklene konjičke. V podvinski pristavi so do leta 1968 negovali konje, v vrhnjih prostorih pa so spale uslužbenke, ki so pogosto doživljale nočne obiske zagretih vaščanov. Še vedno se radi pohvalijo s svojimi plezalskimi spretnostmi.
Ko so prave konje zamenjali jekleni in štale garaže, je podvinska štala leta 1968 postala Restavracija s sobami. Zelo napredno za tisti čas so jo okrasili z vitraži umetnika in duhovnika Staneta Kregarja. Njegovi vitraži so še danes prepoznavni znak Vile Podvin.
Foto: Arhiv Vile Podvin
Mimo Podvina so nekdaj vodile glavne prometne poti po tako imenovani Cesarski cesti, to je bila avtocesta avstro-ogrske monarhije. Še vedno vzdolž ceste stojijo konjušnice, vsaka z drugačno vsebino jahanja.
In kaj smo se naučili iz vseh teh zgodb mnogih stoletij na posestvu Podvin?
Naučili smo se, da lahko odlično sobivajo in sodelujejo povsem različni družbeni sloji, da so bili vsi ustvarjalci Podvina zelo drzni, iznajdljivi, ustvarjalni, da posestvo po številnih vzponih in padcih preveva pozitivna energija, da je bilo vedno odlično vpeto v okolje in povezano z okoliškimi prebivalci, da se je celo v socializmu drzno razvijalo, ponujalo zanimive programe in gostilo visoke, eminentne goste, da so tudi tujci spoštovali našo zemljo in ljubili naš slovenski jezik in ga uporabljali še pol stoletja po zadnjem obisku dežele. Da smo lahko samozavestni in ponosni na svoj rod.
Vse, kar se je dogajalo v dolgih stoletjih, je navdih za naš razvoj.
Leto 2018 bo za nas jubilejno. Praznovali bomo 50. obletnico, odkar so konjušnico preuredili v Restavracijo s sobami, in pet let, odkar smo vodenje Vile Podvin prevzeli z novo ekipo in Vilo ter posestvo rešili pred propadom. Vračajo se eminentni gostje, pri nas praznujejo okrogle obletnice porok (seveda na podvinskem posestvu), se spominjajo čarobnih trenutkov v Podvinu. Vsi, prav vsi pa objokujejo propadajočo graščino oziroma grad. Morda pa je čas, da celotno posestvo zaživi v vsej svoji veličini? Navsezadnje je bila tu napisana slovenska ustava!
***
Uroš Štefelin je vrhunski kuharski mojster in solastnik restavracije Vila Podvin, ki navdih za svoje kulinarične stvaritve črpa iz lokalnih sestavin in tradicije.
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, s katerimi vam postrežemo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:
- Klemen Rojnik, jedec, triatlonec in farmacevt
- Anja Korenč, oblikovalka embalaže, soustanoviteljica studia Fork.
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster in lastnik podjetja Sladkozvočje.
- Anita Lozar in Matej Pelicon, pivovarja in lastnika ajdovske craft pivovarne Pelicon.
Po dosjeju kulinaričnih blogov lahko brskate TUKAJ.
