Športniki bodo v Pekingu dodatno spoznali tudi pitje čaja
Če je bila ena od značilnosti Japonske, kjer so olimpijske igre gostili pred pol leta, tudi čaj, je podobno na Kitajskem. Tudi v tej državi ima ta pijača dolgo tradicijo in je zelo cenjena, za razliko od Japoncev, ki nadvse čislajo predvsem zeleni čaj, pa imajo Kitajci precej bolj širok nabor čajnih vrst.
O zelenem čaju, ne glede na to, ali prihaja z Japonske, Kitajske ali od drugod, ni pravega dvoma o izvoru in pripravi. Nekoliko drugačna je zgodba s črnimi čaji. Ti so črni postali pravzaprav zaradi zgodovinske pomote. Ko so se zahodnjaki oziroma trgovci s takrat še zelo eksotičnimi surovinami prvič srečali s takšno vrsto čaja, so ga zaradi barve lističev poimenovali črni čaj.
Na Kitajskem je ta vrsta čaja, ki ga pridobivajo s fermentacijo lističev pravega čajevca (camellia sinensis), imenovan rdeči čaj (Hong Cha). Za Kitajce izraz črni čaj pomeni nekaj drugega - to je čaj vrste pu-erh, ki je dodatno fermentiran in staran.
Sveže obrane čajne lističe pustijo, da se sušijo po naravni poti
Ne glede na rahlo zmedo z imenom je (zahodni) črni čaj še vedno močan kitajski čajni adut. Pripravijo ga tako, da sveže obrane čajne lističe najprej pustijo, da se sušijo po naravni poti. Ko so dovolj mehki, da se pri upogibanju ne lomijo, sledi zvijanje, potem pa ključni postopek, fermentacija v posebnih prostorih, v tem procesu iz zelenega čaja nastane črni. Zadnji korak pa je praženje ali sušenje na vročem zraku, ta del poteka drugače denimo na Kitajskem ali pa v drugih azijskih državah, ki so tudi znane proizvajalke čaja.
Obstaja pa še ena vrsta čajev, to so oolong čaji. Postopek je nekje vmes med tistim za zelene in črne čaje, glavna razlika je, da čajne lističe po sušenju polomijo in jih pustijo, da le delno oksidirajo. Ta postopek prinaša drugačen in prepoznaven okus. Čaje te vrste na Kitajskem pridelujejo predvsem v provincah Guangdong in Fujian.
Prav iz slednje prihaja tudi vrsta čaja, ki velja za najbolj dragoceno oziroma drago na Kitajskem in svetu. Gre za čaj vrste Da-Hong Pao, ki je po poročanju portala prestigeonline na vrhu deseterice najdražjih čajev na svetu. Kilogram čaja te vrste stane neverjetnih 1,2 milijona dolarjev, zaradi njegove redkosti pa ga uvrščajo kar med narodne zaklade. Tudi drugi najdražji čaj na tej lestvici je kitajski, Panda Dung pa dosega že precej bolj zmerno ceno 70.000 dolarjev za kilogram.
Na Kitajskem ima poseben status čaj pu-erh
Na Kitajskem ima poseben status čaj pu-erh. Starani čaj ima zanje veliko vrednost, pa ne le finančno, čeprav tudi ta plat ni zanemarljiva. Morda bi ga lahko primerjali z metodo staranja nekaterih alkoholnih pijač, kjer prav tako velja, da je vsebina, ki se je v sodih starala 20, 30 ali več let, precej dražja kot sveža produkcija.
Pu-erh velja za zelo zdrav čaj, ki naj bi pomagal pri zmanjševanju holesterola in izboljšal metabolizem v telesu. Prodajajo ga v kolutih, cene najboljših vrst, te prihajajo predvsem iz province Yunnan, pa zlahka dosežejo tudi 10.000 dolarjev.
Zaradi vse večje priljubljenosti te vrste čaja tudi v tujini se je pojavila nova težava: ponaredki. Celo dobri poznavalci čajev imajo včasih težave s prepoznavanjem, ali gre res za neko redko in zares dobro vrsto ali pa je kolut slabše kakovosti, a pospremljen z dobro reklamo.
Čaj in Kitajska sta neločljivo povezana že več tisočletij
Ne glede na to, kakšno vrsto (kitajskega) čaja ima kdo rad, velja zelo enostavno pravilo: v tej velikanski državi je tudi čajno področje tako raznoliko, da bo vsak zlahka našel nekaj, kar bo ustrezalo njegovim potrebam, okusu in globini žepa.
Čaj in Kitajska sta sicer neločljivo povezana že več tisočletij. Kitajska legenda pravi, da je bil izumitelj čaja cesar Shennong. Ta naj bi nekoč med počitkom pod drevesom čajevca zavrel skodelico vode, da bi se odžejal, vanjo pa so padli posušeni lističi z drevesa in nastal je prvi čaj.
