Zgodba dveh kapelic
Namesto da bi spravo sprejeli, se spravili tudi sami s seboj in z lastno burno zgodovino, mnogi še kar vztrajajo pri izključevanju in večnih delitvah, tako mrtvih kot živih.
Odpri galerijo
Ruska kapelica na Vršiču. FOTO: Leon Vidic
Pozno jeseni 1989 je v Sarajevu potekalo zadnje srečanje jugoslovanske civilne družbe in aktivistov iz odborov za varovanje človekovih pravic. Imel sem srečo in čast biti v slovenski delegaciji skupaj z žal že pokojnima Jašo Zlobcem in Dragom Demšarjem. V Sarajevu smo izmenjevali izkušnje in zbirali podpise za izpustitev takrat političnega zapornika Vojislava Šešlja in zaprtih kosovskih rudarjev iz Starega trga. Bil je čas, v katerem so prizadevanja civilne družbe za demokracijo resno trčila ob nacionalne interese.
Ob slovesu smo za mizo še zadnjič sedeli s prijatelji iz Hrvaške in Srbije. Ob pivu, ki so ga v Sarajevu takrat stregli še povsod, je Vladimir Šeks, hrvaški disident, načel vprašanje preoblikovanja Jugoslavije. Odgovoril mu je Kosta Čavoški, srbski disident, z mnenjem, da se ne bo smelo pozabiti, da je Jugoslavija nastala zato, ker so bili Srbi zmagovalci v prvi svetovni vojni in so vanjo sprejeli Slovence in Hrvate, ki so bili v vojni na napačni strani.
Takrat sem si te besede zelo dobro zapomnil zato, ker sem vedel, kako nevarno besen bi bil moj pokojni nono, če bi mu kot ponosnemu vojaku Avstro-Ogrske kdo v obraz zabrusil, da je bil na napačni strani on, ki je na soški fronti branil svojo zemljo, na pravi strani pa agresorska Italija. »Če bo Italija prebila soško fronto, se ne bo ustavila do Ljubljane,« je svoje slovenske vojake motiviral poveljnik soške fronte, feldmaršal Svetozar Borojević. Nono mu je verjel in čas je potrdil, da sta imela oba prav.
Fronto je nazadnje pri Kobaridu prebila Avstro-Ogrska, a je Italiji kljub temu po vojni uspelo zasesti skoraj tretjino ozemlja današnje Slovenije. Ali kot se je pogosto pridušal moj nono: »Mi smo Italijane gonili do Piave in izgubili, Srbi pa so bežali do Grčije in zmagali.«
Z nastankom Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je prva svetovna vojna prvič postala potlačena travma Slovencev v novi državi. Vanjo so bili stlačeni poraženci in zmagovalci, pri čemer so zmagovalci pisali zgodovino in zgodovinske učbenike. Srbi so svoje žrtve in trpljenje politično zaračunavali vsem drugim narodom, ki so jih velesile z versajsko pogodbo potisnile v eksperimentalni slovanski imperij.
»Najbrž ima vsaka reka svoj narod, ki mora umirati za njo,« izrazi svoj pogled na boj Slovencev na reki Soči srbski vojak iz kultne srbske povesti Knjiga o Milutinu in se sprašuje, »le kako lahko južni Slovani živijo na severu?« Srbsko očitanje krivde poražencem prve svetovne vojne je šlo do skrajnosti, v kateri nobeno posipanje s pepelom ni bilo dovolj.
Simbol sramovanja lastne preteklosti je postal ravno Svetozar Borojević, ki je obranil slovenska ozemlja, a so se ga odrekli prav vsi, tako Slovenci kot Hrvatje, ki so mu celo prepovedali vstop v Kraljevino SHS. Umrl je v Celovcu, obubožan in izdan.
Slovenci so bili nazadnje prisiljeni verjeti, da živijo neprimerno bolje in so svobodnejši v zaostali diktaturi kraljevine Karađorđevićev kot pa v republikanski Avstriji. Nič ni pomagalo, da je v Ljubljano prvi vlak pripeljal leta 1849, v Beograd pa leta 1884. Najbolj navdušeni slovenski politiki so se bili v zvestobi kralju in novi državi pripravljeni odreči lastnemu jeziku in identiteti v korist nastanka jugoslovanskega naroda. Ustavila sta jih zdrav razum ljudi in genialnost Ivana Cankarja. S tradicionalno cincavostjo slovenske politike pa je opravila odločnost generala Rudolfa Maistra. Brez teh, ki so med redkimi razumeli čas, v katerem so živeli, kasneje pa brez slovenskih partizanov bi Slovenci ne imeli kaj osamosvajati v usodnem letu 1991, ko si po mnogih poizkusih dokončno izborimo lastno državo.
Tudi slovenski partizani so se po drugi svetovni vojni pustili prepričati, da samostojna država ni primerna izbira, in s tem se je tudi v novi Jugoslaviji nadaljevala travma poražencev prve svetovne vojne. Naši očetje in dedje, še zlasti primorski, ki niso živeli v prvi Jugoslaviji, ampak pod fašistično Italijo, so ohranili naklonjen spomin in celo lojalnost do avstrijskega cesarstva.
Za mojega deda je bil Gavrilo Princip morilec in terorist, v učbenikih mojega otroštva pa je pisalo, da je bil junak, ki je sprožil strel v osovraženo avstro-ogrsko ječo narodov. Zgodovina je spet postala politično orodje zmagovalcev, zamenjale so se le vloge in bitke. Prvi doktorat o prvi svetovni vojni smo dobili šele v začetku 90., pred tem pa so jo popisovali le redki in zavzeti ljubiteljski raziskovalci, soško fronto predvsem tisti iz Primorske.
V času druge Jugoslavije so veterani prve vojne iskali stike med seboj in se srečevali ob redkih spomenikih v dolini Soče in okoliškem hribovju, koder so bili pokopani njihovi padli tovariši in tudi nasprotniki. Nonota sem na teh pohodih spremljal večkrat in poslušal o rečeh, ki jih v šolah niso učili. V albumu hranim obledelo fotografijo z njim in očetom na stopnicah pred kapelico Svetega duha na Javorci, zagotovo enim najlepših in hkrati najbolj zamolčanih spomenikov padlim v prvi svetovni vojni.
Kapelica, ki ni bila pri srcu nobeni od obeh Jugoslavij in je vsaj dvakrat skoraj propadla, je edinstvena v svoji izjemni umetniški vrednosti in še posebej v tem, da je bila zgrajena kot kapelica vseh ver in je v času vojne sprejemala katolike, pravoslavne, jude, muslimane, ateiste, skratka vse, ki so iskali zavetje miru in tolažbe.
Nono je tam s svojo robato roko nežno božal v hrastove zidove vžgana imena skoraj tri tisoč pokopanih Slovencev, Hrvatov, Bosancev, Madžarov, Čehov in drugih, ki so bili celo stoletje zamolčani samo zato, ker so bili na napačni strani. V spominu je nono brskal po zgodbah in mi pripovedoval o bojih na Rdečem robu, Mrzlem vrhu, Slemenu in seveda Rombonu.
Sosledje fotografij pokaže, da smo šli še isti dan čez Vršič in se ustavili pri kapelici svetega Vladimirja, med Slovenci neprimerno bolj znani in ljudsko poimenovani Ruska kapelica. Tam je nono govoril o svojem ruskem ujetništvu in bedi vsakršnega ujetništva in se priklonil tudi padlim nasprotnikom. Pri tem je, velik in postaven, kakršen je bil, izžareval neverjetno čustvenost in hkrati preprostost spoštovanja vsega, kar je bilo, še najbolj pa sočutje do trpljenja nasprotnikov. Kot da bi izpovedoval latinski napis z vhoda v kapelico Svetega duha na Javorci, ki poziva, »naj onkraj pepela nasprotnikov jeza premine«.
In ravno to sporočilo, ki so ga v spomin svojim avstro-ogrskim nasprotnikom leta 1934 v obnovljeno kapelico vklesali zmagovalci Italijani, je nekaj, kar je še danes mnogim povsem nepojmljivo. Namesto da bi spravo sprejeli, se spravili tudi sami s seboj in z lastno burno zgodovino, mnogi še kar vztrajajo pri izključevanju in večnih delitvah, tako mrtvih kot živih. Ni se motil veliki Mahatma Gandhi: »Šibki nikoli ne odpustijo. Odpuščanje je lastnost močnih.«
Moj nono se je rodil v Avstro-Ogrski, moj oče v Italiji, jaz sem se rodil v Jugoslaviji, otroci živijo v Sloveniji. Vse to je zdaj moja in naša širša domovina. Malo je narodov, ki so v enem samem stoletju zamenjali toliko držav in prestali toliko vojn in žrtev.
Imamo dve čudoviti kapelici v spomin padlim v prvi svetovni vojni in njuni zgodbi sta izjemni. Izpovedujeta pomen sprave za kratkost našega življenja in brezčasnost odpuščanja kot edinega temelja mirne prihodnosti.
Ob slovesu smo za mizo še zadnjič sedeli s prijatelji iz Hrvaške in Srbije. Ob pivu, ki so ga v Sarajevu takrat stregli še povsod, je Vladimir Šeks, hrvaški disident, načel vprašanje preoblikovanja Jugoslavije. Odgovoril mu je Kosta Čavoški, srbski disident, z mnenjem, da se ne bo smelo pozabiti, da je Jugoslavija nastala zato, ker so bili Srbi zmagovalci v prvi svetovni vojni in so vanjo sprejeli Slovence in Hrvate, ki so bili v vojni na napačni strani.
Takrat sem si te besede zelo dobro zapomnil zato, ker sem vedel, kako nevarno besen bi bil moj pokojni nono, če bi mu kot ponosnemu vojaku Avstro-Ogrske kdo v obraz zabrusil, da je bil na napačni strani on, ki je na soški fronti branil svojo zemljo, na pravi strani pa agresorska Italija. »Če bo Italija prebila soško fronto, se ne bo ustavila do Ljubljane,« je svoje slovenske vojake motiviral poveljnik soške fronte, feldmaršal Svetozar Borojević. Nono mu je verjel in čas je potrdil, da sta imela oba prav.
Fronto je nazadnje pri Kobaridu prebila Avstro-Ogrska, a je Italiji kljub temu po vojni uspelo zasesti skoraj tretjino ozemlja današnje Slovenije. Ali kot se je pogosto pridušal moj nono: »Mi smo Italijane gonili do Piave in izgubili, Srbi pa so bežali do Grčije in zmagali.«
Z nastankom Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je prva svetovna vojna prvič postala potlačena travma Slovencev v novi državi. Vanjo so bili stlačeni poraženci in zmagovalci, pri čemer so zmagovalci pisali zgodovino in zgodovinske učbenike. Srbi so svoje žrtve in trpljenje politično zaračunavali vsem drugim narodom, ki so jih velesile z versajsko pogodbo potisnile v eksperimentalni slovanski imperij.
Za mojega deda je bil Gavrilo Princip morilec in terorist, v učbenikih mojega otroštva pa je pisalo, da je bil junak, ki je sprožil strel v osovraženo avstro-ogrsko ječo narodov. Zgodovina je spet postala politično orodje zmagovalcev, zamenjale so se le vloge in bitke.
»Najbrž ima vsaka reka svoj narod, ki mora umirati za njo,« izrazi svoj pogled na boj Slovencev na reki Soči srbski vojak iz kultne srbske povesti Knjiga o Milutinu in se sprašuje, »le kako lahko južni Slovani živijo na severu?« Srbsko očitanje krivde poražencem prve svetovne vojne je šlo do skrajnosti, v kateri nobeno posipanje s pepelom ni bilo dovolj.
Simbol sramovanja lastne preteklosti je postal ravno Svetozar Borojević, ki je obranil slovenska ozemlja, a so se ga odrekli prav vsi, tako Slovenci kot Hrvatje, ki so mu celo prepovedali vstop v Kraljevino SHS. Umrl je v Celovcu, obubožan in izdan.
Slovenci so bili nazadnje prisiljeni verjeti, da živijo neprimerno bolje in so svobodnejši v zaostali diktaturi kraljevine Karađorđevićev kot pa v republikanski Avstriji. Nič ni pomagalo, da je v Ljubljano prvi vlak pripeljal leta 1849, v Beograd pa leta 1884. Najbolj navdušeni slovenski politiki so se bili v zvestobi kralju in novi državi pripravljeni odreči lastnemu jeziku in identiteti v korist nastanka jugoslovanskega naroda. Ustavila sta jih zdrav razum ljudi in genialnost Ivana Cankarja. S tradicionalno cincavostjo slovenske politike pa je opravila odločnost generala Rudolfa Maistra. Brez teh, ki so med redkimi razumeli čas, v katerem so živeli, kasneje pa brez slovenskih partizanov bi Slovenci ne imeli kaj osamosvajati v usodnem letu 1991, ko si po mnogih poizkusih dokončno izborimo lastno državo.
Tudi slovenski partizani so se po drugi svetovni vojni pustili prepričati, da samostojna država ni primerna izbira, in s tem se je tudi v novi Jugoslaviji nadaljevala travma poražencev prve svetovne vojne. Naši očetje in dedje, še zlasti primorski, ki niso živeli v prvi Jugoslaviji, ampak pod fašistično Italijo, so ohranili naklonjen spomin in celo lojalnost do avstrijskega cesarstva.
Za mojega deda je bil Gavrilo Princip morilec in terorist, v učbenikih mojega otroštva pa je pisalo, da je bil junak, ki je sprožil strel v osovraženo avstro-ogrsko ječo narodov. Zgodovina je spet postala politično orodje zmagovalcev, zamenjale so se le vloge in bitke. Prvi doktorat o prvi svetovni vojni smo dobili šele v začetku 90., pred tem pa so jo popisovali le redki in zavzeti ljubiteljski raziskovalci, soško fronto predvsem tisti iz Primorske.
Imamo dve čudoviti kapelici v spomin padlim v prvi svetovni vojni in njuni zgodbi sta izjemni. Izpovedujeta pomen sprave za kratkost našega življenja in brezčasnost odpuščanja kot edinega temelja mirne prihodnosti.
V času druge Jugoslavije so veterani prve vojne iskali stike med seboj in se srečevali ob redkih spomenikih v dolini Soče in okoliškem hribovju, koder so bili pokopani njihovi padli tovariši in tudi nasprotniki. Nonota sem na teh pohodih spremljal večkrat in poslušal o rečeh, ki jih v šolah niso učili. V albumu hranim obledelo fotografijo z njim in očetom na stopnicah pred kapelico Svetega duha na Javorci, zagotovo enim najlepših in hkrati najbolj zamolčanih spomenikov padlim v prvi svetovni vojni.
Kapelica, ki ni bila pri srcu nobeni od obeh Jugoslavij in je vsaj dvakrat skoraj propadla, je edinstvena v svoji izjemni umetniški vrednosti in še posebej v tem, da je bila zgrajena kot kapelica vseh ver in je v času vojne sprejemala katolike, pravoslavne, jude, muslimane, ateiste, skratka vse, ki so iskali zavetje miru in tolažbe.
Nono je tam s svojo robato roko nežno božal v hrastove zidove vžgana imena skoraj tri tisoč pokopanih Slovencev, Hrvatov, Bosancev, Madžarov, Čehov in drugih, ki so bili celo stoletje zamolčani samo zato, ker so bili na napačni strani. V spominu je nono brskal po zgodbah in mi pripovedoval o bojih na Rdečem robu, Mrzlem vrhu, Slemenu in seveda Rombonu.
Sosledje fotografij pokaže, da smo šli še isti dan čez Vršič in se ustavili pri kapelici svetega Vladimirja, med Slovenci neprimerno bolj znani in ljudsko poimenovani Ruska kapelica. Tam je nono govoril o svojem ruskem ujetništvu in bedi vsakršnega ujetništva in se priklonil tudi padlim nasprotnikom. Pri tem je, velik in postaven, kakršen je bil, izžareval neverjetno čustvenost in hkrati preprostost spoštovanja vsega, kar je bilo, še najbolj pa sočutje do trpljenja nasprotnikov. Kot da bi izpovedoval latinski napis z vhoda v kapelico Svetega duha na Javorci, ki poziva, »naj onkraj pepela nasprotnikov jeza premine«.
In ravno to sporočilo, ki so ga v spomin svojim avstro-ogrskim nasprotnikom leta 1934 v obnovljeno kapelico vklesali zmagovalci Italijani, je nekaj, kar je še danes mnogim povsem nepojmljivo. Namesto da bi spravo sprejeli, se spravili tudi sami s seboj in z lastno burno zgodovino, mnogi še kar vztrajajo pri izključevanju in večnih delitvah, tako mrtvih kot živih. Ni se motil veliki Mahatma Gandhi: »Šibki nikoli ne odpustijo. Odpuščanje je lastnost močnih.«
Moj nono se je rodil v Avstro-Ogrski, moj oče v Italiji, jaz sem se rodil v Jugoslaviji, otroci živijo v Sloveniji. Vse to je zdaj moja in naša širša domovina. Malo je narodov, ki so v enem samem stoletju zamenjali toliko držav in prestali toliko vojn in žrtev.
Imamo dve čudoviti kapelici v spomin padlim v prvi svetovni vojni in njuni zgodbi sta izjemni. Izpovedujeta pomen sprave za kratkost našega življenja in brezčasnost odpuščanja kot edinega temelja mirne prihodnosti.
