Tiskane izdaje
Iraški Kurdi so na referendumu izglasovali neodvisnost. Po stoletju tragedij in podrejenosti so usodo vzeli v svoje roke.
Petdesetletni Halid Hama Azdin je v ponedeljek zjutraj vstal še pred sončnim vzhodom. Molil je, telovadil in zajtrkoval. Nato je oblekel tradicionalno kurdsko oblačilo, pripravljeno za posebne priložnosti. Stopil je pred ogledalo in si čez rame nadel trak v zeleno-belo-rdečih barvah zastave iraškega Kurdistana. Zbudil je 24-letnega sina Fajraduna, s katerim živita skupaj. Njegova žena že dolga leta živi v Iranu, preostala dva sinova pa sta že krenila na samostojno pot. Oče, ki je zaposlen na ministrstvu za pešmerge, in sin, ki je lani končal študij angleškega jezika, zdaj pa je učitelj v begunskem taborišču na severu morebitne nove države, sta ponosno, a brez odvečnih besed krenila proti volišču v središču Erbila, prestolnice iraškega Kurdistana.
»Na ta trenutek sem čakal vse življenje. Splačalo se je. Vse se je splačalo,« je med vožnjo proti volišču tiho dejal Halid, dolgoletni kurdski borec. Pešmerga – »tisti, ki zre smrti v oči«. Volišča se še niso odprla, a pred deško srednjo šolo v stanovanjski četrti popolnoma brezdušnega mesta je na oddajo svojega glasu za odcepitev od Iraka in vzpostavitev neodvisne kurdske države čakalo že najmanj 150 ljudi. Navdušeno so se pozdravljali med seboj, jedli sladice, pili čaj in kavo ter razglabljali o zgodovinskosti dneva, ko so bile dovoljene sanje. Mimo volišča so po skoraj praznih cestah divjali mladci in »nabijali« glasno patriotsko glasbo. Na »strateških« točkah v četrti so bili razporejeni pripadniki oboroženih sil Kurdske regionalne vlade (KRG), policisti in zasebni varnostniki.
Podobno je bilo po celotnem Erbilu, te dni enem najbolj varovanih mest na celostno militariziranem Bližnjem vzhodu. Kurdske oblasti se dobro zavedajo, da bi lahko kakršen koli teroristični napad močno zamajal njihove osamosvojitvene načrte in predvsem, da v tem trenutku – razen gora, kot pravi stari kurdski rek – nimajo prijateljev. Nasprotno. Iraški Kurdistan je trenutno obkrožen s sovražno nastrojenimi sosedami. Iran. Turčija. Bagdad. Sirski režim. Sosede so se v (upravičenem) strahu pred nastankom kurdske države in njenim morebitnim učinkom domin v regiji združile v veliko nenačelno koalicijo. Tudi mednarodna skupnost – razen oportunističnega Izraela – je iraškim Kurdom pokazala hrbet, na čelu z Združenimi državami. To je že tako rekoč tradicija. Del diplomatske »folklore«.
»Preživeli smo …«
»Preživeli smo genocid. Režim Sadama Huseina je med operacijo Anfal pobil 180.000 Kurdov. Preživeli smo etnično čiščenje – preganjali so nas iz lastnih mest in vasi ter vanje naseljevali arabsko prebivalstvo. Preživeli smo več vojn, invazij, okupacijo. Preživeli smo izdaje, domače in tuje. Preživeli smo mučenje. Preživeli smo revščino in gospodarsko krizo. Preživeli bomo tudi težave, ki bodo sledile referendumu. A zdaj bomo na svojem. Zdaj nas nihče več ne bo mogel imeti za sekto – zdaj smo postali nacija,« so se besede ulile iz brkatega in slokega možakarja, potem ko je oddal svoj glas za neodvisnost Kurdistana.
Zelo dobro je vedel, o čem govori.
Leta 1987, v izdihljajih iraško-iranske vojne in na vrhuncu Huseinovega obračunavanja s Kurdi, je Halid Hama Azdin živel dvojno življenje. V Bagdadu je študiral teologijo (tretji letnik), a se ves čas vračal domov, v rodni Kurdistan, kjer je sodeloval v skrivnem odporniškem gibanju. Bil je aktiven tako politično kot vojaško. Že kot najstnik je prvič uporabil orožje. Za gverilca ga je izučil njegov oče, ki se je leta 1946 bojeval za neodvisno kurdistansko republiko – ta je (pre)živela le enajst mesecev, a ima v kurdski politični in vojaški mitologiji status prve in za zdaj edine kurdske države. Odkar je Halid vedel zase, je bil obkrožen s sovražniki, orožjem, vojno in kurdsko tragično zgodovino, ki se je kot drugod v regiji sproti spreminjala v mitologijo in fikcijo. Že zelo mlad je postal njen neposreden akter.
»Poleti 1987 me je v študentskem domu v Bagdadu aretiral mukhabarat [varnostno-obveščevalna služba]. Vedel sem, da me iščejo. Zaprli so že veliko mojih tovarišev. Morda sem naredil napako … Nikoli mi niso sodili. Vrgli so me v zapor. Tam sem preživel najhujših trinajst mesecev v življenju,« je pred voliščem, kjer so ljudje ponosno kazali s temno modro tinto označene kazalce desne roke in se predajali vseobsegajočim nacionalnim čustvom, pripovedoval veteran kurdskega odporniškega gibanja. Sin Fajradun, ki nikoli v življenju ni prijel za puško in živi povsem drugačno – urbano in moderno – življenje, ga je očarano, a šokirano poslušal. Podrobnosti očetove zgodbe ni poznal.
»Na svoji koži sem v trinajstih mesecih okusil vse oblike mučenja. Pretepali so me čisto vsak dan. Likali so mi hrbet – z razžarjenim likalnikom. Več dni sem na kavljih visel s stene. V odprte rane so mi stresali sol. Mučili so me s hrupom, stradanjem, spolnim nasiljem. Pozimi smo morali s sojetniki stati v ledeno mrzli vodi – dokler se nismo onesvestili. Potrgali so mi vse nohte in izbili nekaj zob … Ne vem, kako sem preživel. Ne vem, kako je moje telo zdržalo vse to trpljenje. Hoteli so, da izdam tovariše in da priznam stvari, ki jih nisem zagrešil. Nikoli nisem bil na sodišču. Moja družina je mislila, da sem umrl. Tako kot so umrli – izginili – številni moji prijatelji.«
V preteklosti so organizirali veliko shodov v podporo neodvisnosti iraškega Kurdistana. Foto: Reuters
Življenje na frontnih črtah
Proti koncu leta 1988, bilo je že po napadu s kemičnim orožjem v Halabdži, kjer je Huseinov režim z evropskim kemičnim orožjem v enem samem dnevu pobil več kot 5000 ljudi, so tedaj 21-letnega Halida izpustili na prostost. Najprej je moral v Mosulu opraviti nujno služenje vojaškega roka, a prihodnosti v Iraku ni imel in si je niti ni želel. Študija ni smel nadaljevati. Blokirali so vse družinske bančne račune. Nikakršnih možnosti ni imel, da bi si našel službo. Vrnil se je domov, a režimski agenti so mu sledili na vsakem koraku. Ni se hotel skrivati – nadaljeval je odporniške aktivnosti. Pridružil se je Kurdski demokratični stranki (PDK). Agenti iz Bagdada so ga izsledili in ga dvakrat poskušali ubiti. Ušel jim je.
Naslednji dve leti je – kot stotine in stotine kurdskih borcev – preživel v gorah na iraško-iranski meji, kjer je konec osemdesetih let delovalo nekakšno »osvobojeno kurdsko ozemlje«. V gorah je spoznal tudi svojo ženo. Leta 1991, ko so Kurdi po ameriški invaziji na Irak naivno računajoč na mednarodno vojaško pomoč na severu države sprožili nov val oboroženega upora, se je skupaj s soborci vrnil v domovino. Dve leti je preživel na frontnih črtah.
Potem je v Kurdistanu izbruhnila državljanska vojna. Družina Azdin se je morala s podeželja preseliti v Erbil. Halid se je s frontnih črt umaknil v pisarne. Potem je nekaj let delal kot prevajalec za Organizacijo Združenih narodov za begunce (UNHCR). Po uvedbi območja prepovedi letenja nad severnim Irakom, ki je po prvi zalivski vojni iraškemu Kurdistanu omogočilo vzpostavitev sorazmerne avtonomije, je začel delovati v regionalnih oblasteh. Posvetil se je verskim in vojaškim vprašanjem.
Glasne odmeve kurdske državljanske vojne, ki so jo – deli in vladaj – pomagali zakuhati v Bagdadu in ki nikoli ne bo povsem izprala peklenskega prahu s čevljev številnih najbolj vidnih politikov v iraškem Kurdistanu, je mogoče čutiti še danes. Klanovski ideološki spopad med vodilnima družinama (Barzani in Talabani) je dolgo časa ogrožal tudi uspeh ponedeljkovega plebiscita. Čeprav nekaj takega kot kurdska enotnost ne obstaja, nikoli ni in nikoli ne bo, so se vse kurdske politične stranke v dneh pred referendumom vendarle poenotile. Za to je poskrbel enoten in nadvse aroganten pritisk mednarodne skupnosti. Ta je bila skupaj s številnimi lokalnimi in regionalnimi analitiki prepričana, da predsednik Kurdske regionalne vlade Masud Barzani v sicer nespornem nabiranju političnih točk in med »privatizacijo« osamosvojitvenega procesa na pogon družinske ekonomske koristi – »blefira«.
Zmotili so se. In bili, kot kaže, brez rezervnega načrta.
»Umreti za svobodo
Kljub številnim izjemno bogatim naftnim poslom, ki jih je v zadnjem desetletju z mednarodnimi naftno-plinskimi korporacijami pod vodstvom oligarhične družine Barzani sklenila Kurdska regionalna vlada, se kvaliteta življenja ljudi na severu Iraka ni bistveno spremenila. K temu je seveda močno prispeval tudi vojaški pohod samooklicane Islamske države, ki je dolgo časa eksistencialno ogrožala tudi kurdska območja na severu Iraka.
Brezposelnost v iraškem Kurdistanu je v zadnjih dveh letih presegla 50 odstotkov. Večina ljudi, ki ima službo, je zaposlenih v državni upravi in državnih podjetjih – ogromno jih čaka še na plače iz leta 2016. Nobenega dvoma ni, da bo ekonomska blokada, ki jo kot maščevalni ukrep zaradi izvedbe osamosvojitvenega kurdskega ljudskega glasovanja že izvajajo Turčija, Iran in iraška vlada v Bagdadu, gospodarsko krizo v Kurdistanu še poglobila.
A Halid Hama Azdin se s tem ne obremenjuje. Navadil se je na visoko ceno svobode.
»Star sem petdeset let. V dobri formi sem. Skrbim zase. Želim biti pripravljen, če bo treba spet v vojno, a vseeno upam, da se to ne bo zgodilo. Ogromno smo žrtvovali. Zdaj je čas, da postanemo gospodarji svoje usode in nehamo ves čas oprezati, kaj se dogaja za našim hrbtom. Zelo sem vesel, da bomo imeli svojo državo. Druge možnosti sploh ni bilo. Z razglasitvijo neodvisnosti ne bi smeli čakati. To bi bil znak šibkosti, ki bi ga naši sosedje hitro prepoznali in izkoristili. Zdaj je prvič v zgodovini vse v naših rokah,« je s ponosnim, skoraj pesniškim glasom razlagal možakar, ki mu na licih – in v očeh – piše, da se dobro pozna s smrtjo. »Sto let smo imeli en sam cilj. Ta je zdaj na dosegu roke. Umreti za svobodo je bolje kot živeti v suženjstvu.«
Dan, ko so iraški Kurdi izglasovali neodvisnost, se bo zapisal v kurdsko zgodovino. Foto: AFP
Erbil, velikanski zabaviščni park
Na večer referenduma, ko je bilo že znano, da je volilo več kot 72 odstotkov registriranih volivcev in da so ti z dobrimi 92 odstotki glasov podprli nastanek neodvisne kurdske države, se je prašni, od dolgih mesecev peklenske vročine razbeljeni Erbil spremenil v velikanski zabaviščni park. Ljudje so množično odšli na ulice in si dali duška. Mladci so se metali v kičaste fontane pod dotrajanim mestnim obzidjem. Zastave. Zastave. Zastave. Ker jih je v trgovinah zmanjkalo, so jih nekateri nadomestili z brazilskimi, jamajškimi in celo kamerunskimi nacionalnimi simboli. Sem ter tja je bilo mogoče opaziti tudi zastavo Izraela – a ne kot nadomestek. Restavracije so bile polne. Zavzele so jih celotne družine. Otroci so, nekateri odeti v »mini« vojaška oblačila, noreli po spolzki marmornati ploščadi. Streljalo se je v zrak. Z vsem in povsod. Pametno je bilo hoditi ob zidu ali stati pod streho.
Halid Hama Azdin je odšel domov. Ves dan so ga premagovala čustva in preganjali spomini. Utrujen, a ponosen se je zavedal, da je njegova preteklost omogočila prihodnost njegovih sinov. Poslovil se je v solzah. S »srednjim« sinom Fajradunom sva odšla proti krščanski četrti Ainkava, kjer še vedno živi desettisoče kristjanov, ki so jih z domov na severu Iraka, predvsem v provinci Nineveh, pregnale različne skrajne milice, nazadnje Islamska država.
Čeprav so pešmerge skupaj z iraškimi vladnimi silami in šiitsko milico Hašd al Šabi pripadnike skrajne sunitske milice v zadnjem letu dni vojaško porazile, se mnogi begunci nimajo kam vrniti. Ostali so brez domov, zemlje, prihodnosti. V strogo varovani in bogati Ainkavi, kjer iz založb sijejo neonski križi in zastave iraškega Kurdistana vihrajo tudi s cerkev, se dobro počutijo.
Generacija miru
Že vnaprej se je odločil, da – v nasprotju s številnimi prijatelji – svoje prihodnosti ne bo iskal v tujini. »Moj oče in stari oče sta se borila s puškami. Omogočila sta mi, da živim in študiram v miru. Kmalu pa tudi v svoji, neodvisni državi. Ne bi bilo prav, če bi šel zdaj v tujino, pa sem imel kot drugi najboljši študent v letniku kar nekaj možnosti. Z znanjem jezika, branjem in sledenjem dogodkov po svetu imam priložnost za dobro službo tudi tu – mednarodne organizacije iščejo prav take 'kadre', kot sem jaz. Zdaj delam z begunci. Izobrazba je ključna. Le tako se bomo lahko pokazali pred svetom in pridobili spoštovanje mednarodne skupnosti. Le to nas lahko zares loči od preostalega Bližnjega vzhoda,« je v soju neonskih luči svoje načrte razlagal postavni mladenič, ki si sploh ne more predstavljati, da bi moral v primeru vojaškega napada katere izmed sosednjih držav oditi na bojišče.
»Moja generacija ni pripravljena na vojno. Vojno poznamo le iz pripovedovanj staršev. Nismo dovolj utrjeni. Na fronti bi se nam zmešalo že po dveh dneh. Hvala bogu, da imam profesionalno vojsko,« je v enem izmed številnih barov v krščanski četrti prestolnice nove bližnjevzhodne države v nastajanju dejal Fajradun Haled in se pridružil bolj »športnemu« kot »zgodovinskemu« slavju vrstnikov.
* * *
Po razglasitvi rezultatov kurdskega plebiscita so se grožnje iz Ankare, Teherana in Bagdada iz ure v uro bolj zaostrovale. Zahteva predsednika iraške vlade Haiderja al Abadija, ki »pluje« na steroidni samozavesti vojaških zmag proti Islamski državi, po predaji letališč in meja v roke »zveznih oblasti« so zvenele nevarno jugoslovansko. Napovedalo se je zaprtje zračnega prostora nad celotnim Kurdistanom. Iraška vojska se je premikala proti Kirkuku, kjer je že prišlo do prvih spopadov med šiitskimi milicami, preslikavo Islamske države, in pešmergami. Iran je na meje iraškega Kurdistana pripeljal številne vojaške okrepitve. Turčija in Irak sta na severni meji prihodnje kurdske države začela skupne vojaške vaje. Meje so se zaprle. Prvi ugrizi nove resničnosti so bili sorazmerno mili. Ali kot pravi kurdski pregovor: »Grožnje ne podaljšajo meča.«
Toda jutri je nov dan.
