Novi podlistek: Tunel

Tina Batista Napotnik si spet vsak dan obleče belo haljo in se iz mame in partnerke spremeni v znanstvenico. To počne že od študija naprej, le leto premora je imela vmes. V tem času je napisala roman Tunel (Mladinska knjiga), ki od danes izhaja kot podlistek v Delu. Hitro so mu pripeli konotacijo, da je generacijski roman – o štiridesetletnikih z bolj ali manj vsakdanjimi življenji, a vendarle na razpotjih.

»Krista se je preoblekla v trenirko in obleke od zjutraj lično zložila na odlagalni stol v spalnici. Zakaj se sploh trudi lepo obleči, če je vsako jutro le v funkciji avtoprevoznika? Prav enako dobro bi to storila, če bi nase navlekla razvlečeno majico in domače hlače. Vsako jutro obleči sveže lepe obleke je ostal le zastarel ritual, ki jo prepričuje, da se zanjo ni prav nič spremenilo; da se je vseeno treba urediti, ko se zapusti hišo, pa čeprav le za pol ure. Nikoli ni prišla v službo, ali še prej v šolo, v športnih oblačilih. Stari rituali so bili v teh čudnih časih nujni za ohranjanje dušnega miru. Ko bo dom zapuščala v trenirki, bo res konec z njo.«

V romanu Tunel hitro vsakdo najde odlomek, s katerim se lahko poistoveti. Morda le tisti dan ali le na tistem mestu, a kljub temu je kanec glavnih štirih (ali stranskih) junakov v vsakomer.

Avtobiografska je izkušnja

Biologinja in od nedavnega tudi pisateljica Tina Batista Napotnik se je vprašanj o avtobiografskem delu v svojem prvencu, ki je pred kratkim izšel pri Mladinski knjigi, najbrž že malo naveličala, a kljub temu potrpežljivo odgovori: »Krista je mikrobiologinja, znanstvenica, ki ostane brez službe. Skozi njo sem hotela opisati, kako se počuti človek, ki je bil vse življenje zaposlen, imel kreativno delo, potem pa se naenkrat znajde brez dela.«

Tudi Tina Batista Napotnik je pred dobrima dvema letoma izgubila zaposlitev in ob tem šla skozi določene faze – če jih ne bi sama doživela, jih ne bi mogla popisati v knjigi (ta je nastajala leta 2014). »Ta del je avtobiografski, kajti Krista preživlja podobne faze. Poleg tega je tudi ona mama, sicer pa ima svojo zgodbo. Od nje sem se potem distancirala. Je fiktivna oseba, ki živi svoje življenje.« In svoje življenje je prav lepo živela, dokler ni nekega dne ostala brez službe. Čeprav je to prelomnica v življenju tako rekoč vsakogar, se te nevarnosti do zadnjega ni zavedala: »Živela je od projekta do projekta. Šele ko ni bilo več naslednjega, se je zavedela, da je živela brez gotove in varne zaposlitve. Bila je idealistka. Oklenila se je projekta, ki je bil zanimiv, celo izbirala si je lahko, katerega bo sprejela in katerega ne. Zato je bila tako šokirana. In v prvi fazi je bila prepričana, da bo takoj spet dobila novo službo. Pa je ni.«

Nekakšen antipod Kristi je introvertirana Mila, njena nekdanja sodelavka, ki je kolegico vselej doživljala kot ideal, ji celo zavidala, a na koncu je bila prav ona tista, ki je ostala zaposlena – ne glede na to, da ni bila tako prodorna niti kot študentka niti kot raziskovalka. Ko se Kristi to zgodi, čuti nekakšno nelagodje, morda celo slabo vest, podobno kot vsa delovna skupina: namesto da bi jih stik z realnostjo spodbudil k večji učinkovitosti, jih blokira. Podobno sta si zelo različna moška junaka – računalnikar Leon in saksofonist Uroš. Skupno jima je samo to, da nimata družine (čeprav je to naključje, doda sogovornica, pravzaprav med pisanjem niti ni opazila, kako je družinsko življenje razdelila med spoloma), toda tudi pri tem je velika razlika: Leon si je želi, po njej celo hrepeni, vendar je po spletu okoliščin nima, Uroš pa leta od cveta do cveta, ni mu do tega, da bi se vezal.

Vživljanje v junake

Pri pogovoru o glavnih junakih – starih znancih, katerih poti se naposled spet prepletejo – se hitro zalotiš, da jih dojemaš kot ljudi, ki zares živijo, morda še naprej popolnoma neodvisno od bralcev, ki so imeli za nekaj časa priložnost pokukati v njihove intimo. Nastali pa so bistveno bolj strukturirano. »Po analizi knjig, ki sem jih brala, sem si takole nekako orisala strukturo: so osebe, ki nastopajo, problemi, ki jih imajo, in prostor in čas, kamor jih umestiš,« znanstvenica opiše svoj pristop k pisanju. Glede na to je glavne like predvidela vnaprej, stranske pa tudi deloma, pri čemer zatrjuje, da – razen pri Kristi – ni imela v mislih nobene osebe iz realnosti. »Že na začetku sem jih morala posvojiti in toliko definirati, da sem se lahko postavila v njihovo kožo in poskušala razmišljati na njihov način,« pripoveduje, »ves čas sem se spraševala, kako bi ta junak reagiral na dogodke, se z njimi spopadel.« Večinoma ni imela težav z vživljanjem, le tu in tam je v praksi preverila saksofonista Uroša. Sprehodila se je tudi skozi socialna omrežja. »Nisem aktivna na facebooku, a se mi je zdel prikladen za uporabo. Danes so načini, kako dobiti informacije o ljudeh, veliko laže dostopni kot v časih, ko interneta ni bilo.«

Dejanja junakov niza po strukturi, v kateri ni težko razbrati vzroka in posledice, in se zaradi tega zdi, da se njihovi razmišljanje, odločitve in dejanja dogajajo kot po kakšnem računalniškem algoritmu. V tem bi lahko prepoznali eksaktnost, kakršna pritiče naravoslovnim vedam, toda Tina Batista Napotnik meni, da ni pomembno, ali je pisec naravoslovec ali družboslovec. »Pomembno je, da bi rad povedal zgodbo in da zna to narediti tako, da bo berljiva. To pa lahko delajo različni profili.«

Čas za kreativnost druge vrste

Predvsem pa je pomembno, kakor večkrat poudari, da je imela čas za pisanje. »Pisati ob službi in družini je zelo težko. Knjiga je lahko nastala, ker sem bila doma.« Kreativnost je sicer vse do trenutka, ko je izgubila delo, sproščala v laboratoriju. »Biti znanstvenik je zelo zanimivo, odkrivanje novega te žene naprej. Ko ostaneš doma, pa ti to manjka ...« pravi in pomolči. »Že ko se je začel val odpuščanj, sem poslušala psihologa, ki je poudaril, da morajo ljudje v času brezposlenosti nekaj početi. Tudi jaz sem se začela ukvarjati s športom, hodila sem na jezikovne tečaje, bolj sem skrbela za družinsko logistiko, veliko sem brala, toda še zmeraj mi je manjkalo ustvarjanje. Zato sem se odločila, da bom to vrzel zapolnila s pisanjem. Tiho željo sem imela vedno v sebi, takrat pa sem dobila še čas.«

Življenje brez dela je spet dobilo smisel – pa čeprav ni vedela, ali bo knjiga dobra. »Pisala sem nekaj, za kar se mi je zdelo, da bi lahko bilo tudi meni všeč. Zlagoma se je začelo potrjevati, da bi lahko bila všeč tudi drugim. Toda takrat sem to delala predvsem zase.«

Na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani je raziskovalka približno deset let. Po enoletnem premoru spet dela v laboratoriju za biokibernetiko – ker se je pojavil nov projekt. Njena zaposlitev ni nič bolj gotova kot prej in verjetno bo vse življenje tako, pravi. Službo je iskala podobno kot Krista, tega ne skriva. Tudi ona je napisala veliko prošenj in doživela veliko razočaranj. »Vsak 'ne' je pomenil, da moram še naprej ostati doma ...« Sicer še ni bila v situaciji, ko bi morala sprejeti kakršno koli delo, toda če bi bila mati samohranilka, bi najbrž razmišljala drugače, pravi, ravno tako, če bi čas brezposelnosti trajal še dlje, kajti »posedati doma je huje kakor opravljati delo, ki ti morda ni povsem pisano na kožo«.

Po enem letu, odkar spet dela v laboratoriju, še ni našla načina, kako bi pisanje umestila v vsakdanje življenje. Naslednje delo ima sinopsis in dvajset strani, kakor je povedala že v intervjuju za Sobotno prilogo, zdaj mora najti samo še čas. V njem bo manj avtobiografske note, kot razkrije. »Med pisanjem sem ugotovila, da se lahko vživim tudi v zelo drugačne like.« To, da je napisala generacijski roman, delo, ki obravnava probleme štiridesetletnikov, pa se je izkristaliziralo šele pozneje, ko so ljudje v njem začeli prepoznavati podobnosti. »Toda tukaj bi se lahko našla vsaka generacija,« pravi Tina Batista Napotnik. »Navsezadnje pa tudi ni treba, da se nujno poistovetimo z junaki, da bi nam bila knjiga všeč.«