Znanost in naravni jezik (2. del)

Spopad, ki se v Sloveniji ta čas bije o vprašanju jezika v šolstvu, v marsičem spominja na jezikovne boje v preteklosti.

Objavljeno
09. september 2016 13.24
Slovar 17.februarja 2014
Rastko Močnik
Rastko Močnik
Spopad, ki se v Sloveniji ta čas bije o vprašanju jezika v znanosti in visokem šolstvu, v marsičem spominja na jezikovne boje v preteklosti. Angleščina je v sedanjosti svetovni jezik in tudi govorica gospostva, kakor je bila v času Čopa in Prešerna nemščina; o tem je tekla beseda v prejšnji številki Sobotne priloge. Pa tudi o začetkih moderne znanosti in filozofije, k čemur je sodila posebna jezikovna politika.

Danteju Alighieriju se ni posrečilo jezikovno poenotenje, pa tudi do politične združitve Italije ni prišlo. Kakšnega pol stoletja po njegovem spisu O ljudski zgovornosti (1303–1305) je začel zmagoviti pohod latinski humanizem.

Humanistična latinščina

Za nas je pomembno, da je bilo za zgodovinski uspeh humanizma (pa tudi za njegove meje) odločilno, da si je zagotovil trojno oporo: v kulturnih praksah, v novem prakticiranju jezika in v svojih posebnih ustanovah. Humanistične alternativne vednostne prakse in alternativna jezikovna politika (posnemanje klasične latinščine) so si zagotovile tudi alternativne institucionalne nosilce, humanistične akademije. Humanizem je bil celosten projekt in je postavil nov trikotnik, v katerem je jezik nosilna stranica: nova vednost (humanistične študije) – nov jezik (posnemanje klasične latinščine) – nove ustanove (akademije). Dante je teoretsko zasnoval nov jezik, vedel je, da skupnega jezika Italije ne more biti brez skupnih ustanov, dvora za vso Italijo in enotnega sodnega sistema – ni pa mogel vedeti, da ga ne more biti tudi brez nove vednosti. V Dantejevi konstrukciji namesto vednosti (tisti čas monopola univerz) nastopa lepa književnost. Humanizem je bil celovitejši, za kratek čas je res vzpostavil celotni trikotnik (kultura-jezik-ustanove) – a njegova meja je bila, da je bil politično in jezikovno elitističen. Vrh tega je bila humanistična veda še srednjeveškega tipa, njene »tehnične« izpeljave so delovale neposredno na medčloveške odnose, moderna tehnika je bila zunaj njenega obzorja.

Prelomno šestnajsto stoletje

Do odločilnega preloma je bržkone prišlo v šestnajstem stoletju. Leta 1522 je Martin Luter izdal nemški prevod Nove zaveze. To ni bil prvi nemški prevod, pred njim so menda že vsaj osemnajstkrat prevedli celotno biblijo. A Luter je svoj prevod namenil množični ljudski rabi in ga hkrati izdelal v visokem jeziku. Lutrovo jezikovno prakso je podpiralo množično versko gibanje in nosile so jo nove verske ustanove. Kakor humanizem je tudi protestantizem vzpostavil nosilni trikotnik vera/kultura-jezik-ustanove. A protestantski trikotnik ni bil elitističen kakor humanistični, bil je množičen in ljudski, zato so se nanj pri številnih jezikih lahko oprli procesi, ki so sčasoma pripeljali do nacionalnih jezikov. Protestantske biblije v ljudskih jezikih so v 16. stoletju eksplodirale: holandska (1526), angleška Velika Biblija (1535) in poznejša »ženevska Biblija« (1557), poljska 1563, španska 1569, češka 1579–1594, slovenska 1583. Potem ko je bog spregovoril v ljudskih jezikih, je bilo samo vprašanje časa, kdaj se mu bo pridružil še Aristotel.

V šestnajstem stoletju se je začela oblikovati administrativna monarhija, se pravi, centralizirana moderna država. Enotna država – enotni jezik. Tako je, denimo, francoski kralj Franc I. leta 1539 izdal kraljevsko ordonanco, s katero je vpeljal francoščino za jezik prava in uprave v kraljestvu, danes bi rekli za uradni jezik v državi. Deset let pozneje je Joachim du Bellay objavil Obrambo in slavo francoskega jezika. Vzpostavil je obrazec, ki je v Franciji veljal še donedavna: enotna država – enoten jezik – visoka književnost v (nacionalnem) jeziku.

Za naše razmišljanje je zlasti zanimivo dogajanje v Italiji. Tu je teoretska refleksija ves čas spremljala uveljavljanje ljudskega jezika in je bila odločilna pri njegovem oblikovanju. Ljudski jezik se je v Italiji uveljavljal v razmerah politične razdrobljenosti ter proti pritisku latinske cerkve in konservativnih univerz. Edino oporo je imel v lepi književnosti in v krhkih ustanovah, ki so podpirale estetske prakse (mecenat, kultura lokalnih dvorov, zbirateljstvo). Od tod bržkone takrat prevladujoči esteticizem v jezikovni politiki ljudskega jezika. Osrednja osebnost te jezikovne politike je bil Benečan Pietro Bembo.

Leta 1525 je Bembo izdal knjigo dialogov Proze, v katerih se razpravlja o ljudskem jeziku. Bembo je na obravnavo ljudskega jezika prenesel tako humanistično filološko metodo kakor humanistično elitistično ideologijo. S humanistično filološko veščino je skiciral prvo slovnico italijanskega jezika. Humanistično ideološko nasprotje »visoki jezik (klasična latinščina)/nizka govorica (ljudski govor)« je projiciral na ljudski jezik in vzpostavil nasprotje med (visokim) pisnim ljudskim jezikom in (nizkimi) ljudskimi govori. Za pisanje poezije je postavil Petrarkov zgled, za prozo Boccaccia. Priporočal je govorico, ki je bila takrat že starejša od poldrugega stoletja. Bembov obrazec je odločilno vplival na zgodovinske procese: vsi evropski nacionalni jeziki so se poslej oblikovali kot knjižni jeziki. Oblikovali so se normativno, normo pa je določal književni kanon.

Leta 1542 je izšel Dialog o jezikih Speroneja Speronija, ki se še posebej ukvarja prav z našim problemom: kateri jezik je najbolj primeren za filozofijo, znanost in za pouk na univerzi. Speroni je v Dialogu najprej predstavil tri takrat prevladujoča stališča: univerzitetno vztrajanje pri latinščini in grščini; Bembovo normativno toskanščino; omikano dvorsko rabo sodobnega jezika, kakršno je zagovarjal, denimo, Baldassare Castiglione.

Proti koncu spisa je Speroni uvedel še četrto stališče. Dialog sicer ne zagovarja nobene jezikovne politike posebej, a iz drugih virov vemo, da je bilo prav to četrto stališče tudi Speronijeva pozicija. Učenje latinščine in grščine je zguba časa. Mladi ljudje na vrhuncu intelektualnih moči zapravljajo čas z učenjem mrtvih jezikov, namesto da bi v sodobnem jeziku ustvarjali nova dela v filozofiji in znanosti. Ko se naposled naučijo starih jezikov, ne zmorejo več drugega, kakor da komentirajo stare pisce in prežvekujejo njihove modrosti. Edino smiselno je prevesti stare mojstre v sodobne jezike in se takoj lotiti proizvodnje filozofije in znanosti v jeziku, ki ga govorimo vsak dan – kakor so v svojem času delali prav ti nekdanji učenjaki. Le tako se bomo rešili iz sedanje dekadence in ustvarili dela, ki se bodo lahko enakovredno kosala z deli Starih. Speroni je »četrto stališče« predstavil zagnano, z močnimi izrazi in jasno poanto: ni privilegiranega jezika. Uporabil je prav ta izraz: »lingua alcuna del mondo non possa aver da sé stessa privilegio di significare i concetti del nostro animo; noben jezik na svetu ne more imeti sam na sebi privilegija, da označuje pojme našega duha«. Noben jezik nima privilegija: v vseh jezikih je mogoče izraziti vse, od vsakdanjih potreb do znanstvenih resnic in filozofskih modrosti. Zato je treba prevajati.

To je bržkone prelomna točka. Ko ni več posvečenih jezikov in so vsi jeziki enakovredni, postane materin jezik posebej pomemben za vsakega govorca in govorko, za vsako kulturo, za vsak govorni kolektiv. Od tega preloma naprej je mogoče postaviti in reševati problematike, ki jih poznamo tudi iz zgodovine slovenskega jezika. Katere vrste govorov je mogoče prakticirati v jeziku? Kako razširiti njegovo govorno sposobnost? Kakšne proizvodne strategije za razne vrste govorov? Kakšne prevajalske strategije za razne vrste govorov? Pri prevajanju se potem postavijo vprašanja »zvestobe izvirniku«, specifični problemi, ker prevoda ni mogoče ločiti od interpretacije, splošni problemi, ker je pri prevajanju treba inovirati in segati prek ustaljenega jezikovnega stanja, a hkrati ohranjati stik z njim …

Vseh teh težav bi se znebili, če bi se vrnili k neenakopravnosti jezikov, če bi si izbrali privilegirani jezik, namesto nekdanje latinščine, denimo, sedanjo angleščino. A »vse te težave« niso nič drugega kakor prakticiranje materinega jezika. Če bi se jim odrekli, bi se odrekli materinemu jeziku. Z »vsemi temi težavami« bi se potlej bodli drugi, materni govorci in govorke angleščine, mi pa bi ostali brez jezika, papagaji v angleščini in momljavci v slovenščini.

Sedanji spor

Spopad, ki se v Sloveniji ta čas bije o vprašanju jezika v znanosti in visokem šolstvu, v marsičem spominja na jezikovne boje v preteklosti. Nasprotje je pravzaprav isto: ali jezik gospostva, jezik gospodarskih, političnih, vojaških in ideoloških aparatov »Zahoda« – ali slovenščina, ljudska govorica. Tudi igralci so si podobni: latinščino so nekdaj zagovarjali dostojanstveniki katoliške cerkve in univerzitetni učitelji – ljudske jezike so uveljavljali tisti, ki so prakticirali novo znanost, novo filozofijo, novo poezijo. Zdaj jezik svetovnega gospostva uveljavljajo ministrice, rektorji in menedžerji – nosilci lokalnih gospostev.

Privrženke in privrženci angleščine poskušajo predstaviti spor, kakor da bi bil spopad med svetovljani, kakršni so ministrice, rektorji in menedžerji – in provincialci, ki da branijo svoj nekonkurenčni zapeček. O vrednostnih razsežnostih te predstave ne kaže zgubljati besed. Bolj zanimive so njene predpostavke: kakor da tisti, ki predavajo in pišejo v slovenščini, ne bi mogli pisati in predavati tudi v angleščini; kakor da se študentke in študenti, ki pridejo študirat v Slovenijo, ne bi zmogli naučiti slovenščine.

Te predpostavke ne držijo. Glede prve je zadosti, da si ogledamo bibliografije. Za drugo je zadosti, da se spomnimo časov, ko so tuji študenti in študentke, zlasti iz neuvrščenih držav, prihajali k nam študirat za celotno trajanje študija in so se naučili slovensko.

Iz kakovosti jezika v družboslovnih in humanističnih revijah je mogoče sklepati, da tisti, ki jim je glavna skrb pisanje v angleščini, pišejo slabo slovenščino. Domnevati nas mika, da oni, ki bi radi privabili študentke in študente s predavanji v angleščini, nemara ne predavajo nič takega, zaradi česar bi bilo vredno naučiti se slovenščine – saj je isto šolsko učenost mogoče pridobiti tudi na vseh drugih utrdbah vladajočih ideologij. Tako resnična konkurenčna prednost ni študijski proces v angleščini, temveč morebitna cenenost življenja v Sloveniji. A če je te vrste razmislek še razumljiv pri neoliberalnih rektorjih, je težko doumeti, zakaj bi ministrice in menedžerji hoteli, da se univerze uveljavljajo zaradi nemara nižjih življenjskih stroškov v Sloveniji, ne pa s kakovostjo študijskega procesa.

»Internacionalizacija« in provincializacija

Geslo potujčevalcev je »internacionalizacija znanosti«. Geslo je nenavadno, saj nacionalnost ni pomembna prvina v znanstvenih in študijskih praksah. Pač pa pomeni veliko pri znanstvenih in študijskih institucijah. V odnosih med institucijami »nacionalnost« pomeni marsikaj slabega za »male nacije«: podrejenost, obrobnost, omalovaževanje, diskriminacijo. Poglejte statistiko, kako majhen delež evropskih raziskovalnih projektov koordinirajo v postsocialističnih deželah.

Sedanja ljubezen lokalnih političnih, gospodarskih, ideoloških oblastnikov je videti del splošnega pohoda »zahodnih« imperijev, ki poskušajo svoj gospodarski zaton nadomestiti z vojaško prevlado, s političnimi manipulacijami – in tudi z ideološkim gospostvom. K temu pohodu sodi uničevanje javnega šolstva, ponižanje visokega šolstva v dobavitelja cenene strokovne delovne sile »tržnih profilov«, vpeljava korporativnega upravljanja na univerze, ideološki nadzor nad družboslovnim in humanističnim raziskovanjem, izgon teorije z univerze, naposled seveda tudi bolonjska reforma.

V novi imperialni pohod sodi vmešavanje v uredniške politike revij, ki hočejo biti »indeksirane«. Eden izmed teh posegov je prisilna vpeljava »kolegialnih ocen«, ki jo vsiljujejo s tiho predpostavko, da so bile pred uvedbo »peer review« tukajšnje znanstvene revije zgolj mafijaške bande skorumpiranih in klientelističnih političnih komisarjev. V času, ko dve kolegialni oceni še nista nadomeščali uredniške politike, so bile kulturne, znanstvene, teoretske, politične, kritične revije eno izmed žarišč kulturnega, intelektualnega in političnega življenja. Zdaj revialnega prizorišča ni več. –

Če smo natančni, so bile univerze od nekdaj »internacionalne«: na srednjeveških univerzah so se študenti organizirali po »nationes«, a izraz takrat ni pomenil modernih »nacij«, temveč zemljepisno območje, od koder so študenti prihajali. Takrat so študenti prihajali na univerze, zato ker se je vsaka trudila, da bi ponudila nekaj, česar ni mogoče dobiti drugod. Zdaj je težnja nasprotna: univerze se homogenizirajo. Če hočete akreditirati študijski program (to je: če hočete, da bo diploma tega programa javno veljala), morate navesti vsaj tri podobne »tuje« programe, od teh dva iz Evropske unije. Država tako rekoč prepoveduje inovativnost, izvirnost, znanstveno prebojnost – in zahteva epigonstvo, kopiranje, capljanje za »tujino«. Provincializem ni samo del pravnega sistema – ta sistem potiska v kolonialno odvisnost celotno visoko šolstvo. Če je lahko študijski program v Sloveniji v najboljšem primeru le tretji svoje vrste v EU in četrti na svetu – potem je nemara res čisto vseeno, če ga izvajajo v angleščini.

Homogenizacija visokošolskega študija je kompleksen proces, ki se ne omejuje na bolonjsko reformo. Zlasti močna je na obrobju, kamor ne sodita le Sredozemlje in postsocialistična Evropa, temveč zdaj tudi, denimo, Francija. Homogenizacija in dekvalifikacija visokošolskega študija sodita med poskuse »evroatlantske« politike, da bi s posegi v družbeno reprodukcijo ustvarila »notranje kolonije«, ki naj bi nadomestile njeno nekdanjo svetovno nadvlado. Na kratko rečeno: angleščino vsiljujejo za študijski jezik iz istih razlogov in v okviru istega procesa, kakor vsiljujejo transatlantski sporazum o trgovini in naložbah (TTIP). Kakor pravi ekonomist Franček Drenovec: še bolje kakor prestaviti proizvodnjo v tretji svet je ustvariti tretji svet kar tukaj.

»Internacionalizacija« in internacionalizem

Za geslom o »internacionalizaciji« je zaznati nejasno verovanje, da bosta znanost in študij boljša, če bosta v angleščini. Kakor na Evroviziji: tam verjamejo, da so popevke boljše, če jih pojejo v angleščini. Zgodovina govori drugače. V časih, ko še ni bilo obsedenosti z angleščino, so na Evrosongu zmagovale popevke, ki se jih še zdaj spomnimo, četudi so jih peli kar v neangleških jezikih sodelujočih dežel. Propad se je začel s popevko, ki jo je švedska skupina zapela v angleščini.

Zgodovina res govori drugače. V časih, ko še ni bilo obsedenosti z angleščino, so bila v Jugoslaviji tri žarišča svetovnega družboslovja in filozofije: Korčulska poletna šola za alternativno teoretsko levico; za uradno svetovno levico tribuna »Socializem v svetu« v Cavtatu; za vse Meduniverzitetni center v Dubrovniku.

»Internacionalizacija« po angleško, kakor si jo predstavljajo državna in univerzitetna birokracija ter gospodarska tehnokracija, je pravo nasprotje internacionalizmu. Zanemarja mogočne akademske in znanstvene tradicije v nemščini, ruščini in drugih slovanskih jezikih, francoščini, italijanščini, španščini … Mimogrede bodi rečeno, da so te drugojezične prakse vsaj v humanistiki in družboslovju veliko bolj pluralistične kakor pa je ta čas produkcija v angleščini.

Akademska latovščina

Na anglofonsko proizvodnjo že od nekdaj močno pritiska empiristična ideologija, v kateri v družboslovju preživijo različice pozitivizma (ki je sicer »celinskega« evropskega izvora), v humanistiki razni »poststrukturalizmi« (ki so sicer francoskega izvora), v obeh pa »studies, študiji« (ki so že od vsega začetka »iz druge roke«). Enostranska navezava na angleško jezikovno področje nasploh omejuje problematike in teoretska polja, ki jih prakticirajo znanstvene in akademske ustanove. Hkrati povzroča, da ustanove in njihovi delavci, delavke prevzemajo iz druge ali tretje roke modne in ideološko sprevržene problematike, ki so jih v njihovi začetni moči in teoretski produktivnosti prakticirali v naši neanglofonski bližini ali pa kar tukaj v neanglofonski Sloveniji.

V šestdesetih letih je Johan Galtung napisal zabaven esej o intelektualnih slogih v družbenih vedah. Opisal je saksonski intelektualni slog (prevladujoč v Veliki Britaniji in ZDA), tevtonski (nemški intelektualni krog), galski (področje francoskega vpliva) in niponski (Japonska). Pisec je sam opozoril, da je besedilo intuitivno in nima teoretskih pretenzij. Vendar je duhovito ujel značilnosti prevladujočih družboslovnih kultur na področjih, ki jih obravnava. Za saksonski slog je napisal, da se trdno drži »dejstev«, a beži pred splošnimi teorijami, zato proizvaja kakovostne opise posameznosti, ki pa jih pušča izolirane in jih ne povezuje. S tem je Galtung opisal empiristični prijem. V času po Galtungovem eseju se je pokazalo, da prav empirizem še zlasti omogoča uvoz ideologije v družboslovje. Ker posameznih detajlističnih analiz ne zmorejo organizirati s teorijo, jih povezujejo z ideologijo. Tako se ideologija našemi v znanost. Na ta način ravnajo zdaj na univerzah tako priljubljeni »študiji«, ki se pretežno napajajo iz anglofonske proizvodnje. Ideološki predmet jim priskrbi ideološko problemsko polje, vanj pa potem posežejo z empirističnimi in pozitivističnimi »analizami« in tako vsemu skupaj nadenejo »znanstveni« kostum.

Sedanja akademska in družboslovna (delno tudi humanistična) angleščina ima številne značilnosti nekdanje univerzitetne in cerkvene latinščine. V resnici je žargon, ki prenaša vladajočo ideologijo, jo posvečuje z »znanstvenim« obstretom in v svoji tehnični razsežnosti deluje neposredno na družbene odnose. Izdeluje tehnike gospostva, fabricira mehanizme podrejanja, nadzorovanja, zatiranja.

Poangleženje znanosti in visokega šolstva bi še okrepilo pritisk vladajoče ideologije na družboslovje in humanistiko, pomagalo bi pregnati teorijo, kolikor je je sploh še ostalo na univerzi in v inštitutih, visokošolske in znanstvene ustanove bi dokončno predelalo v transmisije ideološkega obvladovanja. To bi bil »pozitivni« učinek anglifikacije. Imela pa bi tudi negativne posledice.

Anglifikacija znanosti in visokega šolstva bi povzročila, da bi slovenščini odvzeli vrsto v sodobnosti najpomembnejših govornih praks: slovenščina bi prenehala biti moderen jezik. Slovensko govorečemu kolektivu bi odvzeli znanstvene in visokošolske ustanove: odtujili bi mu pomembne opore, ki mu omogočajo, da se ohranja in obnavlja kot družbeni kolektiv.

Toda ali ne bi s tem samo prenesli v kulturno razsežnost tisti proces, ki ga sicer zavzeto poganja vladajoča politika, ko razprodaja nacionalno bogastvo tujim državam in špekulativnim skladom? Ali potujčenje nacionalne kulture ne bi bilo logično dopolnilo potujčenja nacionalnega bogastva?

Širši okvir

Potujčevanje znanosti in visokega šolstva moramo gledati v širšem okviru. Velike moderne ustanove, ki so se izoblikovale v zadnjih petsto letih, se v temeljih spreminjajo. Ni več nekdanjih narodnih gospodarstev, nacionalna država je zdaj nekaj bistveno drugega, kakor je bila še pred tridesetimi leti. Nacije se pretvarjajo v identitetne skupnosti – nestrpne navznoter, napadalne navzven. Ni mogoče, da ti pretresi ne bi prizadeli nacionalnih jezikov.

Problem lahko postavimo tudi drugače. Ali države še skrbijo za blaginjo prebivalstva? Ne, države skrbijo za akumulacijo kapitala, kompenzirajo iracionalnost kapitalizma, skrbijo za njegovo ohranjanje in obnavljanje. Ali nacionalne kulturne ustanove še skrbijo za splošni kulturni in intelektualni standard prebivalstva? Ne, za to skrbijo alternativne ustanove in prakse, kulturni in intelektualni standard sta zdaj odvisna od neplačanega dela proizvajalk in proizvajalcev z nejasnimi statusi. Ali v humanistiki in družboslovju uradne akademske in raziskovalne ustanove skrbijo za proizvodnjo in prenašanje teorije? Ne, humanistična in družboslovna teorija se zdaj proizvaja in prenaša zunaj univerz in inštitutov, v alternativnih okoljih, na obrobjih, v socialnih centrih, malih založbah, v subkulturnih kolektivih.

Se torej v velikem zgodovinskem spopadu našega časa soočajo angleška latovščina evrobirokratov, država in njeni ideološki aparati (univerze, inštituti) na eni stani – na drugi strani pa teorija, žive ljudske govorice in alternativne oblike družbenosti?

Dr. Rastko Močnik je profesor sociologije na ljubljanski filozofski fakulteti.