V članku lahko preberete
Pri osmih se je na obrobju Chicaga pognala pod gladino ledenega jezera in rešila brata, triletna dvojčka. Pri enajstih je igrala violino v Chicago Youth Orchestra in trenirala drsanje in plavanje, nato je študirala biologijo, se preselila v New York, vpisala umetnostno zgodovino ter kiparstvo. Potem je v Evropo razposlala približno petsto pisem na naslove galerij, muzejev, umetniških centrov, kulturno-umetniških središč, gledališč in klubov, da se odpravlja na evropsko turnejo in ali bi se ji pridružili. Štiristo osemindevetdeset naslovnikov je njeno ponudbo zavrnilo. Dva, ki sta se odzvala pozitivno, sta zaslužna, da je lahko nadaljevala. Pozabila sem jo vprašati, katera!
Za razliko od kolegov, predvsem kolegic iz svoje generacije, ne načrtuje svojih pogrebov, o sebi je gotova samo glede časa, da bo delala in se imela dobro – in to mi je med intervjujem nekajkrat poudarila, da je pomembno imeti se dobro – do takrat, ko ji bo telo to dovoljevalo. In tudi potem bo poskrbela, da je ne bodo institucionalizirali v kakšen muzej.
Ravno na dan koncerta v ljubljanskem Cankarjevem domu, 5. junija, bo dopolnila 76 let. Zdaj, po najinem četrtem ali petem srečanju, ne vedno za pisanje ali časopis, sem skoraj prepričana, da je Laurie Anderson najboljša, in če ne najboljša, pač najbolj talentirana pripovedovalka zgodb, ki sem jo v življenju spoznala. In spoznala sem jih veliko. V najinem dolgem pogovoru čez veliko vodo sva skakali z ene teme na drugo (jih vmes, včasih z nekajsekundno zamudo, presmejali), zgodbe in jezik, glasba, risanje, slikanje, drsanje, zgodbe, mama, zgodbe, brata Phil in Craig, ledeno jezero, Genova, drsalke, zgodbe, Lou, München, ljubezen, zgodbe, taj či, Hudson, ljubezen, zgodbe, Lollabelle in Lou v bardu, zgodbe, Little Will, ljubezen, glasba, slikanje, Icloud, joga, umetna inteligenca, Sakamoto, smrt, ljubezen, dvom, smrt, dvom, smrt ... Še najmanj je govorila o glasbi. Zaradi dolžine, ki je časopis v enem kosu ne prenese, bo najin pogovor razdeljen na dvoje, v drugem delu je večji del namenjen njenemu pokojnemu možu, glasbeniku Louju Reedu.
Laurie Anderson je takšna, kot je njena glasba in vse nje zgodbe, zapete ali narisane, zaigrane; razdrobljena na fragmente, nelinearna in nedokončana, iluzorna in genialna, kot njene zgodbe o nemogočnosti zgodb, neposredne, s čisto energijo, ali kot radi rečemo, brez obremenjujoče prtljage, ki jo pogosto na pleča dobimo od nič slabega želečih sogovornikov.
