Ekipne lekcije
Nedavna šahovska olimpijada v Indiji je vnovič potrdila pomen kolektivnega duha kot enega najpomembnejših dejavnikov uspeha na tovrstnih ekipnih tekmovanjih. Izvrstno ponazoritev tega dejstva predstavlja neuspeh favorizirane moške reprezentance ZDA, ki so jo pred začetkom mnogi videli na samem vrhu. Milijoni poslovneža Rexa Sinquefielda so v zadnjih letih privabili več igralcev s svetovnega vrha, ki so bili pripravljeni zamenjati domovino in zaigrati pod novo zastavo. Zadnji odmevni okrepitvi sta bila Levon Aronjan, trikratni olimpijski prvak z Armenijo, in Lenier Dominguez, najboljši Kubanec po Joseju Raulu Capablanci. Ob nekdanjem izzivalcu svetovnega prvaka Fabianu Caruani in Wesleyju Soju ter rezervistu Samu Shanklandu se je vseh pet igralcev ponašalo z ratingom prek 2700 točk, kar je na papirju delovalo nepremagljivo.
Realnost se je hitro izkazala za precej drugačno. Zvezdniška zasedba je delovala odtujeno, na trenutke celo sprto med seboj, predvsem pa se je zdelo, da ima vsak od njih svoj lastni turnir. Na ekipnih tekmovanjih, na katerih v dvobojih šteje skupni rezultat štirih igralcev, pa je izjemno pomembno, da je posameznik pripravljen podrediti svoj osebni dosežek uspehu ekipe. To lahko pomeni igrati bolj agresivno, kadar je potrebno popraviti spodrsljaj soigralca, ali po drugi strani bolj previdno, ko mora ekipa zgolj ohraniti vodstvo. Pri Američanih je bilo vseskozi čutiti pomanjkanje tovrstne dinamike znotraj ekipe. Po nekaj neprepričljivih predstavah je dokončna streznitev prišla v osmem krogu, ko so jih šokirali mladeniči iz druge indijske ekipe in jih odpravili 3:1. S tem porazom so se poslovili od boja za prvo mesto, v nadaljevanju pa jim ni uspelo priti niti do tolažilne nagrade v obliki stopničk. Po neodločenem izidu s prvo indijsko ekipo v zadnjem krogu so pristali na petem mestu.
Uzbekistan za zgled
Povsem nasprotno sliko smo lahko videli pri najboljših treh ekipah, od katerih nobena pred začetkom ni sodila v najboljšo deseterico favoritov glede na povprečni rating. Drugouvrščeni Armenci so kljub temu, da so z Aronjanom izgubili svojega najboljšega posameznika, ohranili borbeni duh, ki se napaja z nacionalnim ponosom, bogato tradicijo šaha v državi in povezanostjo igralcev. Mladi Indijci so del generacije, ki napreduje tako rekoč iz dneva v dan in za katero se zdi, da ji pripada šahovska prihodnost naslednjega desetletja. Že letos so bili zelo blizu zmagoslavja, a so plačali davek neizkušenosti in se morali sprijazniti s tretjo stopničko.
Kar nas pripelje do senzacionalnih zmagovalcev, reprezentance Uzbekistana. Kljub povprečni starosti 20 let so delovali kot prekaljeni in izkušeni borci ter edini v moški konkurenci niso izgubili niti enega dvoboja. Vsak od članov ekipe je prispeval svoj delež v pravem trenutku, in čeprav morda ne bi šlo brez nekaj športne sreče, se tudi v tem primeru zdi, da so jo s svojim pristopom v prvi vrsti priklicali sami.
Seveda njihov tokratni podvig ni naključje in skoraj gotovo tudi ne zadnji za to srednjeazijsko državo, v kateri šah uživa velik ugled. Je plod sistematičnega vlaganja v razvoj igre v zadnjih desetih letih, v okviru katerega je rasla tudi generacija aktualnih olimpijskih zmagovalcev in se kalila prek mladinskih kategorij ter na ta način ob hitrem napredku utrjevala tudi medsebojno povezanost, s pomočjo katere so zmagali na najprestižnejšem ekipnem tekmovanju. Vsekakor za vse manjše države predstavljajo najboljši možni zgled tega, kaj je v relativno kratkem času mogoče doseči s pravo vizijo in predanostjo.
