V nadaljevanju preberite:

Tudi mi smo imeli hrošča. Ati in stric Dragec iz Zagreba, ki ni bil pravi stric, sta šla ponj v Sarajevo. V tistem času je bila vsa Jugoslavija ponosna, da imamo tudi pri nas tovarno VW in da se lahko vozimo v domačih hroščih. Ko sta ga pripeljala v Krško, smo ga še nekaj tednov občudovali parkiranega pred blokom. Bil je rumenkasto bele barve, ki bi jo prepoznal med tisoč enakimi.

Ati je v tistih tednih še utrjeval vozniški izpit, ki ga je verjetno naredil že takoj po vojni, a mu je dotlej prišel prav samo za motor, s katerim se je vozil v službo, nabirat gobe in na ribolov. Ta rdeči motor so občudovali tudi nepridipravi, ki so mu sem in tja pustili svoj pečat, da bi se maščevali za kazni in nevšečnosti, ki so jih bili deležni ob soočenjih s strogim lokalnim miličnikom. Najbrž je tudi slednje nagnilo tehtnico skromnega družinskega proračuna na stran prevoznega sredstva za štiričlansko družino. Na uho mi je prišlo, da je bila prav mama tista, ki je odločila, da je nemška znamka dolgoročno boljša investicija. In ne nazadnje, čemu neki bi se morali Benigarjevi voziti v stoenki, če pa si lahko, čeravno z izdatnejšim kreditom, privoščijo uglednejši, lepši in tudi bolj varen avto.