Tiskane izdaje
Peter, kakšna je ob koncu vaša raven energije?
Ta hip je kar v redu, jutri ni treba biti spočit in potem je energije kar nenadoma čudežno več. Konec sezone je, dosegel sem en povprečen rezultat, s čimer sem – presenetljivo – zadovoljen.
Ste veseli, da je konec?
Da, zelo. Če pogledaš nazaj, sicer pomisliš, kako je šla sezona hitro mimo, a čas od ene do druge tekme se je vlekel, ker bi šel rad po vsakem neuspelem skoku takoj popravit napake. Ko ne dosežeš svojih izvedbenih, kaj šele rezultatskih ciljev, ti začne zmanjkovati energije, več je porabiš, da se motiviraš za naslednji skok. Če ti gre, imaš veliko energije, tako pa se moraš toliko bolj motivirati in verjeti, kar je spet težko.
Veliko razočaranj ste doživeli v sezoni, kako se motivirate, s čim se spodbujate?
Razočaranja sem doslej najlažje prebolel s polurnim tekom. Tako sem si z drugimi stvarmi zamotil misli, telo se je utrudilo, glava ni imela toliko volje, časa za razmišljanje, za »sekiranje«. Sicer pa narediš analizo, si začrtaš novo pot in to razočaranje se hitro spremeni v pričakovanje.
Ste se med sezono soočili s padcem motivacije, ker niste našli poti iz začaranega kroga?
Sem, ampak ne za več kot en dan. Potem si rečeš, menda ja ne boš vsega zavrgel. Vsako priložnost, ki se ponudi, moraš maksimalno izkoristiti, nesmiselno se je predajati.
Visokih pričakovanj pred sezono niste imeli, a razočaranje zato bržčas ni nič manjše.
V to sezono sem startal drugače, z nižjimi pričakovanji, da ne bi bil toliko obremenjen. A ko osvojiš 12. mesto, vidiš napake, brez katerih bi bil lahko drugi, tretji, potem takšna uvrstitev ne zadovoljuje. Nekaj časa se sicer prepričuješ, da je tudi to dobro, a po olimpijskih igrah in 10. mestu na drugi posamični tekmi to res ni bilo več dobro. Bil je skrajni čas, da naredim kaj iz te sezone, a na koncu nisem …
Je bila za vas težja prejšnja ali ta sezona?
Prejšnja, tedaj sem bil veliko bolj siten, čeprav sem bil boljši kot v tej sezoni. Najbrž je bil tedaj toliko večji šok, kot da bi s stene padel na tla, zdaj pa kot da bi se le še malo pogreznil.
Trikrat ste ostali celo brez finalnega nastopa …
Da, to je rekord moje kariere. V Oslu pa sem s 46. mestom izenačil še najslabšo posamično uvrstitev na vseh tekmah, na katere sem se uvrstil. Neslavni rekord … To je bil res šok. Šokiran si, jezen si na vse, vsi drugi so krivi, razočaran si. V Oslu sem bil tako razočaran nad sabo, da sem samo spakiral smuči in dres ter šel v hotel. Potem pa počakaš dve, tri ure in začneš spet nabirati moč.
Večkrat ste bili dobri v poskusnih serijah in na treningih, ko je prišla tekma, pa je bilo vse drugače. Kako bi to pojasnili, je kriva glava?
Tudi, verjetno. Očitno se je obrnilo v primerjavi z boljšimi časi. Denimo, da sem bil tudi tedaj v poskusni seriji šesti, vendar sem bil nato na tekmi prvi, zdaj pa sem 15. Najbrž sem si naložil preveč pritiska, morda so tudi tekmeci kaj dodali, ko je šlo zares.
Razmišljate o sodelovanju s psihologom?
Od oktobra delam z njim, a tega pač nisem obešal na veliki zvon. Sem pa brez njega sam sedem let rasel.
Kje so vas, Slovence, tekmeci tako močno prehiteli, da na veliki večini tekem niste bili konkurenčni za vrh?
V opremi in tehniki, hitrejši so pri prenosu telesa skozi hrbtišče skakalnice. Stoch je v tehniki povsem spredaj.
Analizirate tekmece ali ste osredotočeni le nase?
Bolj nase. Na olimpijskih igrah sem opazoval Norvežane, Stocha pa vseskozi malo, zdaj v Planici, kjer so dobri počasni posnetki, pa sploh. Sicer pa se s tekmeci veliko ne ukvarjam, ker pri sebi vem, vidim, kaj moram spremeniti, da bo bolje.
Kje ste se v tej sezoni počutili najbolj na dnu? Ne rezultatsko, ampak po občutkih?
V Pjongčangu. Po rezultatski plati to sicer ni bilo najslabše tekmovanje, ampak tam sem imel vsega dovolj. Vsak dan se zbudiš, verjameš, da bo, da bo, da bo, potem pa spet ni … Ni bilo nekega pravega načrta, potem si misliš, da moraš storiti vse sam. Za piko na i pa si še lahko rečeš, da imajo posamezne države na igrah le po štiri tekmovalce, kaj bi torej šele bilo, če bi jih imele toliko kot v svetovnem pokalu. Potolče te.
Kje pa se vam je zdelo, da bo vendarle steklo?
Na Kulmu, tam sem prvi dan dobro letel, občutki so bili dobri, drugi dan enako, tretji dan pa je bila nato tekma odpovedana. Ampak tudi po tem ni steklo, spet se je obrnilo navzdol.
Tudi zamenjava smuči vam torej ni pomagala …
Ne, ampak saj sem se tudi zavedal, da niso bile prej smuči vzrok za slabe rezultate. Še vedno pa mislim, da se nisem nič zmotil pri tej potezi.
Ste med sezono kdaj pomislili na Gregorja Schlierenzauerja, nekdanjega šampiona, ki tudi ne najde več poti na vrh, ali raje na Kamila Stocha, ki se je po padcu z vrha vrnil?
Hm, samo res. Ampak ne, na Schlierija, ki je imel tudi nekaj težav s poškodbo, nisem pomislil na ta način, bolj se lahko poistovetim s Stochom, ker je šel gor, dol,
V kolikšni meri vas motivira Stochova zgodba?
Zelo. Kamil je vzor vsem, ki kdaj izgubimo voljo do vsega, da se vidi, da se lahko vrneš, povsod so vzponi in padci.
Na koliko različnih ljudi ste se obrnili po nasvet med sezono?
Pravzaprav na nikogar. Tega nisem želel, ker se mi zdi, da sem že brez tega dovolj zbegan, da ničesar skupaj ne sestavim. Če bi vključeval še več ljudi, ne bi bilo prav nič bolje. Po OI sva se z Janijem (Grilcem, op. p.) povezala z Bertoncljem (glavnim trenerjem mlade in mladinske reprezentance, op. p.), več kamer je bilo na skakalnici, da smo lahko več stvari gledali, lahko smo naredili obsežnejše treninge. In to je bilo to, saj vmes vseskozi skačeš sem ter tja. Pa tudi nočeš novih nasvetov, ker te lahko nove informacije spet zmedejo.
Vas morda obremenjuje tudi dogajanje z bratoma Domnom in Cenetom?
Ne, ker vem, kaj se jima dogaja zasebno, ne vpletam se v te zadeve, v puberteto. Oba morata prerasti zadevo in bo.
Kako bi opisali vzdušje v reprezentanci v tej sezoni?
Med tekmovalci je bilo zelo dobro.
Kaj pa v celotni reprezentanci?
Medlo. Dva tabora sta se izoblikovala.
Strokovni štab in tekmovalci?
Da. Šlo je nekako tako, tekmovalci, vi se pripravite na tekmo, nastopite, mi bomo pa veseli, če bo kaj iz tega. Takšen je bil občutek, jaz sem to komentiral, sem bil zavrnjen, tako da ...
Menda ste bili po koncu prejšnje sezone jeziček na tehtnici, da je Janus ostal trener. Vam je žal, da ste stopili na njegovo stran?
Morda mi je žal, po drugi strani pa sem mu verjel. A če ni izpolnil svoje naloge, si ne morem ničesar očitati. Nisem toliko star, da
Kdaj je Janus izgubil vaše zaupanje?
Ko se je začelo hoditi s tekme na tekme samo kot čakanje, da nekaj bo, preizkušanje zdaj tega, zdaj onega. Ni bilo nekega načrta. Dokončno pa ga je izgubil po tem, ko je vam, novinarjem, v Pjongčangu dejal, da ima pogodbo do leta 2020. Tedaj sem si mislil, ali ti delaš v skokih zato, ker imaš pogodbo, ali zato, ker bi rad nekaj dosegel.
Ljubo Jasnič je napovedal zamenjavo, dejal je tudi, da se bo pogovoril z nekaterimi skakalci. Kdo bo vaš favorit za novega trenerja?
O tem nisem razmišljal, vse se bo zgodilo na hitro, veliko kandidatov pa tudi ni.
Morda Gorazd Bertoncelj?
Veliko bo odvisno tudi od njega, ali bi bil za to ali ne. Nekaj naših trenerjev, ki so že bili na tem položaju, se ni izkazalo, zakaj, ne vem in me tudi ne zanima. Predvsem si želim, da bi prišel nekdo z načrtom, da za ta načrt delamo, ne pa da se čaka, kaj se bo zgodilo novembra.
Precej oster je bil do Janusa tudi Robert Kranjec. Se strinjate z njim?
Robija poznam, ko je človek enkrat na nekoga jezen, ne zna ravno vsega najlepše povedati. Ga pa razumem in tako, kot je povedal, tudi je, čeprav Goran tega ne bo nikdar priznal. Tudi ko je prišel od Slovencev nekdo nov v svetovni pokal, Goran prav veliko informacij o njem ni imel, premalo je bilo komunikacije, kaj je z mladimi delal trener mladinske reprezentance, kako se ga usmerja na svetovni ravni.
Še uživate v tem, kar počnete?
To sezono nisem prav veliko. Užitek pride z rezultati, in če nisi zadovoljen, potem težko uživaš.
Čez nekaj mesecev pričakujete naraščaj. Bi morda lahko otrok pomembno pripomogel k temu, da boste v skokih bolj sproščeni, da ne boste misli usmerjali le v to?
Ne vem, kako se bom odzval na to novo vlogo. Morda lahko tudi to prinese zasuk, bomo videli, a na to se ne bom zanašal.
