Tiskane izdaje
Ste zadovoljni z letošnjim LM? Obetali ste si rekord proge, vendar vam je načrte prekrižalo vreme.
Seveda sem zadovoljen. Organizacija je potekala brez zapletov, rekorda ni bilo zaradi vetra, nanj pa ne moremo vplivati. Izpolnili smo naše poslanstvo: Slovencem smo zagotovili vrhunsko tekaško prireditev. Če bi vreme zdržalo, bi zmagovalec Marius Kimutai tekel okoli 2;06:00.
To je rekel tudi sam. Poleg tega je bil z organizacijo zelo zadovoljen. Ga boste pripeljali tudi naslednje leto – njegova kariera je očitno v vzponu, saj je zmagal na močnih maratonih na Nizozemskem.
Vsekakor si ga želimo, gre za vrhunskega tekmovalca. Problem je le v financah. Če nadaljuje s temi rezultati, bo postal predrag za nas.
Večkrat ste dejali, da je bil najlepši prvi. Koliko ljudi pomaga pri organizaciji letošnjega »ljubljanca« v primerjavi z letom 1996?
Prvič jih je bilo mogoče 150, največ 200, danes pa 1300. To je logično – več udeležencev, več osebja. Danes imamo na cesti prek 400 redarjev, policistov, usmerjevalcev prometa ... Poskrbeti moramo za vse, ne glede na to, ali so prvi ali zadnji..
Zakaj je Ljubljanski maraton postal največja tekaška prireditev v Sloveniji?
Preveč bi se bahal, če bi povedal.
Povejte, saj ste si zaslužili.
Zaradi prisrčnosti prireditve in ekipe, ki dela skupaj že 22 let. Nekaj je pripomogla tudi popularizacija teka, tudi termin ob zaključku tekaške sezone nam gre na roko. Morda sem kaj pozabil: ne vem, nikoli nismo analizirani. Pač rastel je, tako kot raste življenje. Predvsem pa bi izpostavil naš športni cilj – redno aktivnost in nato preizkus na koncu sezone. Mislim, da ni pomemben rezultat, pomembna je udeležba; teči je treba za svojo korist, ne pa da imaš potem zdravstvene težave, ker si prestopil mejo.
Zalokar omenja možnost, da bosta veliki in mali maraton potekala v različnih terminih. Foto: Roman Šipić
Kolegica Barbara Železnik je vodja projekta, v glavnem sva na čelu dva. A vsak kamenček v mozaiku nekaj doprinese, zato nerad izpostavljam naju. Ves tim z veseljem dela za isti cilj in dokler bo tako, bo vse dobro.
Razmišljate o radikalnejših spremembah?
Da, ker vidimo, da je prostor premajhen. Veliko zadev gre mimo nas, ampak ne da se nadzirati te mase ljudi.
Ste lahko bolj konkretni?
Ogromno rezerve imamo na velikem maratonu, na katerem teče 3000 ljudi, naš cilj pa je 5000 in več. To je osnova. Ko bomo dosegli te številke, bo štart na 42 kilometrov samostojen, polmaraton pa bo verjetno v drugem terminu, podobno tudi šolski teki, ki jih nedvomno želimo obdržati. Za otroke je odlična izkušnja, da lahko v izjemnem ambientu tečejo po ljubljanskih ulicah. To pritegne ljudi. Na šolskih tekmah ni navijačev, tu pa pridejo starši, spremljevalci in navsezadnje tudi gledalci, ki pridejo pogledat, kaj se dogaja ob cesti.
Čeprav število udeležencev raste in je rekord proge iz leta v leto boljši, Ljubljanski maraton, še posebej tek na 42 kilometrov, ne privlači najboljših slovenskih dolgoprogašev.
Ne vem, zakaj, to me res čudi. Skozi organizacijski odbor jim skušamo tudi finančno pomagati, zaenkrat brez uspeha. Ampak to je stvar Atletske zveze Slovenije. Mi pripomoremo k večjemu zanimanju, tam pa je stroka, ki mora narediti svoje.
AZS je lani podpisala izjavo o sodelovanju z Združenjem za rekreativne teke, del katerega ste tudi vi. Kaj si atletika lahko obeta od tega?
V Sloveniji imamo ogromno tekaških prireditev, ki ne sledijo temeljnim principom organizacije. Po novem smo poenotili kriterije in razvrstili prireditve glede na kakovost. Poleg tega AZS lahko prevzame naše resurse in skozi stroko pridobi kader. Koristi tudi, da ljudje prek organiziranih vadb pod okriljem društev začnejo teči.
Ljubljanski maraton je letos prejel bronasto značko Mednarodne atletske zveze (Iaaf Bronze Label). Za to ste morali doseči določene ekološke standarde, izvesti zadostno število dopinških testov in pripeljati vrhunsko zasedbo maratoncev iz različnih držav. Kaj vam še manjka za srebrno?
Izpolnjene imamo vse pogoje, le pri vabljenih atletih se zatakne, saj nimamo dovolj denarja. Problem je, da Evropa nima tekmovalca, ki bi lahko tekel pod 2:12. To je pogoj za srebrni rang.
Resda jih ni na pretek, a nekaj Evropejcev maraton vseeno zmore pod to mejo.
Ampak so blazno dragi, dvakrat toliko kot Kenijci ali Etiopijci. Potrebujemo še dve državi, že letos smo poskušali, a nam ni uspelo. Doseči srebrni rang je zelo komplicirano.
Šteje kot Evropejec tudi domačin ali mora biti povabljeni tekač obvezno tujec?
Seveda šteje tudi Slovenec, a žal trenutno nimamo tekača na tej ravni.
Ljubljanski maraton se bere kot zgodba o uspehu, zgodba brez padcev. Je res tako? Ste bili kdaj na točki, ko bi vse skupaj najraje pustili?
Nikoli. Vse vloženo delo na koncu poplača z veliko udeležbo in vzdušjem – vzdušje naredi prireditev.
Lani je proračun znašal 1,6 milijona evrov, kar je dobrega pol milijona več kot leta 2014 …
Letos smo na istem kot lani. Malce smo spremenili nagrade za vrhunske maratonce, tako da smo privabili še boljšo zasedbo. Profesionalci predvsem tečejo za denar.
Se sponzorji grebejo za vaš maraton?
Ne, na tem področju imamo precej težav. Naš trg je premajhen. Sponzorji želijo vsaj povrnjen vložek, morda še nekaj zase, ampak pri nas tega ne morejo doseči. Letos nas je švicarsko podjetje Infront želelo kupiti, vendar smo se temu uprli. Pri nas je prvi cilj šport, ne biznis – ta firma pa bi se šla biznis. To je multinacionalka, ki prireja velike maratone po svetu. Prodira na kitajski trg, kjer ima čez 150 maratonov. Hoteli so imeti večinski delež, da bi lahko delali po svoje, a smo jih zavrnili. Res pa je, da bi oni pripeljali kakšno dodano vrednost, ki je mi ne moremo.
***
Preberite tudi prvi pogovor, kjer se je Gojko Zalokar razgovoril o popularizaciji teka in pomenu rekreacije nasploh.
