Amsterdam v nas
Judovska violinistka v devetem mesecu nosečnosti živi v stanovanju v središču Amsterdama, ko ji pod vrata potisnejo kuverto, v kateri je račun za plin iz leta 1944. Račun za plin kot očitna metafora za pretekla nacistična grozodejstva. Tekst Amsterdam večkrat nagrajene izraelske dramatičarke Maye Arad Yasur (1977) ima sam po sebi neobičajen ritem in dramaturgijo, morda je preveč ambiciozen v svoji konceptualnosti; še preden gledalec dojame podatek, da so nacisti umorili 75 odstotkov judovske populacije na Nizozemskem, že ga prebadajo druge reference, ne samo na genocid, tudi na Hamas, izraelski militarizem, na Gazo, Isis, na odnos do muslimanov in odnos do marginaliziranih manjšin nasploh.
Režiser Aljoša Živadinov Zupančič je s stopnjevanjem prizorov absurda, ki se mešajo s črnim humorjem, v hitromontažnih odsekanih rezih še potenciral tesnobnost teksta. Judovska violinistka v predstavi je dramaturginja in performerka Nika Korenjak, njeno telo kot poligon za zlorabe, ponižanja, antisemitistične predsodke; igralci Luka Bokšan, Borut Doljšak in Timotej Novaković, z belo poslikanimi obrazi, se gibljejo po scenografiji Vadima Fiškina in Mirana Moharja, ki vzbuja asociacijo na postapokaliptične filme. Ta brezizhodnost je še poudarjena s kostumi Claudija Sovreta, ki akterje spremenijo v nekakšne jedije, bojevnike, ki poskušajo preživeti v mori, ki smo jo ustvarili; s črnimi trakovi zvezani prsti igralcev delujejo srhljivo, kot da nismo ljudje, ampak bitja, v kakršna se bomo razvili.
Po besedi genocid nastopi pavza, pravi eden od akterjev. Sprenevedanje, politično korektne besede, s katerimi operiramo, hkrati pa polni predsodkov v vsakodnevnem življenju; violinistka se mora na sestanku z agentom zagovarjati za dejanja izraelske vojske, pri frizerju ji rečejo, da njeni lasje niso evropski.
V raztrganih ritmičnih prizorih, besedah, ki udarjajo hitro, včasih ne pustijo gledalcu, da vdahne in dojame, včasih so prizori tako brutalni in mučni, da bi jih rad izključil. A gledališče ne pozna daljinca in gumba za izklop, zato gledalec zdrži in se spoprijema z lastnimi predsodki, z družbo, ki vedno išče tistega drugega, ki bo kriv.
Vznemirljiv gledališki dogodek, sploh zato, ker ga je ustvarila nova gledališka generacija, ki poskuša ustvarjati nov jezik in je v Mini teatru našla nekakšen laboratorij za eksperimente in preizkušanje gledaliških praks.
Ko se gledalcu po koščkih mozaika, s poudarjenim absurdom, plesnimi vložki, razkrije vse, kar se je dogajalo v tem stanovanju leta 1944, je to kot končni udarec, artaudovska brca v trebuh, ki jo Aljoša Živadinov Zupančič oblikuje v spoznanje, da se podedovane travme prenašajo, ne samo na potomce, tudi na tiste, ki vstopajo v stanovanja, ki za svojimi stenami skrivajo grozo preteklosti.
